Jedro

Potrdilo o udeležbi na seminarju ne predstavlja potrdila, ki bi dokazovalo aktivno znanje tujega jezika. Znanje tujega jezika se lahko izkazuje le s potrdilom ustanove, verificirane za učenje tujih jezikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep upravnega odbora G. z dne 30.5.2000 in sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 20.7.2000 razveljavilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 146.522,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.7.2004 dalje, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka in pri tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da po preudarku pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pod tč. 1. in 2. izreka razveljavi in odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Po mnenju pritožbe je izbrana kandidatka izpolnjevala pogoj aktivnega znanja angleščine. Četudi se pridružuje mnenju prvostopnega sodišča, da izbrana kandidatka tega pogoja v času razpisa ni izpolnjevala, se izkaže kot nesporna tudi ugotovitev pritožnika, da mora biti takšno potrdilo o aktivnem znanju tudi aktualizirano, ne pa samo formalno izdano od neke ustanove, ki verificirano poučuje tuje jezike. V konkretnem primeru se po mnenju pritožbe izkazuje pravna praznina, ki ob citirani odločitvi pritožbenega sodišča, kot prvostopenjskega delovnega sodišča, ne daje prave napotitve za odločanje v primerih, ko prijavljeni kandidat nima potrdila o znanju tujega jezika od verificirane ustanove. Celo nasprotno, za ustreznega se mora šteti kandidat, ki z 20 let starim potrdilom o aktivnem znanju tujega jezika izdanim od pooblaščene ustanove, izkazuje svoje aktivno znanje tujega jezika, medtem ko pa drugi kandidat, ki to znanje izkazuje z nekim drugim potrdilom, ki pa ni od ustanove, verificirane za učenje tujih jezikov, tega pogoja formalno ne izkazuje. Sicer pa je bil kandidat v razpisu upoštevan tudi kot povsem enakovreden kandidat in ne more zatrjevati, da je bil postavljen v manj ugoden položaj glede na druge kandidate. Zato tožeča stranka svojega pravnega interesa ne more izkazati v obsegu in vsebini, kot je to potrebno za obstoj pravnega interesa, saj če ni v tem postopku uspela, osebno ne pridobi ničesar, ne statusno ne materialno.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe, saj so argumenti tožene stranke skrajno neresni in nestrokovni. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe pritožbenega sodišča dalje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja. V izpodbijani sodbi, ki vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, je sodišče prve stopnje na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka sprejelo pravilno dokazno oceno in ob upoštevanju popolno ugotovljenega dejanskega stanja utemeljeno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, saj je ugotovilo, da izbrana kandidatka v času razpisa ni izpolnjevala razpisnih pogojev za objavljeno prosto delovno mesto direktorja S. Velenje. Zato pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja.

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 219/95, z dne 18.10.1996, zavzelo stališče glede dokazne vrednosti potrdila o udeležbi na seminarju, ki ga je kandidatka predložila kot dokaz o aktivnem znanju tujega jezika. Znanje tujega jezika se lahko izkazuje le s potrdilom ustanove verificirane za učenje tujih jezikov, ne pa s potrdilom o udeležbi na seminarju. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z napotki drugostopenjskega sodišča ponovno dokazno ocenilo izvedene dokaze in sprejelo pravilno dokazno oceno in pravne zaključke, da izbrana kandidatka ni dokazala, da je v času razpisa izpolnjevala enega izmed zahtevanih razpisnih pogojev, to je aktivno znanje angleškega jezika.

Glede na navedeno ne vzdrži tudi pritožbena navedba, da bi se moralo sodišče prve stopnje spustiti v dokazno presojo dejstva, da uspešno opravljena dva tečaja, večletno samostojno ustno in pismeno komuniciranje v angleškem jeziku dokazuje, da prijavljeni kandidat izpolnjuje pogoj aktivnega znanja angleškega jezika. Povsem neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, katera je tista ustanova, ki lahko izda taka potrdila, ker to v konkretnem primeru ni pravno pomembno. Bistveno za utemeljenost tožbenega zahtevka je dejstvo, da se je sodišče jasno postavilo na stališče, da zgolj potrdilo o udeležbi na seminarju še ne predstavlja potrdila, ki bi dokazovalo aktivno znanje tujega jezika. Povsem neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje glede dejanskih posledic, ki ji bo povzročila odločitev sodišča prve stopnje. Dejstvo je, da sodišče v tovrstnih individualnih sporih presoja zakonitost opravljene izbire, ne ozirajoč se pri tem na dejanske posledice, ki jih odločitev sodišča, ki je zaradi trajanja sodnega postopka sprejeta že po izteka mandata izbranega kandidata, povzroči. Bistvena je ugotovitev sodišča, da je delodajalec v postopku izbire ravnal v nasprotju z delovno pravno zakonodajo, ki je veljala v času opravljene izbire.

