Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tako primarnemu kot tudi podrejenemu zahtevku, je napačna. S takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje povzročilo, da je izrek sodbe nedoločen, zato je podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Na tožeči stranki je dokazno breme glede obstoja shranjevalne pogodbe med pravdnima strankama.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (kolikor je tožbenemu zahtevku ugodeno in glede pravdnih stroškov) r a z v e l j a v i in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodiše prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki izročiti dva (2) koluta bakrenega traku 0,55 x 1000 x L v skupni teži 2000 kg ter ji plačati zakonske zamudne obresti od razlike med nabavno in prodajno ceno tega traku v višini 368.940,00 SIT od 22.9.1993 do izročitve traku. V primeru, da tožena stranka bakrenega traku nima več, je dolžna plačati tožeči stranki nabavno ceno dveh kolutov bakrenega traku v znesku 413.060,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2003 do plačila in odškodnino za izgubljeni dobiček v višini 368.940,00 SIT kot razliko med nabavno in prodajno ceno bakrenega traku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.1993 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 404.473,00 SIT. Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in glede stroškov, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da sodbo v napadenem delu razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; hkrati je uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi opozarja, da je zmotna ocena sodišča, da listina - prevoznica št. 30739 predstavlja dokaz, da je avtoprevoznik D. M. 5.5.1993 iz skladišča BMT v Vrtojbi, pripeljal toženi stranki kot prejemniku bakrene cevi in pločevino. Sodišče je takšen zaključek utemeljilo na podlagi zaslišanja navedenega, ki je kraj dovoza po navedbi sodišča zanesljivo opisal, pri čemer je bila za sodišče odločilna njegova izjava, da je baker razložil na Avtoprometu. Imenovani je bil v tem postopku zaslišan dvakrat. Na prvem zaslišanju je povedal zgolj od kod in kam je pripeljal neke kolute z bakrom, ter da je baker izročil neki ženski, pri čemer naj bi mu ta nekaj podpisala. Na drugem zaslišanju je izpovedbo glede izročitve bistveno spremenil, in sicer je povedal, da je potem, ko je zaman dve uri čakal na kakšnega človeka, sam z izposojenim viličarjem razložil baker kar na dvorišče, pri čemer se ni mogel več spomniti, ali je baker izročil neki ženski in ali mu je kdorkoli podpisal dobavnico. Jasno je, da izpovedba navedene priče nikakor ne daje podlage za sklepanje, da je bil toženi stranki baker izročen in da je bila med strankama sklenjena pogodba o hrambi. Najmanj vprašljiv, če ne povsem zgrešen je tudi zaključek sodišča, da naj bi tožeča stranka oziroma njena delavka E. J. sklenila s pooblaščenim zastopnikom tožene stranke, I. J., pogodbo o hrambi bakra. Imenovani je na zaslišanju natančno opisal svoje razmerje in povezave s toženo stranko, kaj je za njo delal (občasni prevozi) in česa za njo ni delal (posredniških poslov). V zvezi s to pričo je sodišče najprej trdilo, da očitno pri toženi stranki ni bila naključen gost, nato pa je svojo trditev stopnjevalo v smeri, da je bil navedeni pooblaščeni zastopnik tožene stranke, za kar ni nobenih dokazov. Zgolj dejstvo, da je bil I. J. v dobrih odnosih z direktorjem tožene stranke in da je občasno za toženo stranko po njenem naročilu opravil posamezna dela (tako tudi prevoze v zadevi, ki se je reševala pod opr.št. Pg 174/94), še zdaleč ne pomeni, da je imel od tožene stranke pooblastila za sklepanje pravnih poslov. Povsem napačen je zaključek sodišča, da I. J. na zaslišanju ni izrecno zanikal, da naj bi se glede hrambe dogovoril z delavko tožeče stranke, E. J., saj I. J. na zaslišanju sploh ni nihče vprašal, ali se je z E. J. kdajkoli sploh dogovoril glede hrambe bakra. Tožena stranka tudi vztraja pri navedbi, da pri njej ni bila nikoli zaposlena nobena delavka, ki bi bila pooblaščena za sprejemanje blaga. Tožena stranka meni, da je sodišče povsem zanemarilo razlike v izpovedbah R. H., E. J. in V. Ž. in v nadaljevanju podrobno analizira te razlike. Meni, da je sodišče povsem zanemarilo izpovedbe prič M., P. in H., ki so bili šoferji pri Centralnih obratih, kateri naj bi od tožene stranke v spornem obdobju kupili baker, nobeden od imenovanih se ni spomnil, da bi kdajkoli vozil baker s prostora, kjer naj bi bila skladišča tožene stranke, nasprotno, to