Jedro

V postopku denacionalizacije se bistveno povečana vrednost zaradi novih investicij ugotavlja le na zahtevo zavezanca oziroma vlagatelja sredstev. Če take zahteve ni oziroma je umaknjena, upravni organ ni dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstoji dejansko stanje iz 25. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2302/2000-9 z dne 20.6.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22.11.2000. S to odločbo je tožena stranka odločila o pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote D. z dne 5.1.2000, s katero je bilo odločeno, da sta pok. F.I. in M.I. upravičena do denacionalizacije kmetijskega zemljišča, parcela št. 1524 in 1525 in 1526/1, vse vl.št. 1261, k.o. M., s tem, da se na prvih dveh parcelah vzpostavi lastninska pravica v korist F.I., na tretji parceli pa v korist M.I. (1. točka in 5. točka izreka), da je zavezanec za vračilo nepremičnin v last Republika Slovenija - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (2.točka izreka), da je vrednost odvzetih nepremičnin v času podržavljenja in v času vračanja 4.189 DEM (4. točka izreka). Tožena stranka je pritožbi delno ugodila in spremenila 4. točko izreka tako, da ta glasi: " vrednost vrnjenih parcel znaša po stanju ob podržavljenju 4.189 DEM, po stanju v času vračanja pa 6.815,50 DEM ", v ostalem pa je pritožbo zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je tožena stranka pravilno in v skladu s 44. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ugotovila povečano vrednost podržavljenih nepremičnin ob vračanju in zato utemeljeno spremenila 4. točko izreka prvostopne odločbe. Po presoji sodišča pa tožena stranka povečane vrednosti utemeljeno ni pripisala vlaganjem v smislu 25. člena ZDen. V zvezi s tem navaja, da je tožeča stranka v postopku sicer zahtevala, da se ugotavlja povečana vrednost zemljišč zaradi vlaganj, vendar je na obravnavi dne 22.6.1999 to zahtevo umaknila, prav tako pa ni predložila nobenih dokazov o tem, da bi bila zemljišča izboljšana z investicijskimi posegi. Zahteve, ki jo je tožeča stranka umaknila, pa glede na določbo 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ne more ponovno obuditi v upravnem sporu. Po navedeni določbi ZUP namreč lahko stranka spremeni svojo zahtevo le do izdaje odločbe prvostopnega upravnega organa. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da se mora pri vračanju upoštevati, da se je zaradi vlaganj tožeče stranke bistveno povečala vrednost zemljišč. Po presoji sodišča tožeča stranka tudi nima prav, ko navaja, da bi bilo glede na določbo 9. člena novele ZDen (ZDen - B, Uradni list RS, št. 65/98), ki odkazuje na uporabo Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Uradni list RS, št. 59/96), sporna zemljišča mogoče vrniti samo kmetom in torej zemljišč ne bi bilo treba vrniti v naravi. V zvezi s tem sodišče navaja, da si tožeča stranka navedeno določbo - določbo novega 1. odstavka 27. člena, napačno razlaga. Po tej določbi se vračajo tudi nadomestna zemljišča (če podržavljanih zemljišč prejšnjemu lastniku ni mogoče vrniti v naravi, je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS na zahtevo upravičenca zavezanec za vračilo nadomestnih zemljišč), prednost pri dodelitvi nadomestnih zemljišč pa imajo osebe, ki izpolnjujejo pogoje za položaj kmeta po ZKZ. Res je sicer sporno zemljišče v kompleksu, vendar se v skladu z 27. členom ZDen vrača z vzpostavitvijo lastninske pravice na stari parceli, ne pa kot nadomestno zemljišče. Sodišče soglaša s toženo stranko, da na obravnavanem zemljišču ni postavljen trajni nasad v smislu 28. člena ZDen. Tožeča stranka namreč na tem zemljišču goji sadike gozdnega drevja in gozdno drevje za pridobivanje semena. ZDen sicer ne določa pojma trajnega nasada, pač pa je v 2. odstavku 4. člena Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92) določeno, da so trajni nasadi vinogradi, plantažni - intenzivni sadovnjaki, ekstenzivni sadovnjaki in hmeljišča. Glede na to v ZDen kot trajni nasadi niso mišljena zemljišča, na katerih se gojijo sadike gozdnega drevja in gozdna drevesa za seme. Prav tako sodišče soglaša s toženo stranko, da za vračanje predmetnih zemljišč ne obstoji ovira iz 1. odstavka 19. člena ZDen. Po tej določbi namreč nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje, varstva, izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost opravljanja teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Tožeča stranka je gospodarska družba, ki posluje po tržnih principih. Njena dejavnost ni dejavnost javne službe in tega tožeča stranka niti ne zatrjuje. Pa tudi sicer je dejavnost gozdarskega semenarstva in zagotavljanje sadik gozdnih dreves in grmovnih vrst, ki je v 50. členu Zakona o gozdovih (ZG, Uradni list RS, št. 30/93, 13/98 - odl. US in 56/99) sicer navedena med dejavnostmi javne službe, omejena le na Zavod za gozdove Slovenije (23. alinea 1. odstavka 56. člena ZG) in Gozdarski inštitut Slovenije (3.alinea 1. odstavka 73. člena ZG).

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da je stališče sodišča, ki se nanaša na spremembo zahtevka, napačno. V postopku denacionaliazcije ne nastopa kot aktivna stranka, ki bi lahko svoj zahtevek kakorkoli spreminjala ali umaknila. V tem primeru gre za ugovor, ki ga je spremenila izključno v smislu dokazovanj določenih dejstev, saj ni več vztrajala pri postavitvi izvedenca. Glede na navedeno se sodišče napačno sklicuje na določbo 130. člena ZUP/86. Vztraja tudi pri tožbenem ugovoru glede določbe 19. člena in 9. člena ZDden - B. Sodišče pa je tudi zmotno ugotovilo dejstva glede narave zemljišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov in A.I. kot prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke in navedlo pravilne razloge za svojo odločitev.

Pritožbeno sodišče se z navedenimi razlogi strinja in jih, v izogib ponavljanju, ne navaja ponovno. Ti razlogi so skladni s podatki spisa in določbami ZDen, na katere se sodba sklicuje.

Tožeča stranka v pritožbi v celoti vztraja pri ugovorih, ki jih je uveljavljala že v tožbi in ki jih je utemeljeno zavrnilo sodišče prve stopnje. V zvezi s pritožbo pritožbeno sodišče še navaja, da se bistveno povečana vrednost zaradi novih investicij, tudi po njegovi presoji, v postopku ugotavlja le na zahtevo zavezanca oziroma vlagatelja sredstev. Če take zahteve ni oziroma je, tako kot v tem primeru, umaknjena, kar potrjujejo podatki v predloženih upravnih spisih - izjava tožeče stranke na zapisnik o opravljeni obravnavi 20.12.1994, upravni organ ni dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstoji dejansko stanje iz 25. člena ZDen.

Kolikor pa tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 72. člena ZUS) pa je ta pritožbeni ugovor nedopusten. Izpodbijana sodba namreč v celoti temelji na dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS pa je pritožbeni razlog iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS dopustno uveljavljati le, kadar in kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.