Jedro

Zavezanec za komunalni prispevek je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. Obveznost plačila komunalnega prispevka torej ne obstaja le za objekt, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, temveč tudi za objekt, ki je sicer že priključen na komunalno opremo, a se pri njem povečuje neto tlorisna površina ali se spreminja njegova namembnost. Zato tudi odločanje o obveznosti plačila komunalnega prispevka zaradi rekonstrukcije objekta samo po sebi še ne pomeni, da gre za odločanje o obveznosti, o kateri je že bilo odločeno, ko je bil objekt zgrajen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se tožeči stranki kot investitorju rekonstrukcije Doma A. in novogradnje vrtnega paviljona na zemljiščih parc. št. 319 in 320, obe k. o. ..., odmeri komunalni prispevek, ki na dan 31. 8. 2009 znaša 39.202,62 EUR. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je tožeča stranka zavezanka za plačilo komunalnega prispevka in da sta bila izračun in odmera komunalnega prispevka opravljena skladno z določbami 80. člena, prvega odstavka 79. člena in drugega odstavka 108. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 – v nadaljevanju ZPNačrt), 207. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo – ZGO-1) in Odloka o komunalnem prispevku za Mestno občino Ljubljana (Uradni list RS, št. 36/2000 – v nadaljevanju Odlok). Tako je bilo v postopku ugotovljeno, da znaša komunalni prispevek za novo stanje – rekonstrukcijo 126.321,97 EUR, za novo stanje – novogradnja vrtnega paviljona 55,84 EUR, za obstoječe stanje pa 87.175,19 EUR. Pri izračunu za obstoječe stanje je bila upoštevana 39 % komunalna opremljenost, pri novem stanju pa 57 % komunalna opremljenost. Glede na te ugotovitve je bila obveznost investitorja za plačilo komunalnega prispevka izračunana kot razlika med izračunom komunalnega prispevka za novo stanje in izračunom za obstoječe stanje.

Pritožbo tožeče stranke je Župan kot drugostopenjski organ zavrnil s pojasnilom, da so bili podatki, potrebni za odmero komunalnega prispevka povzeti iz projektne dokumentacije (PGD), ki je bila priložena vlogi. Pritožbeni organ se strinja z izračunom in odmero komunalnega prispevka in glede na pritožbene navedbe navaja razloge za pravilnost izračuna glede na način izračunavanja površine investitorjevega objekta, glede na opredelitev površine stavbnega zemljišča in izrabe stavbnega zemljišča z javno infrastrukturo in glede na način ugotavljanja dejanske opremljenosti stavbnega zemljišča z javno infrastrukturo (4. člen Odloka). V obrazložitvi pritožbeni organ pojasnjuje tudi, da iz soglasij k priključitvi, ki so obvezna vsebina PGD dokumentacije, izhaja, da je objekt, ki je predmet rekonstrukcije, priključen na javno vodovodno in kanalizacijsko omrežje, iz soglasja za priključitev na JP Energetike pa naj bi izhajalo, da se rekonstruirana stavba priključuje na daljinsko ogrevanje – vročevodni sistem za ogrevanje, klimatizacijo ali prezračevanje prostorov in pripravo tople sanitarne vode in na Sistem zemeljskega plina.

Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno, naj jo spozna za nično. V tožbi navaja, da ji je bilo naloženo, naj izpolni vlogo za odmero komunalnega prispevka, čeprav naj to za rekonstrukcijo obstoječih objektov, zgrajenih z gradbenim dovoljenjem, ne bi bilo treba. Sklicuje se na gradbeno dovoljenje iz leta 1923 za gradnjo prizidka k ... samostanu v letih 1924 in 1925 in trdi, da je bilo že takrat plačano nadomestilo, na podlagi katerega je objekt dobil plinski priključek, vodo, kanal in drugo. Odločitev o ponovnem plačilu komunalnega prispevka naj bi pomenila poseg v pravno veljavnost predvojnih pravnih predpisov in se v zvezi s tem sklicuje na določbe Odloka AVNOJ, ki je ohranil v veljavi predpise, ki so veljali pred 6. 4. 1941. Meni, da odločitev o odmeri komunalnega prispevka nima pravne podlage in da gre za nedopustno dvakratno odločanje o isti zadevi.

Sklicuje se na odločbo o gradbenem dovoljenju, s katero je bila dovoljena rekonstrukcija objekta, v kateri je določeno, da investitor plača nadomestilo za komunalna vlaganja le v primeru, ko objekt ni priključen na komunalno infrastrukturo, oziroma, če se povečuje njegova funkcija in obseg. Trdi, da je bil objekt že pred razlastitvijo popolno komunalno in energetsko opremljen, kar naj bi bilo vidno tudi sedaj in kar naj bi dokazovali tudi dve priči. Navaja, da prizidek samostana ni samostojna tehnična celota in se ne priključuje samostojno na toplotno postajo. Meni, da paviljon ne more biti predmet odmere komunalnega prispevka zaradi njegove skladnosti s prostorskim izvedbenim aktom. Ker naj upravni organ ne bi odločil, da je investitor zavezanec za plačilo komunalnega prispevka in s komunalnim prispevkom ni pogojeval izdaje dovoljenja za rekonstrukcijo, tožeča stranka meni, da v skladu s splošnimi določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni zavezanka za plačilo komunalnega prispevka, tožena stranka pa naj bi z izpodbijano odločitvijo nedopustno posegla v pristojnosti Upravne enote Ljubljana.

