Jedro

Zamuda z umikom tožbe po izpolnitvi zahtevka predstavlja tipično zakrivljeno ravnanje stranke.

V primeru, da se odvetnik udeleži le naroka, na katerem se je postopek končal z umikom tožbe, se nagrada ne odmeri po tarifni številki 3102, temveč po tarifni številki 3103, kjer količnik znaša 0,5.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zvišajo na 440,02 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 46,95 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo nalog za izpraznitev poslovnih prostorov Okrožnega sodišča v Ljubljani Plg 18/2014 z dne 21. 3. 2014 (I. točka izreka), postopek, ki teče na podlagi naloga za izpraznitev poslovnih prostorov z dne 6. 3. 2014, ustavilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 19,30 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni s pripadki (III. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka izpodbijanega sklepa se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožeči stranki odmeri stroške postopka skladno s predlogom za odmero stroškov z dne 8. 12. 2015 oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

5. V tej zadevi je tožena stranka zahtevek izpolnila dne 21. 8. 2014, tožeča stranka pa je tožbo umaknila 4. 12. 2015. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da takšen umik tožbe ne ustreza standardu 'takoj'. Tožeči stranki je zato priznalo le stroške od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe (tj. do trenutka izpolnitve zahtevka), kasneje nastale stroške pa je presojalo po 156. členu ZPP, saj predstavlja zamuda z umikom tožbe po izpolnitvi zahtevka tipično zakrivljeno ravnanje stranke (tako tudi N. Betteto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 41, 46).

6. Tožeča stranka se v pritožbi takšni odločitvi upira in trdi, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati vse priglašene stroške, saj da je tožbo umaknila takoj, ko jo je tožena stranka obvestila o izpolnitvi zahtevka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Kdaj in s strani koga je bila tožeča stranka obveščena o izpolnitvi zahtevka, upoštevaje besedilo prvega odstavka 158. člena ZPP, ni pomembno. Pravno odločilno je le, kdaj je dejansko prišlo do izpolnitve zahtevka in ali je tožeča stranka takoj zatem umaknila tožbo. Če/ker tožeča stranka takoj po dejanski izpolnitvi zahtevka ni umaknila tožbe (bodisi zaradi lastne malomarnosti ali zaradi naključja, ki se je njej pripetilo), do pravdnih stroškov, ki so nastali po izpolnitvi zahtevka, ne more biti upravičena.

7. Navedenega ne more spremeniti okoliščina, da je tožena stranka že od 21. 8. 2014 vedela, da je izpolnila zahtevek, pa se je kljub temu (iz drugih razlogov) upirala tožbenemu zahtevku vse do 23. 11. 2015. Tožena stranka ima namreč pravico, da se brani, kakor želi. Prav tako ni njena dolžnost, da tožečo stranko obvešča o izpolnitvi zahtevka, temveč je dolžnost tožeče stranke, da se, v kolikor želi doseči celotno povračilo stroškov pravdnega postopka, o stanju zahtevka pri novem kupcu ali kako drugače sama pozanima.

8. Nadalje neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je tožena stranka upravičena do povračila stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da daje podlago za takšno odločitev določba 156. člena ZPP, v skladu s katerim mora stranka nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, ob tem pa nositi tudi lastne stroške, ki bi sicer po načelu uspeha bremenili nasprotno stranko. In ker je postopek zaradi zamude tožeče stranke z umikom tožbe trajal še približno leto in pol po izpolnitvi zahtevka, v tem času pa je tožeča stranka vložila tudi pripravljalno vlogo, to vsekakor opravičuje toženo stranko do nagrade za postopek. Enako velja glede nagrade za narok, saj v kolikor bi tožeča stranka pravočasno umaknila tožbo, ta strošek ne bi nastal. Pritožnica sicer trdi, da je bila tožena stranka o umiku tožbe pravočasno obveščena in bi lahko ob potrebni skrbnosti sodišču sporočila soglasje k umiku še pred narokom. Vendar takšnemu stališču ni mogoče slediti, saj v spisu ni dokazov, da je bila tožena stranka z umikom tožbe dejansko seznanjena še pred narokom, poleg tega bi lahko že tožeča stranka sama predlagala preklic naroka, pa tega ni storila. Tožena stranka tako ni imela nobenega razloga, da se naroka ne bi udeležila, zato ji je sodišče prve stopnje kot potreben strošek upravičeno priznalo nagrado za narok, nasprotno pa mora tožeča stranka stroške pristopa (nagrade) na narok po krivdnem načelu nositi sama.

9. Navedbe pritožnice, da je tožena stranka zahtevek pripoznala šele s pripravljalno vlogo z dne 23. 11. 2015 in da je tožeča stranka takoj zatem umaknila tožbeni zahtevek, so protispisne. Tožena stranka v citirani vlogi ni nič pripoznala, temveč je le pojasnila, da ima z novim lastnikom od 21. 8. 2014 urejeno najemno razmerje. Poleg tega, kot že pojasnjeno zgoraj, okoliščina, kdaj je bila tožeča stranka obveščena o izpolnitvi zahtevka, z vidika 158. člena ZPP niti ni relevantna.

10. Pritožbeno sodišče pa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki nagrado za narok odmerilo previsoko oziroma po napačni tarifni številki. V primeru, da se odvetnik udeleži le naroka, na katerem se je postopek končal z umikom tožbe (kot v obravnavanem primeru), se namreč nagrada ne odmeri po tarifni številki 3102, temveč po tarifni številki 3103, kjer količnik znaša 0,5. Tožena stranka je zato upravičena do nagrade za narok le v višini 246,50 EUR (oziroma 300,73 EUR s prištetim 22% DDV), kar skupaj z ostalimi (pravilno) priznanimi stroški tožene stranke znese 1.107,28 EUR. Ob upoštevanju, da so potrebni in priznani stroški tožeče stranke znašali 1.547,30 EUR, je po pobotanju priznanih stroškov tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 440,02 EUR (in ne zgolj 19,30 EUR) pravdnih stroškov.

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je v pritožbi priglasila stroške skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (l. št. 97 spisa) ter zahtevala povračilo sodne takse, skupaj torej 250,96 EUR. Glede na to, da so bili ti stroški potrebni, ter upoštevaje tožničin uspeh s pritožbo (18,71 %), je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 46,95 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.