Jedro

Če delavcu delovno razmerje preneha iz razlogov 36. e člena ZDR, mu je delodajalec po 36. f členu dolžan med odpovednim rokom zagotavljati nadomestilo plače, in mu izplačati odpravnino.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Celju je z odločbo S... odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 100.820,00 SIT, T.T. pa 103.031,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1993 dalje do plačila. Sodišče navaja, da posamezni znesek predstavlja nadomestilo plače za tri mesece in 49.150,00 SIT odpravnine.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z odločbo Pdp zavnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje, v bistvu iz razlogov, iz katerih je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku.

Tožena stranka je zoper odločbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi odločbi sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrne v ponovno sojenje. V reviziji navaja, da sta tožnika bila uvrščena med presežke delavcev po lastni želji in sta se z izjavo z dne 13.7.1992 odpovedala odpravnini. Taka odpoved je dopustna, ker ne gre za neodtuljivo pravico, pri podani izjavi pa tudi ni bila prisotna napaka volje. Revident tudi navaja, da je bil v ozadju dejansko drug pravni posel in sicer ugotovitev, da tožnika ne dosegata rezultatov, ki se običajno dosegajo, zato bi bilo treba celoten postopek po 66. členu zakona o obligacijskih razmerjih šteti kot fingiran. Ugotoviti bi bilo treba pravo voljo strank in potem uporabiti pravilen materialni predpis.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, zaradi katerih razlogov in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo (386. člen ZPP) - samo v izpodbijanem delu in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Sodišče to poudarja zato, ker se navedbe tožene stranke nanašajo tudi na dejansko stanje.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je v obravnavanem sporu materialno pravo pravilno uporabljeno. Nižji sodišči sta ugotovili, da se tožnika nista odpovedala odpravnini. Na to ugotovitev, ki pomeni dejansko stanje, je revizijsko sodišče, glede na prej navedeno, vezano. Iz sklepov v.d. direktorja tožene stranke z dne 13.7.1992, na podlagi katerih je tožnikoma prenehalo delovno razmerje, pa izhaja, da jima je delovno razmerje prenehalo iz razlogov 36.e člena zakona o delovnih razmerjih. Po določbi 36.f člena istega zakona je v takih primerih delodajalec delavcu dolžan med šestmesečnim odpovednim rokom zagotavljati nadomestilo plače (prvi odstavek), in mu izplačati odpravnino (tretji odstavek), v določeni višini. Višina določenih izplačil se v reviziji ne izpodbija.

Revizijsko sodišče v spisu ni našlo nobene podlage za revizijsko trditev, da bi šlo za navidezen sporazum.

Glede na obrazloženo in ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bil podan kateri od revizijskih razlogov iz 386. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).