Jedro

Obtoženca sta oškodovanca, ki je nameraval domov s taksijem, s pretvezo, da ga bosta peljala domov z njunim vozilom, zvabila iz lokala proti železniški postaji, kjer sta ga obstopila in je prvoobtoženi od oškodovanca zahteval denar. Res je sicer oškodovanec zatem sam iz torbe potegnil denarnico, iz katere pa sta mu obtoženca vzela ves denar, čekovne blankete in plačilni kartici. Vendar pa je sodišče prve stopnje, upoštevaje vse takratne okoliščine, v katerih se je znašel oškodovanec, pravilno zaključilo, da oškodovanec tega ni storil prostovoljno, temveč zaradi občutka ogroženosti, katerega je izzvalo ravnanje obtožencev. Ne gre prezreti, da je bil oškodovanec pred tem hudo poškodovan v prometni nesreči in kot to izhaja iz njegove izpovedi, bi lahko bil zanj vsak udarec usoden. Upoštevaje navedeno in tudi okoliščine in način, v katerih je prvoobtoženi od oškodovanca zahteval denar (noč, relativno samoten kraj na železniški postaji blizu železniških tirov, sam napram dvema mlajšima moškima) so tako tudi po oceni sodišča druge stopnje pomenile resno grožnjo obtožencev oškodovancu, katere cilj je bil pridobiti od oškodovanca denar. Oškodovanec je denarnico izročil na zahtevo obtoženca, ko se je zaradi ravnanja obtožencev in okoliščin počutil od njiju ogroženega in ni moč pritrditi navedbam zagovornice prvoobtoženega v pritožbi, da naj bi v ravnanju obtoženca bili podani le znaki kaznivega dejanja po členu 215/V KZ.

Izrek

Pritožbe državne tožilke ter zagovornikov obtoženih R.R.K. in R.T. se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprostita povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje oba obtoženca spoznalo za kriva in sicer pod točko A.I.1 izreka sodbe sodišča prve stopnje kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 218. člena KZ, za katero je obema obtožencema, z uporabo omilitvenih določil, določilo kazen devet mesecev zapora; pod točko A.I.2 izreka sodbe sodišča prve stopnje kaznivega dejanja ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ, za katero je, z uporabo omilitvenih določil, obtoženemu R.R.K. določilo kazen enega leta in štirih mesecev zapora, obtoženemu R.T. pa kazen enega leta zapora; pod točko A.II. izreka sodbe sodišča prve stopnje obtoženega R.R.K. kaznivega dejanja ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ, za katero mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen enega leta in deset mesecev zapora ter pod točko A.III. izreka sodbe sodišča prve stopnje obtoženega R.R.K kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po prvem odstavku 197. člena KZ, za katero mu je določilo kazen treh let zapora, obtoženemu R.T. pa enotno kazen enega leta in šest mesecev zapora. V izrečeni enotni kazni je sodišče obtožencema vštelo čas prebit v priporu od 10.02.1998 dalje. Po določbi 66. čl. KZ je obtoženemu R.R.K. izreklo tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov ter po določbi 69. člena KZ tudi varnostni ukrep odvzema predmetov uporabljenih pri kaznivem dejanju. Obtožencema je v plačilo naložilo premoženjskopravne zahtevke oškodovancev F.H. v znesku 4.000,00 SIT in D.M. v znesku 14.000,00 (s presežkom premoženjskopravnih zahtevkov pa ju je napotilo na pot pravde); obtoženemu R.R.K. pa tudi premoženjskopravni zahtevek oškodovanke N.P. v znesku 106.500,00 SIT. Oba obtoženca pa je v celoti oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Z isto sodbo pa je sodišče prve stopnje zoper obtoženega R.T., iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP, zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po prvem odstavku 197. člena KZ (točka B. izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Zoper obsodilni del sodbe so se pravočasno pritožili državna tožilka ter zagovornika obeh obtožencev.

Državna tožilka se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji (pritožbeni razlog po 4. točki 370. člena ZKP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazni spremeni tako, da obtožencema izreče zaporno kazen brez omilitvenih določil. Zagovornica obtoženega R.R.K. v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona (2. točka 370. člena ZKP) in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. člena ZKP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obtoženega R.T. v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 370. člena ZKP, pri tem pa v razlogih pritožbe obrazlaga le pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbo zoper odločbo o kazni in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe; podrejeno pa, da obtožencu izreče milejšo in krajšo kazensko sankcijo.

V odgovorih na pritožbo državnega tožilca obtoženi R.R.K. in zagovornik obtoženega R.T. predlagata zavrnitev pritožbe državnega tožilca.

Višje državno tožilstvo v Ljubljani v svojem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP, predlaga le ugoditev pritožbi državne tožilke.

