Jedro

Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 je dopustna le, če že obstoja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-71776/2016-5 07-720-07 z dne 16. 6. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom za dolžnika A. d.o.o., cesta ..., sklenila, da se opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 16. 6. 2016 skupaj 108.235,72 EUR (glavnica, zamudne obresti in stroški sklepa) (1. točka izreka). Davčna izvršba se opravi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do tožeče stranke na podlagi faktur št. 01/2014 z dne 31. 1. 2014 v znesku 35.290,09 EUR, z datumom zapadlosti 30. 4. 2014 in št. 001016 v znesku 10.020,00 EUR, z datumom zapadlosti 30. 12. 2015 (2. točka izreka). Dolžniku se prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 45.310,09 EUR na prehodni podračun, ki je naveden (3. točka izreka). V 4. točki izreka so navedeni izvršilni naslovi, na katerih temeljijo obveznosti dolžnika. Iz izreka navedenega sklepa še izhaja, da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (5. točka izreka). Pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe, ugovor zoper sklep o davčni izvršbi pa ne zadrži njegove izvršitve (6. in 7. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ v knjigovodskih evidencah ugotovil, da dolžnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zaradi česar je bilo potrebno zoper njega v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo. Po določilih 173. člena ZDavP-2 se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je z odločbo z dne 21. 6. 2017 ugovor tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljen. Ugotavlja namreč, da dolžnikov dolžnik terjatvam ne ugovarja po temelju, temveč se ugovor nanaša na samo višino terjatev, pri čemer so navedbe v ugovoru same s sabo v nasprotju, dokazni predlogi pa nesubstancirani.

4. Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v laični tožbi zatrjuje, da do dolžnika nima odprtih terjatev v višini, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Navaja, da je priložila dokaze o delni poravnavi obveznosti do dolžnika. Že v ugovoru zoper izpodbijani sklep je navedla, da dolžniku ne dolguje zneska v taki višini (45.310,09 EUR). Navedena terjatev torej ne obstoja. Smiselno predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa oziroma drugostopenjske odločbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi gre za davčno izvršbo zoper tožečo stranko kot dolžnikovega dolžnika za obveznosti dolžnika, ki temeljijo na izvršilnih naslovih dolžnika.

8. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-6/13-12, Up-24/13 z dne 11. 2. 2016 zavzelo stališče, da odločanje o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju ne ustvarja učinkov izvršilnega naslova, zato ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti tretji osebi, naj poplača tuj davčni dolg, če tretja oseba ne soglaša s tem, da vstopa v davčni postopek kot dolžnica davčnega dolžnika.

9. Na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča RS je Vrhovno sodišče RS (npr. sodbe X Ips 237/2014 z dne 13. 4. 2016, X Ips 63/2016 z dne 13. 4. 2016, X Ips 31/2017 z dne 19. 12. 2019) sprejelo stališče, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstoja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.

10. Rubež denarne terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do svojega dolžnika, je kot izvršilno sredstvo torej bistveno omejen - pogojen z obstojem izvršilnega naslova ali s soglasjem oziroma odsotnostjo ugovora tretje osebe (dolžnikovega dolžnika).

11. V obravnavanem primeru glede dolgov tožeče stranke ne obstoja izvršilni naslov, tožeča stranka pa se z rubežem terjatve tožeče stranke tudi ni strinjala, saj je obstoju terjatve v postopku ves čas obrazloženo ugovarjala – zatrjevala je namreč, da je velik del te terjatve že prenehal. S tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o ugovoru tožeče stranke po 174. členu ZDavP-2 sam odločal o zapadlosti in s tem tudi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do tožeče stranke kot o predhodnem vprašanju, je bila tožeči stranki kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

12. Iz navedenih razlogov je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponoven postopek. Prvostopenjski organ bo moral v ponovnem postopku upoštevati stališče Ustavnega sodišča RS, da vprašanja obstoja (zarubljene) denarne terjatve iz civilnopravnega razmerja v postopku davčne izvršbe kot predhodnega vprašanja ne sme reševati sam in davčno izvršbo, kolikor so za to izpolnjeni pogoji, nadaljevati z drugim izvršilnim sredstvom.

13. Sodišče je v zadevi odločilo na seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.