Jedro

Pri oceni vrednosti solastnega premoženja ni mogoče upoštevati okoliščine, da je imela nasprotna udeleženka, ki je solastnica, na stanovanju stanovanjsko pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (2. odstavek izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje nasprotni udeleženki naložilo, da predlagatelju plača znesek 4.783.311,00 SIT v roku treh mesecev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje izpodbijanega sklepa do dneva plačila. Proti temu delu sklepa se je nasprotna udeleženka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ima nasprotna udeleženka na stanovanju stanovanjsko pravico. Stanovanjska pravica oziroma pravica uporabe je po svoji pravni naravi dosmrtna osebna služnost stanovanja. Stanovanje obremenjeno s takim bremenom je torej zasedeno in ga je kot takega potrebno obravnavati in vrednotiti. Sodišče prve stopnje okoliščine, da je stanovanje zasedeno, ker je obremenjeno s pravico nasprotne udeleženke do njegove uporabe, ni upoštevalo, kot tudi ne izvedenec. Slednjemu bi moralo sodišče naložiti, da oceni manjvrednost stanovanja zaradi zasedenosti. Šele tako bi dobili realno (tržno) vrednost stanovanja, ki je predmet delitve. Vrednost stanovanja je za 20 do 30 % nižja od ugotovljene. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo realne vrednosti stanovanja, je napačno ugotovilo dejansko stanje, to pa je imelo za posledico napačno uporabo materialnega prava, saj bi morala nasprotna udeleženka predlagatelju izplačati za njegov solastninski delež več, kot je ta dejansko vreden. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega dela sklepa ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od bistvenih procesnih kršitev iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Tudi materialno pravo (3. odstavek 122. člena ZNP) je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno ter ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje pravilno pri oceni vrednosti solastnega stanovanja ni upoštevalo dejstva, da je imela nasprotna udeleženka na stanovanju stanovanjsko pravico. Nasprotna udeleženka ni tretja oseba, ampak solastnica stanovanja, ki je predmet razdružitve, torej ni mogoče sprejeti njenega pritožbenega stališča, da je stanovanje obremenjeno z osebno služnostjo. Takega pritožbenega stališča ni mogoče sprejeti tudi zato, ker je s sklepom o razdružitvi nasprotna udeleženka prevzela celotno stanovanje, ki je predmet razdružitve v izključno last (1. odstavek izpodbijanega sklepa). Ta del sklepa predstavlja pravni naslov za njeno pridobitev izključne lastninske pravice na celem stanovanju. Zoper ta del sklepa se nasprotna udeleženka ni pritožila in je že pravnomočen. Nasprotna udeleženka je s pravnomočnim sklepom postala lastnica celotnega stanovanja, torej tudi lastnica služeče stvari. S tem pa je osebna služnost prenehala. Tudi s tega stališča se izkaže kot neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je stanovanje obremenjeno z osebno služnostjo. Pritožbeno sodišče je po navedenem, na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno in slep sodišča prve stopnje, v izpodbijanem delu, potrdilo.