Jedro

Ni mogoče šteti, da gre za isti zahtevek zgolj zaradi tega, ker se oba vtoževana zneska nanašata na razlike v plači, ki izvirajo iz istega obdobja. To kaže že ugotovitev, da tožnica v enem postopku zahteva glavnico, v drugem pa obresti. Dejanske podlage zahtevka namreč ni mogoče omejiti zgolj na temelj (v konkretnem primeru plačilo razlike v plači za sporno obdobje), ampak zajema tudi vse ostale dejanske okoliščine, od katerih je odvisno, ali gre v resnici za istovetnost tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo), s katerim je tožnik zahteval plačilo zneska 876.313,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1998 dalje do plačila in povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (1. tč. izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 45.353,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje (2. tč. izreka).

Zoper takšen sklep se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica. Navaja, da je v zadevi Pd 156/97, ki se sedaj vodi pod opr. št. Pd 14/2001, sicer res postavila zahtevek glede izpadlih plač za čas do 30.11.1998, vendar pa je zahtevala premalo. V znesku 1.093,905,00 SIT, ki ji ga sodišče prve stopnje tudi dosodilo, so bile zajete samo zakonite zamudne obresti, ne pa tudi glavnica v višini 876.313,50 SIT. Že iz tega je razvidno, da zahtevka nista identična. Čeprav gre za isto pravno podlago, ni podana litispendenca. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe ZPP o litispendenci. Tretji odstavek 189. čl. ZPP določa, da se med pravdo o istem zahtevku med istima strankama ne more začeti nova pravda; če pa se takšna pravda začne, sodišče tožbo zavrže. Navedeno pomeni, da morata biti zahtevka v obeh pravdah identična in da ne zadošča, da gre za isto dejansko podlago, kot očitno zmotno meni sodišče prve stopnje. Res je, da v obeh zadevah zahtevek izvira iz naslova prikrajšanja v plači, vendar je tožnik v zadevi, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodila pod opr. št. Pd 156/97, po razveljavitvi prvostopenjske sodbe pa pod opr. št. Pd 14/2001, vtoževal samo obresti, ki so se od posameznih mesečnih prikrajšanj natekle do 30.11.1998, v tem sporu pa vtožuje še glavnico z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1998 dalje. Ni mogoče šteti, da gre za isti zahtevek zgolj zaradi tega, ker se oba vtoževana zneska nanašata na razlike v plači, ki izvirajo iz istega obdobja. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre za isti dajatveni zahtevek, čeprav naj bi šlo v prvem postopku za obresti, v drugem pa za glavnico. Že ugotovitev, da tožnica v enem postopku zahteva obresti, v drugem pa glavnico, kaže na to, da ne gre za isti zahtevek.

Sodišče prve stopnje zmotno tolmači stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 201/2000 o tem, da je takrat, kadar je predmet zahtevka denar ali druga generična stvar, istovetnost zahtevka možno ugotavljati le v zvezi z dejansko podlago. V konkretnem primeru ravno presoja dejanske podlage obeh zahtevkov pokaže, da ne gre za istovetnost zahtevkov, saj je pri prvem zahtevku dejanska podlaga zgolj plačilo obresti, pri drugem pa plačilo glavnice. Dejanske podlage zahtevka namreč ni mogoče omejiti zgolj na temelj (v konkretnem primeru plačilo razlike v plači za sporno obdobje), ampak zajema tudi vse ostale dejanske okoliščine, od katerih je odvisno, ali gre v resnici za istovetnost tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 3. odst. 189. čl. ZPP, ko je štelo, da gre v tem sporu za isti zahtevek, o katerem pred prvostopenjskim sodiščem že teče spor v zadevi Pdp 14/2001. Zmotna uporaba določb ZPP je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ter prvega odstavka 354. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka moralo odločati po vsebini, saj tega doslej še ni storilo.