Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi za te velja, da gre sicer za subjektivno doživljanje posledic nesreče, vendar je v skladu z naravo in namenom odškodnine priznanje odškodnine utemeljeno le za tiste bolečine, ki so objektivno pogojene.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i, tako da mora tožena stranka tožniku poleg že prisojene odškodnine plačati še 417,29 EUR (kar je do 31.12.2006 predstavljalo 100.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2003 dalje do plačila, ter ji povrniti poleg že prisojenih pravdnih stroškov v višini 35.408,20 SIT še pravdne stroške v znesku 141,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po prejemu pisnega odpravka te sodbe, vse v 15 dneh.

V ostalem se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 26,44 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po prejemu pisnega odpravka te sodbe, v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v K. obsodilo toženo stranko na plačilo 130.000,00 SIT, odškodnine, višji zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju 200.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT, zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je zavrnilo, saj tožnik nima trajnih posledic poškodbe. Ob upoštevanju že plačane akontacije mora tako tožena stranka plačati še 130.000,00 SIT, poleg tega pa še pravdne stroške v znesku 35.408,20 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj je že glede na ugotovljeno dejansko stanje določilo prenizko odškodnino za telesne bolečine in strah. Poleg tega ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Tožnik je namreč izpovedal, da še vedno čuti bolečine, to pa sledi tudi iz izvedenskega mnenja. Ne drži, da bi tožnik izpovedal, da se za izid zdravljenja ni ustrašil. Povedal je le, da mu ni znano, da bi med zdravljenjem prišlo do zapleta. To pa ne pomeni, da ne bi bil v skrbeh za končni izid zdravljenja, nasprotno, izpovedal je celo, da se še vedno boji, da "se bo vse skupaj v kolenu zlomilo". Neutemeljena je zavrnitev zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker je tožnik izpovedal, da se ne more več ukvarjati z rokometom, prav tako ne more izvajati vseh vaj pri boksu. Izvedenec v svojem mnenju prihaja v nasprotje, saj po eni strani ugotovi fleksijo pri kolku, po drugi pa trdi, da telesne aktivnosti tožnika niso zmanjšane. Tožnik je opustil športne aktivnosti prav zaradi teh težav, zaradi česar kot mlada in dinamična oseba duševno trpi. Predlaga razveljavitev sodbe v zavrnilnem delu, oz. podrejeno spremembo, tako da bi sodišče zahtevku v celoti ugodilo, ustrezno temu pa tudi odloči o pravdnih stroških.

Pritožba je delno utemeljena.

Ne sicer glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede prvega je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje. Izvedensko mnenje je strokovno, dosledno, jasno in ni na nobenem mestu s seboj v nasprotju, zato ga je sodišče pravilno sprejelo in nanj oprlo svojo odločitev. Nobenega razloga tudi ni bilo za imenovanje novega izvedenca, zgolj nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca samo po sebi namreč še ni razlog, zaradi katerega izvedenskega mnenja ne bi bilo mogoče upoštevati. Iz izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve tako izhaja, da tožnik zaradi poškodb, ki jih je (nesporno) utrpel v prometni nezgodi, ne more več trpeti telesnih bolečin. Ne drži, da bi izvedenec v mnenju ugotovil, da tožnik še vedno čuti bolečine. O bolečinah namreč izvedenec govori samo pri povzemanju tožnikovih navedb. Pri bolečinah sicer gre za subjektivno doživljanje, vendar je tako doživljanje mogoče upoštevati pri določanju odškodnine le, če je tudi objektivno pogojeno. V obravnavanem primeru pa po ugotovitvi izvedenca, ki jo je povzelo prvostopno sodišče in s katero se pritožbeno sodišče strinja, tožnik objektivno danes ne more več trpeti telesnih bolečin. Glede na ugotovljeno dejansko stanje glede bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju (o teh se z ugotovitvami sodišča pritožba strinja) je prvostopno sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ) in določilo ustrezno odškodnino. Primerno je upoštevalo tako subjektivne okoliščine pri tožniku kot tudi razpon odškodnin v podobnih sodnih primerih in tako v celoti spoštovalo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi za te velja, da gre sicer za subjektivno doživljanje posledic nesreče, vendar je v skladu z naravo in namenom odškodnine priznanje odškodnine le za tiste bolečine, ki so objektivno pogojene. Res je izvedenec ob pregledu tožnika ugotovil, da je gibljivost desnega kolka prosta, razen fleksije, ki jo zavira, vendar je izvedenec pojasnil, da je gibljivost vseeno prosta in da bi bila v primeru trajnih posledic zanesljivo izražena atrofija stegenskih mišic, te pa pri tožniku ni našel. 179. člen OZ ne daje podlage za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kadar dejansko ni trajnih posledic, zato je odločitev prvostopnega sodišča pravilna.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je prisojena prenizka odškodnina za strah. Iz razlogov sodbe namreč izhaja, da je tožnik vozil kolo z motorjem, da za prometno nesrečo ni bil kriv, da je padel po cesti. Izpovedal je, da se je ustrašil, ker je mislil, da si bo razbil glavo, po nezgodi se je tresel, kasneje si ni več upal na motor. Pritožba pravilno opozarja, da tožnik ni izpovedal, da se za posledice ni bal, ampak le, da mu zdravniki niso povedali, da bi pri zdravljenju prišlo do kakšnih zapletov. To ne pomeni, da sekundarnega strahu (možnost katerega dopušča tudi izvedenec in sicer v trajanju dveh tednov) ni bilo, posebej še, ker je iz tožnikove izpovedi razvidno, da se po nezgodi previdno (s strahom) loteva vseh športnih aktivnosti. Iz teh dejstev je mogoče sklepati, da je tožnik vendarle doživljal tudi sekundarni strah. To pa pomeni, da je prisojena odškodnina za strah ne ustreza standardu pravične odškodnine. Po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja ustrezno odškodnino iz naslova prestanega strahu zahtevanih 200.000,00 SIT. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo (3. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), tako da mora tožena stranka poleg že prisojenih 130.000,00 SIT plačati še 100.000,00 SIT odškodnine, oziroma v zvezi z Zakonom o uvedbi eura še 417,29 EUR. V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena. Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP ). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o višini odškodnine, je moralo spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Uspeh tožeče stranke v pravdi namreč ni več 9,42 %, ampak 16,7 %, uspeh tožene pa 83,3 %. To pomeni, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 76.511,52 SIT (odločitev o višini vseh pravdnih stroškov za stranki ni sporna), tožeča pa toženi 7.122,00 SIT. Po opravljenem pobotu znaša obveznost tožene stranke iz naslova pravdnih stroškov 69.389,50 SIT. To pomeni, da mora tožena stranka tožeči poleg že prisojenega zneska pravdnih stroškov povrniti še 33.981,00 SIT, oziroma v zvezi z zakonom o uvedbi eura še 141,80 EUR.

Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela (v 8 %), zato ji je tožena stranka dolžna v tem deležu povrniti pravdne stroške, to je stroške za sestavo pritožbe in DDV na odvetniško storitev. To pomeni, da mora tožena stranka tožeči plačati 26,44 EUR stroškov pritožbenega postopka.