Skladno z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP je bila seja senata sodišča druge stopnje opravljena kljub temu, da se obtoženi R.R.K. (ob izkazanem obvestilu o seji senata) ni udeležil. Pritožbe niso utemeljene.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb obeh zagovornikov v pritožbah, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede vseh obtožencema očitanih kaznivih dejanj ugotovilo pravilno in popolno in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo kazenski zakon.

V zvezi z obtožencema očitanim kaznivim dejanjem izsiljevanja (opisanim pod točko A.I.1 izreka sodbe sodišča prve stopnje) na škodo F.H., sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obtoženega R.T., da ga sploh ni bilo zraven pri tem dejanju, saj je tak njegov zagovor izpodbit z zagovorom obtoženega R.R.K. in izpovedbo oškodovanca (ki je tudi na obravnavi oba obtoženca prepoznal), saj oba povesta, da so bili skupaj v lokalu, zatem pa odšli proti parkirišču na železniški postaji. Ob oceni zagovorov obtožencev in izpovedbe oškodovanca, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, tudi po oceni sodišča druge stopnje ni dvoma, da sta obtoženca oškodovanca, ki je nameraval domov s taksijem, s pretvezo, da ga bosta peljala domov z njunim vozilom, zvabila iz lokala proti železniški postaji, kjer sta ga obstopila in je obtoženi R.R.K. od oškodovanca zahteval denar. Res je sicer oškodovanec zatem sam iz torbe potegnil denarnico, iz katere pa sta mu obtoženca vzela ves denar, čekovne blankete in plačilni kartici. Vendar pa je sodišče prve stopnje, upoštevaje vse takratne okoliščine, v katerih se je znašel oškodovanec, pravilno zaključilo, da oškodovanec tega ni storil prostovoljno, temveč zaradi občutka ogroženosti, katerega je pri oškodovancu izzvalo ravnanje obtožencev. Ne gre prezreti, da je bil oškodovanec pred tem hudo poškodovan v prometni nesreči in kot to izhaja iz njegove izpovedi, bi lahko bil zanj vsak udarec usoden.

Upoštevaje navedeno in tudi okoliščine in način, v katerih je obtoženi R.R.K. od oškodovanca zahteval denar (noč, relativno samoten kraj na železniški postaji blizu železniških tirov, sam nasproti dvema mlajšima moškima) so tako tudi po oceni sodišča druge stopnje pomenile resno grožnjo obtožencev oškodovancu, katere cilj je bil pridobiti od oškodovanca denar. Oškodovanec je denarnico izročil na zahtevo obtoženca, ko se je zaradi ravnanja obtožencev in okoliščin počutil od njiju ogroženega in ni moč pritrditi navedbam zagovornice obtoženega R.R.K. v pritožbi, da naj bi v ravnanju obtoženca bili podani le znaki kaznivega dejanja po členu 215/V KZ.

V zvezi z obtožencema očitanim kaznivim dejanjem ropa v trgovini Ml.T. (opisanim pod točko A.I.2. izreka sodbe sodišča prve stopnje) so prepričljivi razlogi izpodbijane sodbe, iz katerih je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da sta obtoženca očitano jima kaznivo dejanje storila na način, kot izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Obtoženi R.R.K. je zaslišan pred preiskovalnim sodnikom storitev dejanja ne le priznal, temveč vlogo in udeležbo soobtoženca pri dejanju tudi opisal. Na glavni obravnavi pa je zagovor spremenil in skušal soobtoženca, ki je v zagovoru svojo udeležbo pri dejanju zanikal, razbremeniti njegove udeležbe pri kaznivem dejanju. Prepričljivi so razlogi izpodbijane sodbe, iz katerih sodišče prve stopnje ni sledilo tako na glavni obravnavi spremenjenemu zagovoru obtoženega R.R.K., kakor tudi razlogi iz katerih sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru obtoženega R.T., da pri dejanju sploh ni bil udeležen, ker da sploh ni bil kritičnega dne s soobtožencem ter pritožbene navedbe zagovornika obtoženega R.T. zgolj s ponavljanjem takšnega zagovora obtoženca, dokazne ocene sodišča prve stopnje in zaključka o krivdi tudi tega obtoženca, ne morejo omajati. Ob oceni zagovorov obeh obtožencev, kot izhaja iz obširnih razlogov izpodbijane sodbe, tudi po oceni sodišča druge stopnje ni dvoma, da sta obtoženca očitano jima kaznivo dejanje ropa storila skupaj, čeprav je v trgovino vstopil le obtoženi R.R.K., saj je obtoženi R.T. medtem pred trgovino stražil, v trgovini vzeti denar pa sta si zatem tudi razdelila.