dejstvo so izrecno zanikali. Tudi iz izpovedbe I. D. ni mogoče sklepati, da je dvignil blago v prostorih, ki so v lasti direktorja tožene stranke; ta je govoril o večih dvigih blaga v skladišču, iz navedb tožeče stranke pa izhaja, da naj bi šlo za enkraten dvig. Glede listine tožeče stranke (pregled nabave in prodaje Cu traku) pa je tožeča stranka sama ugotovila, da je napačna, ker da blaga ni dvignil T. Š., kot izhaja iz listine, ampak I. D.. Skoraj neverjetno je, da naj bi tožeča stranka iz skladišča, ki naj bi bilo pri toženi stranki, prodala kupcem več kot 5 ton bakra, kar naj bi kupci dvignili pri toženi stranki, vendar v zvezi s tem ne obstaja niti en dokument. Napačen pa je tudi izračun sodišča glede količine blaga, ki naj bi bil pripeljan toženi stranki. Sodišče se sklicuje na prevoznico - naročilnico št. 30739 (A3), iz katere res izhaja, da naj bi M. prevzel 8588 kg bakra, vendar pa je tožeča stranka zatrjevala, da naj bi bilo toženi stranki pripeljano 7087 kg bakra. Razlika v količini pove veliko o verodostojnosti naročilnice. Računi, s katerimi tožeča stranka dokazuje količino kupljenega bakra ne morejo predstavljati dokaza o tem, saj družba U. sploh nima evidentiranih navedenih računov, tožeča stranka je naknadno priznala, da je bil baker uvožen iz Italije. Sodišče je ugodilo tako primarnemu, kot tudi podrejenemu zahtevku tožene stranke, kar je povsem napačno, kot je tudi napačna trditev, da naj bi bil tožbeni zahtevek postavljen alternativno. Nesporno je, da je tožeča stranka postavila podrejeni tožbeni zahtevek v primeru, če tožena stranka z bakrom ne bi več razpolagala. V prvi vrsti glede na to, da baker predstavlja nadomestno stvar, za postavitev podrednega zahtevka tožeča stranka ni imela nikakršne pravne podlage. V primeru, če tožena stranka ne izpolni primarnega tožbenega zahtevka glede izročitve nadomestnih stvari, lahko upnik, v konkretnem primeru tožeča stranka, izvrši svojo terjatev po sodbi skladno z 216. do 218. čl. ZIZ, ki urejajo izvršbo v zvezi z nabavo nadomestnih stvari. Napačno pa je ravnalo sodišče tudi, ker je ugodilo tako primarnemu kot podrejenemu tožbenemu zahtevku. Že iz same narave besede podrejeno - eventuelno je moč sklepati, da se v tem zahtevku odloča le v primeru, ko sodišče zavrne primarni zahtevek. V kolikor pa sodišče primarnemu zahtevku ugodi, se v odločanje glede podrejenega, sploh ne spušča. V nadaljevanju pritožba izpodbija višino ugotovljene škode, ker meni, da tožeča stranka ni dokazala izgubljenega dobička niti po temelju in niti po višini; da ni nobene pravne podlage za izračun razlike med nabavno in prodajno ceno bakra, saj je račun družbe U. ponarejen. Zmoten je zaključek sodišča, da je tožeča stranka v sporu uspela v pretežnem delu, četudi bi bilo tisto, kar je tožeči stranki prisojeno, utemeljeno, saj tožeča stranka nikakor ni uspela v sporu niti s 50 % zahtevka. Sodišče je napačno izračunalo stroške tožeče stranke na način, da tožeči stranki prizna vse stroške od vrednosti ugodenega dela zahtevka, kar ima za posledico to, da tožena stranka v nobenem primeru ne more na račun stroškov karkoli dobiti. Neprimerna je utemeljitev sodišča glede stroškovnega dela, češ da je zamuda časa nastala zgolj zaradi ugotavljanja tega, ali je bila pogodba sklenjena, glede česar naj bi se tožena stranka sprenevedala, posledično pa mora nositi tudi stroške tožeče stranke. Tožena stranka ima pravico, da v okviru pravdnega postopka uporabi vsa legalna pravna sredstva, kar je tudi storila, to pa gotovo ni sprenevedanje, kot si je to dovolilo napisati sodišče. Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev; v odgovoru soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in s tam navedenimi razlogi. Pritožba tožene stranke je utemeljena. Po določilu 1. odst. v času spornega razmerja veljavnega 712. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), se s shranjevalno pogodbo shranjevalec zavezuje, da sprejme stvar od položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval; 718. čl. ZOR nalaga shranjevalcu, da je dolžan vrniti stvar, brž ko jo položnik zahteva z vsemi plodovi in drugimi koristmi od nje. In če naj bi bila v obravnavanem primeru med pravdnima strankama glede kolutov bakrenega traku sklenjena shranjevalna pogodba, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, ima položnik prvenstveno zahtevek na vrnitev stvari. Takšen zahtevek je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v tej pravdi tožeča stranka postavila, saj primarno uveljavlja izročitev