Jedro

Oba sodna izvedenca za varstvo pri delu sta skladno ugotovila, da prva toženka ni kršila varstvenih predpisov in da tožnik ni ravnal v skladu s pravili varnega dela, ko je jeklenico preizkušal v bližini daljnovoda. Tožnik je brez seznanitve nadrejenega delavca odstopil od ustaljene prakse (glede lokacije dela) zato, da bi delo lažje in čim prej opravil. Pritrditi je potrebno pritožbama toženk, da prva toženka kot delodajalec ni dolžna pričakovati nerazumnih kršitev varnostnih predpisov niti ni dolžna zagotoviti varnostnih ukrepov, s katerimi naj bi takšna ravnanja preprečila. Ravnanje tožnika je bilo nepričakovano in nerazumno, saj se preizkus delovanja končnega stikala na vitlu ni nikoli izvajal na lokaciji, ki jo je izbral tožnik. Zato prvi toženki, ki je izdala pisna navodila za varno delo, tudi ob izhodišču skrbnosti posebej skrbnega strokovnjaka, ni bilo mogoče nalagati dodatnih ukrepov, ki bi lahko preprečili nastanek škode. Pravno relevanten vzrok za nastanek škode tako leži izključno v tožnikovem dejanju, kar pomeni, da je odškodninska odgovornost toženk izključena.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne.

II. Pritožbama toženk se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo 69.000,00 EUR, s tem da znaša maksimalna obveznost druge toženke do višine dogovorjene zavarovalne vsote, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2011 dalje do plačila.

Tožnik je dolžan v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki stroške postopka v znesku 3.782,34 EUR, drugi toženki pa v znesku 30,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, svoje stroške postopka pa krije sam."

III. Tožnik je dolžan v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki pritožbene stroške v znesku 1.560,62 EUR, drugi toženki pa v znesku 10,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

IV. Toženki sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 50 %, v presežku pa ni utemeljen.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del vmesne sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je le prva toženka kot delodajalec odškodninsko odgovorna tožniku, ne pa druga toženka, pri kateri ima prva toženka zavarovano odgovornost. Po mnenju tožnika ni podana solidarna odgovornost toženk za nastalo škodo, saj mora biti takšna obveznost zakonsko določena. Prispevek tožnika znaša kvečjemu 30 %. Prva toženka je odgovorna, ker ni določila delovnih prostorov za opravljanje konkretnih opravil oziroma ni dala ustreznih pisnih obvestil in navodil o varni lokaciji opravljanja dela. Navedeno pomeni, da ni izpolnila vseh svojih obveznosti glede obveščanja delavcev o varnem delu. Skrbnost prve toženke je potrebno ocenjevati po standardu dobrega gospodarstvenika.

3. Prva toženka se pritožuje zoper vmesno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da ni podana vzročna zveza med opustitvijo dolžnega ravnanja in nastankom škodnega dogodka. Prva toženka objektivno gledano ni mogla dati ustnih navodil glede lokacije in načina izvedbe dela, saj ni vedela, da namerava tožnik izvesti testiranje dvigala z utežjo. O tem opravilu je tožnik ni predhodno obvestil. Tudi odsotnost znakovnih (pisnih) opozoril ni v vzročni zvezi z delovno nezgodo. Tožnik je namreč vedel, da se testiranje jeklenice z utežjo ni nikoli izvajalo na mestu, ki je namenjeno pranju vozil; da po pisnih navodilih, s katerimi je bil predhodno seznanjen, minimalna razdalja med žerjavom in električnim vodom znaša vsaj 5 metrov; da se v oddaljenosti približno 14 m od lokacije pranja vozil nahajajo visokonapetostni vodi in da je izvajal delo na neprimerni lokaciji ter na način, ki ga dotlej ni izvajal nihče, zato da bi delo čim lažje in prej opravil. Obveznosti delodajalca niso določene zato, da bi delavca, ki delo zavestno izvaja v nasprotju z ustaljeno prakso odvrnila od nepravilnega ravnanja. Dajanje posebnih navodil in označevanje delovnih lokacij s strani delodajalca v takem primeru nima smisla. Sodišče ni pojasnilo, na kakšen način bi dajanje navodil in znakovnih opozoril preprečilo nastanek delovne nezgode oziroma tožnika, ki je po izobrazbi električar, odvrnilo od samovoljnega ravnanja. Prva toženka bi lahko delovno nezgodo preprečila le, če bi tožnika stalno nadzirala, česar pa od nje ni mogoče zahtevati. Zato je prepričana, da odsotnost znakovnih oziroma pisnih obvestil ni pravno odločilen vzrok za škodni dogodek in bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrniti. Priglaša pritožbene stroške.