Neutemeljene so tudi navedbe v pritožbi zagovornice obtoženega R.R.K., da je obtoženec dejanje storil v trenutnem nagibu, ko je prodajalka odprla blagajno, saj iz zagovora prav tega obtoženca izhaja, da sta s soobtoženim še pred vstopom v trgovino, trgovino opazovala, v trgovino pa je vstopil, ko je bila v njej samo starejša prodajalka. Ob oceni zagovora obtoženega R.R.K., ki priznava, da je s knjigami, ki jih je imel v vrečki zamahnil proti prodajalki, ko je le ta odprla blagajno in izpovedi prodajalke M.P., da jo je obtoženec, ko je odprla blagajno, da bi mu vrnila drobiž za kupljeni kruh, s knjigami zadel, zatem pa zgrabil denar v blagajni in iz trgovine zbežal, tudi po oceni sodišča druge stopnje ni dvoma, da je bila zoper prodajalko uporabljena sila. Okoliščina, da prodajalka obtoženega R.R.K. na glavni obravnavi ni prepoznala kot storilca na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more vplivati, saj obtoženec svojega vstopa v trgovino sploh ne zanika.

V zvezi z obtoženemu R.R.K. očitanim kaznivim dejanjem ropa v trgovini O. (dejanje opisano pod točko A.II. izreka sodbe sodišča prve stopnje), sodišče prve stopnje, ob oceni izpovedi prodajalke M.N., utemeljeno ni moglo slediti zagovoru obtoženca, da dejanja ni storil. Prodajalka si je obtoženca očitno dobro zapomnila; natančno ga je opisala že v predhodnem kazenskem postopku; na glavni obravnavi pa ga je tako po obrazu, kot po njegovem glasu, tudi zanesljivo prepoznala kot osebo, ki ji je nastavil nož na vrat in zahteval, da odpre blagajno, zatem pa sam odprl blagajno in iz nje vzel denar ter skupaj z neznancem, ki je medtem stražil pri vhodnih vratih trgovine, pobegnil. Tako dokazne ocene sodišča prve stopnje tudi navedbe obtoženčeve zagovornice v pritožbi, da ni bil najden nož ter, da obtoženec nima takšnih oblačil, kot jih je opisala prodajalka, ne morejo omajati. Ob tem, da je obtoženec bil prijet šele več ur po dejanju, se je tako noža kot oblačil zlahka znebil. Zato je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo predlog obrambe za pribavo obtožencu zaseženih oblačil, kar obtoženčeva zagovornica ponovno predlaga v pritožbi.

Tudi v zvezi z obtoženim R.R.K. očitanim kaznivim dejanjem omogočanja uživanja mamil (opisanim pod točko A.III. izreka sodbe sodišča prve stopnje) je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter ni moč pritrditi navedbam obtoženčeve zagovornice v pritožbi, da obtožencu to dejanje ni dokazano. Obtoženec je zaslišan pred preiskovalnim sodnikom dejanje priznal in povedal, da sta si skupaj s soobtoženim R.T. v sanitarijih kina K. drug drugemu vbrizgala heroin. Enako je zaslišan pred preiskovalnim sodnikom in tudi še na obravnavi dne 28.4.1998 v zagovoru povedal tudi obtoženi R.T., ki je ob tem svojem zagovoru tudi povedal, da je takrat prvič vzel heroin in imel na roki tudi sled vboda igle. Njunima med glavnimi obravnavami spremenjenima zagovoroma, v katerih sta zatrjevala, da si je mamilo sam vbrizgal le obtoženi R.R.K., sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo slediti ter je v razlogih izpodbijane sodbe tudi prepričljivo ocenilo, da sta si obtoženca mamilo vbrizgala drug drugemu in da je obtoženi R.R.K. zagovor spreminjal v smeri razbremenitve soobtoženca pri njegovi udeležbi pri kaznivih dejanjih. V zvezi z navedbo obtoženčeve zagovornice v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj je zavrnilo obtožbo zoper R.T. zaradi enakega kaznivega dejanja, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da posebna utemeljitev sodišča ni potrebna, glede na to, da je državni tožilec na glavni obravnavi dne 28.5.1998 obtožbo zoper obtoženega R.T. umaknil, v posledici česar je sodišče v tem delu izreklo zavrnilno sodbo po 4. točki 357. člena ZKP.

Neutemeljene pa so pritožbe državne tožilke, ki predlaga izrek kazni brez omilitvenih določil, kakor tudi pritožbi zagovornikov obeh obtožencev, ki predlagata znižanje izrečenih kazni. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni pravilno ocenilo tako olajševalne kot obteževalne okoliščine na strani obtožencev in glede na njuno mladost, posamezne kazni omililo. Izrečeni enotni kazni sta tudi po oceni sodišča druge stopnje primerni tako teži in vsem okoliščinam dejanj kot stopnji krivde obtožencev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obtožencev, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP. Ker sta obtoženca, katerima sta bili izrečeni tudi daljši zaporni kazni, brez premoženja, ju je sodišče druge stopnje oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, saj bi bilo lahko s plačilom le teh ogroženo njuno preživljanje.