dveh kolutov bakrenega traku tam navedene dimenzije in odškodnino, le podrejeno pa, če bi se ugotovilo, da tožena stranka bakrenega traku (več) nima, uveljavlja denarno odškodnino (in izgubljeni dobiček). V zvezi s tem tožena stranka utemeljeno opozarja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tako primarnemu kot tudi podrejenemu zahtevku (napačna je tudi njegova ugotovitev, da naj bi bila zahtevka postavljena alternativno); s takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje povzročilo, da je izrek sodbe nedoločen, zato je podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tako da je moralo pritožbeno sodišče že iz tega razloga pritožbi tožene stranke ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (kolikor je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in glede stroškov), razveljaviti, ter zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče zgoraj navedeno pomanjkljivost odpraviti in bo, če bo še vedno menilo, da je bila med pravdnima strankama dejansko sklenjena shranjevalna pogodba, primarnemu tožbenemu zahtevku ugodilo le, če bo ugotovilo, da sta sporna koluta bakrenega traku pri toženi stranki in v takšnem primeru podrejenega zahtevka ne bo niti obravnavalo. Če pa bo ugotovilo, da bakrenega traku pri toženi stranki ni, bo ravnalo po 4. odst. 182. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v preostalem delu pritožbe tožena stranka izpodbija v glavnem dokazno oceno sodišča prve stopnje, ta pa z vidika odločitve pritožbenega sodišča, ki je obrazložena zgoraj, ni ključnega pomena. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pripominja, da je na tožeči stranki dokazno breme glede obstoja shranjevalne pogodbe med pravdnima strankama. In če na podlagi izvedenih dokazov sodišče ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. čl. ZPP). V zvezi s po sodišču prve stopnje ugotovljenem obstoju shranjevalne pogodbe med pravdnima strankama pa pritožba utemeljeno opozarja na vprašljivost zaključka, da je prevoznica - naročilnica št. 30739 dokaz, da je prevoznik D. M. dne 5.5.1993 po dogovoru z delavko tožeče stranke E. J., prepeljal bakrene cevi in pločevino k toženi stranki; ta listina bi potrjevala le, da je bilo navedeno blago vzeto na prevoz. Utemeljeno je tudi pritožbeno opozorilo na nedosledno izpovedbo D. M. o tem, komu in v kakšnih okoliščinah naj bi izročil sporni baker. Nadalje je vprašljiv tudi zaključek o tem, da naj bi E. J. sklenila pogodbo o hrambi bakra z I. J. kot pooblaščenim zastopnikom tožene stranke. Kljub zanikanju imenovanega, da bi nastopal v tej vlogi, je sodišče prve stopnje drugačen zaključek napravilo na podlagi ugotovitev, da so naročilnice prevozov, ki jih je tožeča stranka poslala toženi stranki (spis Pg 174/94), bile poslane v vednost I. J.; na podlagi izpovedbe E. J. v prej omenjeni zadevi, da je v enem primeru imenovani natovarjal baker in vozil viličarja ter očitno na podlagi dobrih odnosov med njim in toženo stranko. Napačno pa je razlogovanje sodišča prve stopnje o tem, da ni tožena stranka o dejanski vlogi I. J. postavila nobenega konkretnega dejstva, ki bi dokazovalo, da slednji ni bil pooblaščen, zaradi česar je, na podlagi preostalih dokazov, ki jih je izvedlo, štelo, da je bil sporni posel z njim kot pooblaščenim zastopnikom tožene stranke, dejansko sklenjen; tožena stranka je namreč v predmetnem postopku zanikala, da bi bil I. J. v takšni vlogi, kot to trdi tožeča stranka in na slednji je breme, da svoje trditve dokaže. Sodišče prve stopnje tudi ni ocenilo izpovedb vseh treh zaslišanih skladišča tožene stranke vozili baker; razčitilo pa tudi ni razlik v izpovedbah R. H., E. J. in V. Ž., na katere opozarja pritožba. Če bo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ponovno prišlo do zaključka, da je bila sporna pogodba med strankama sklenjena, bo moralo pri ugotavljanju višine odškodnine, do katere naj bi bila upravičena tožeča stranka, presojati utemeljenost njenih trditev o nabavni ceni bakra, glede na to, da je vprašljivo, ali je tožeča stranka baker kupila pri družbi U. in ali zato lahko velja takšna nabavna cena bakra, ki je navedena v računih te družbe. Glede odločitve o stroških postopka pa pritožba utemeljeno opozarja, da je vprašljiv zaključek, da je tožeča stranka v sporu uspela v pretežnem delu svojega zahtevka. Poleg tega pa dolgotrajnosti postopka zaradi obširno izvedenega dokaznega postopka ni moč pripisati toženi stranki zgolj iz razloga, ker je ta zanikala obstoj poslovnega razmerja z nasprotno stranko.