4. Druga toženka se pritožuje zoper vmesno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je tožnik ravnal nerazumno in zanemaril pravila varnega dela s tem, ko je samovoljno odstopil od ustaljenega načina dela. Nastanek škodnega dogodka je potrebno v celoti pripisati nepazljivosti tožnika, kar izhaja tudi iz mnenja obeh sodnih izvedencev za varstvo pri delu. Izvedenca sta skladno ugotovila, da prva toženka ni kršila predpisov o varnem delu, zato nista podana protipravnost in vzročna zveza kot elementa odškodninske odgovornosti. Tožnik, ki je po poklicu električar, je bil poučen o varnem načinu dela. Pretirana je zahteva po dodatnih ukrepih oziroma podrobnejših navodilih in opozorilih. Stalnega nadzora delavcev pri opravljanju dela od prve toženke ni mogoče pričakovati. Druga toženka vztraja pri zavrnitvi tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik in toženki so odgovorili na pritožbe. Predlagali so zavrnitev pritožb, toženki pa sta priglasili stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožbi toženk pa sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu električar. Dne 10. 6. 2009 je tožnik po namestitvi nove jeklenice na hidravličnem dvigalu preizkusil pravilno delovanje končnega stikala tako, da je držal kavelj jeklenice, z drugo roko pa je z daljinskim upravljalnikom odvijal jeklenico, pri čemer se je vzvratno premikal po brežini reke A. navzdol. Zaradi močne sončne bleščavosti je spregledal visokonapetostne vode. Med odvijanjem se je jeklenica dotaknila dveh žic daljnovoda in povzročila kratek stik. Tožnik je doživel udar električnega toka in se hudo telesno poškodoval. 9. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost prve toženke, tožnik pa je k nastali škodi prispeval do višine 50 %.

10. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - da je prva toženka poskrbela za varnost tožnika pri delu s tem, da ga je usposobila za varno delo ter mu zagotovila osebno varovalno opremo; - da je bil tožnik strokovno usposobljen za varno delo s hidravličnim dvigalom ter iz splošnega področja varnosti in zdravja pri delu, opravljen je imel ustrezni zdravniški pregled; - da so se preizkusi delovanja vitla oziroma končnega stikala opravljali vedno na prostoru pred delavnicama ali na parkirnem prostoru; - da se preizkus delovanja končnega stikala, na lokaciji ob robu parcele (na pralnem mestu) in v bližini vodov, glede na izpovedbo tožnika nikoli ni izvajalo, temveč se je opravljalo pretežno pranje vozil; - da je tožnik po lastni odločitvi odstopil od ustaljenega načina dela (predvsem glede lokacije dela), ki ga je nedvomno poznal, in so ga v praksi tako tožnik kot tudi ostali delavci uporabljali; - da je tožnik vedel, da se v bližini lokacije (pralno mesto), kjer je preizkušal delovanje končnega stikala, nahaja daljnovod oziroma električna napeljava; - da je bil tožnik ob nastopu dela pri toženi stranki seznanjen s pisnimi navodili za obratovanje hidravličnega nakladalnega žerjava, v katerih je navedeno, da mora biti minimalna razdalja med žerjavom in vodom 5 metrov, kar velja tudi za sredstva za prijem bremena, dodatno opremo in breme, katero se nahaja na žerjavu; - da je tožnik lokacijo dela izbral samovoljno, ne da bi o tem predhodno obvestil nadrejenega B.B..

11. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje v 16. točki obrazložitve sodbe, da je v obravnavanem primeru škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika samega oziroma njegove lastne odločitve, da delo, tj. preizkus jeklenice oziroma pravilnega delovanja končnega stikala na vitlu, izvede na neobičajni lokaciji, na kateri, upoštevaje tožnikovo izpovedbo, nihče od sodelavcev ni opravljal takšnega dela.

12. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo do višine 50 %. Ugotovilo je, da je bila opustitev označevanja in opozarjanja na nevarnost ter dajanja konkretnih navodil glede lokacije opravljanja varnega dela v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Po stališču sodišča prve stopnje do nezgode ne bi prišlo, če bi tožnik, upoštevajoč ustrezna navodila prve toženke, svoje delo opravljal na dvorišču prve toženke, ki je bilo oddaljeno od daljnovoda. Pri tem se je sklicevalo na določbo 23. člena Zakona o varnosti in zdravju in delu (Ur. l. RS, št. 56/1999 in nasl. - ZVZD), po kateri mora delodajalec obveščati o varnem delu tako, da izdaja pisna obvestila in navodila, delovna mesta in sredstva za delo pa opremiti z znaki za obvestila in za nevarnost ter navodili za delo v skladu s posebnimi predpisi.

13. Prva toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je pred nastopom dela tožnika seznanila s pisnimi navodili za obratovanje hidravličnega nakladalnega žerjava, ki določajo, da mora minimalna razdalja med žerjavom in vodom znašati 5 metrov, kar velja tudi za sredstva za prijem bremena, dodatno opremo in breme, katero se nahaja na žerjavu. Navodila so bila jasna in razumljiva vsakemu delavcu, še posebej pa tožniku kot električarju, ki je vedel, da se na brežini reke nahaja daljnovod. Zato se je prva toženka utemeljeno zanašala, da jih bo tožnik upošteval, in je bilo tožnikovo ravnanje zanjo nepričakovano.

14. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da prva toženka ni dala pisnih navodil za varno delo. Tudi oba sodna izvedenca za varstvo pri delu mag. C.C. in D.D. sta skladno ugotovila, da prva toženka ni kršila varstvenih predpisov in da tožnik ni ravnal v skladu s pravili varnega dela, ko je jeklenico preizkušal v bližini daljnovoda. Tožnik je brez seznanitve nadrejenega delavca odstopil od ustaljene prakse (glede lokacije dela) zato, da bi delo lažje in čim prej opravil. Pritrditi je potrebno pritožbama toženk, da prva toženka kot delodajalec ni dolžna pričakovati nerazumnih kršitev varnostnih predpisov niti ni dolžna zagotoviti varnostnih ukrepov, s katerimi naj bi takšna ravnanja preprečila. Ravnanje tožnika je bilo nepričakovano in nerazumno, saj se preizkus delovanja končnega stikala na vitlu ni nikoli izvajal na lokaciji, ki jo je izbral tožnik. Zato prvi toženki, ki je izdala pisna navodila za varno delo, tudi ob izhodišču skrbnosti posebej skrbnega strokovnjaka, ni bilo mogoče nalagati dodatnih ukrepov, ki bi lahko preprečili nastanek škode. Pravno relevanten vzrok za nastanek škode tako leži izključno v tožnikovem dejanju, kar pomeni, da je odškodninska odgovornost toženk izključena.

15. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbama toženk ugodilo in vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo. Posledično je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožnika.

16. Zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku je moralo odločiti tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker sta toženki v postopku na prvi stopnji uspeli v celoti, jima je tožnik, ki krije sam svoje stroške postopka, dolžan povrniti njune potrebne stroške postopka (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP). Prva toženka je skladno z določili Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl. - ZOdvT) upravičena do nagrade za postopek 1.023,10 EUR, nagrade za narok 944,40 EUR, nagrade za narok v ponovnem sojenju 944,40 EUR, potne stroške pooblaščenke v znesku 59,20 EUR, izdatke za poštne in telekomunikacijske storitve v pavšalnem znesku 20,00 EUR, kar znaša 2.991,10 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV in prevoznih stroškov zakonitega zastopnika za udeležbo na šestih narokih (133,20 EUR) pa skupaj 3.782,34 EUR. Druga toženka je upravičena do priglašenih stroškov poštnine, fotokopij in pisarniškega materiala v znesku 30,00 EUR.

17. Toženki sta bili s pritožbama v celoti uspešni, zato jima je dolžan tožnik povrniti tudi pritožbene stroške. Prvi toženki se prizna nagrado za pritožbo 1.259,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR in 22 % DDV, kar znaša 1.560,62 EUR, drugi toženki pa 10,00 EUR za stroške poštnine in fotokopij. Toženki pa sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, saj nista bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).