Tudi razpravljanje tožene stranke o pravnem interesu tožnika in o tem, da je bil kandidat v razpisnem postopku enakovredno obravnavan, zaradi česar ni bil postavljen v manj ugoden položaj glede na druge kandidate, je glede na pravno ureditev, ki je urejala pravice neizbranega kandidata, pravno brezpredmetno.

Ker je bila izbira kandidatke, ki jo tožnik izpodbija v tem individualnem delovnem sporu, opravljena še po določbah stare delovno pravne zakonodaje, je moralo sodišče pri svoji odločitvi izhajati iz 84. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), ki je določal varstvo neizbranega kandidata. Po citirani določbi je imela oseba, ki je menila, da je bil po objavi oziroma razpisu izbran kandidat, ki ni izpolnjeval objavljenih pogojev, ali da je bil kako drugače prekršen postopek za izbiro prijavljenih kandidatov, pravico do ugovora v 15 dneh. Če je neizbrani kandidat sprožil sodni spor pred pristojnim delovnim sodiščem, pa je sodišče presojalo, ali je bila izbira kandidata zakonita, ali ne in pri tem zlasti presojalo, ali je izbrani kandidat izpolnjeval v objavi zahtevane pogoje. Če je sodišče ugotovilo, da izbrani kandidat ni izpolnjeval zahtevanih razpisnih pogojev, je razveljavilo samo sklep o izbiri, ne pa tudi razpisnega postopka. Če pa je ugotovilo, da je prišlo do kršitve že v zvezi z objavo oziroma razpisom, je razveljavilo tudi razpis. Sodišče pa ni nikoli smelo nadomestiti izbire namesto delodajalca, ali ugotoviti, da je moral delodajalec s kandidatom skleniti delovno razmerje, razen tedaj, ko kandidat imel prednostno pravico pri sklepanju delovnega razmerja (npr. nezaposlena invalidna oseba, delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja podjetja, pa se je stečaj podjetja končal s potrjeno prisilno poravnavo oziroma s prodajo stečajnega dolžnika).

Šele s sprejetjem nove delovno pravne zakonodaje (Zakona o delovnih razmerjih - ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) je bilo uzakonjeno drugačno varstvo neizbranega kandidata. Po 5. odstavku 204. člena v povezavi s 5. odstavkom 6. člena ZDR ima neizbrani kandidat pravico uveljavljati sodno varstvo v okviru individualnega delovnega spora, vendar le v primeru kršitve zakonske prepovedi diskriminacije. V kolikor neizbrani kandidat meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, ima pravico do odškodnine, dokazno breme, da v postopki objave in izbire ni prišlo do diskriminacije, pa je na delodajalcu - toženi stranki. Ker je po novi delovno pravni zakonodaji delodajalec neizbranemu kandidatu v primeru kršitve zakonske prepovedi diskriminacije le odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, je temu ustrezno spremenjen tudi obseg sodne presoje v tovrstnih sporih. Delovno sodišče bo odločalo le o utemeljenosti odškodninskega zahtevka neizbranega kandidata. Če bo ugotovilo, da je šlo v postopku izbire za diskriminatorno ravnanje delodajalca, bo delodajalec dolžan neizbranemu kandidatu izplačati odškodnino. Ni pa več predmet sodne presoje opravljena izbira, zaradi česar jo sodišče tudi ne sme razveljaviti.

Ker pa se obravnava sporna zadeva še po prej veljavni delovno pravni zakonodaji, je pritožbeno trditev, da tožeča stranka ni bila postavljena v manj ugoden položaj, pravno nepomembna. Sicer pa tožnik tega v postopku pred sodiščem ni nikoli izpostavljal, ampak je zatrjeval le, da izbrana kandidatka ni izpolnjevala razpisnih pogojev. Res pa je, da taka odločitev tožniku ne daje možnosti, da bo namesto izbrane kandidatke, če bo prišlo do ponovnega razpisa, izbran prav on. Tako po prej veljavni, kot tudi novi delovno pravni zakonodaji, ima delodajalec ob upoštevanju zakonskih prepovedi, pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje, bo sklenil delovno razmerje oziroma pogodbo o zaposlitvi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.