Izpodbijana odločba naj bi bila v nasprotju z 42. in s 45. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 in nasl. - v nadaljevanju ZSZ), z ustavnimi določbami o enakosti pred sodnimi in upravnimi organi (pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave) ter v nasprotju s pravico do dobrega upravljanja po Lizbonski pogodbi (41. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (2010/C 83/02). Meni, da navedeni tožbeni razlogi utemeljujejo tudi ugotovitev ničnosti izpodbijane odločbe po 4. in po 6. točki 279. člena ZUP. Izvršitev take hude nepravilnosti naj ne bi bila dovoljena po 5. točki 279. člena ZUP in bi po mnenju tožeče stranke po 2. točki istega člena povzročila dejanje, ki je kaznivo. V vlogi z dne 4. 2. 2010, s katero je sicer zahtevala izdajo začasne odredbe, je tožeča stranka navedla še, da se ni mogla izjaviti o položaju zavezanke za plačilo komunalnega prispevka, o izrabi zemljišča in o zmogljivosti kapacitet komunalnih priključkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno in navaja razloge, s katerimi utemeljuje pravilnost izpodbijane odločitve.

Tožba ni utemeljena.

Tožbene navedbe o ničnostnih razlogih so neutemeljene. Tožeča stranka namreč meni, da je izpodbijana odločitev nična iz razlogov po 4. in 6. točki 279. člena ZUP. Po 4. točki 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, po 6. točki pa zaradi take nepravilnosti, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. V obravnavanem primeru je bila izpodbijana odločba izdana na zahtevo stranke, nestrinjanje z odločitvijo pa ni ničnostni razlog iz 4. točke 279. člena ZUP. Trditev o ničnosti iz razloga po 6. točki 279. člena ZUP pa je neutemeljena, ker nepravilnosti, s katerimi tožeča stranka utemeljuje svoj predlog za ugotovitev ničnosti izpodbijane odločbe, noben poseben zakon ne predpisuje kot razlog za ničnost. Iz istih razlogov je neutemeljeno tudi sklepanje tožeče stranke o obstoju ničnostnih razlogov iz 2. in 5. točke 279. člena ZUP.

Tudi tožbeni ugovor o nepristojnosti občinskih organov za odločanje o odmeri komunalnega prispevka je neutemeljen. Kadar se komunalni prispevek odmerja za potrebe gradnje, ga odmeri pristojen organ občinske uprave z odločbo bodisi na zahtevo zavezanca bodisi ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja (šesti odstavek 79. člena ZPNačrt). V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka zaradi rekonstrukcije Doma A. na parc. št. 319 in 320 k. o. ..., in k vlogi priložila projekt PGD za rekonstrukcijo obstoječega objekta.

Zakaj naj bi bila izpodbijana odločitev v nasprotju z določbami ZSZ, tožeča stranka ne pojasni, že oba upravna organa pa sta pojasnila, da ZPNačrt, ki je že veljal v času izdaje izpodbijanega akta, v 80. členu določa, da je zavezanec za komunalni prispevek investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. Obveznost plačila komunalnega prispevka torej ne obstaja le za objekt, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, temveč tudi za objekt, ki je sicer že priključen na komunalno opremo, a se pri njem povečuje neto tlorisna površina ali se spreminja njegova namembnost. Zato tudi odločanje o obveznosti plačila komunalnega prispevka zaradi rekonstrukcije objekta samo po sebi še ne pomeni, da gre za odločanje o obveznosti, o kateri je že bilo odločeno, ko je bil objekt zgrajen. Ker je končna vrednost komunalnega prispevka izračunana kot razlika med izračunom za novo stanje in izračunom za obstoječe stanje, zgolj sklicevanje tožeče stranke na gradbeno dovoljenje, ki naj bi bilo izdano leta 1923, ne zadošča za utemeljitev trditve, da je z izpodbijano odločitvijo odločeno o obveznosti, o kateri je že bilo odločeno. To hkrati pomeni tudi, da je v obravnavani zadevi neutemeljeno tako sklicevanje tožeče stranke na gradbeno dovoljenje, ki naj bi bilo izdano leta 1923, kot tudi na določbe Odloka AVNOJ o ohranjanju veljavnosti predvojnih predpisov.

Neutemeljen je tudi pavšalen tožbeni ugovor, da odmera komunalnega prispevka za paviljon ni mogoča, ker je ta skladen s prostorskim izvedbenim aktom. Skladnost gradnje s prostorskim izvedbenim aktom namreč sama po sebi po nobenem predpisu ne vpliva na odmero komunalnega prispevka.

Tudi če je gradbeno dovoljenje leta 1923 bilo izdano in tudi če je tožeča stranka plačala obveznosti po takratnih predpisih, to na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne more vplivati. Da je z izpodbijano odločbo komunalni prispevek odmerjen v zvezi z rekonstrukcijo Doma A., pa je razvidno prav iz gradbenega dovoljenja, ki je bilo 23. 12. 2009 izdano za to rekonstrukcijo, in na katerega se tožeča stranka sama sklicuje in ga je sodišču tudi sama poslala.

Tožbene trditve o nepravilnosti odmere komunalnega prispevka, ker naj bi bil objekt enako komunalno opremljen že pred razlastitvijo in ker se ne priključuje samostojno na toplotno postajo, so pavšalne in kot take neutemeljene. Izpodbijana odločitev temelji na podatkih o komunalni opremljenosti iz projektne dokumentacije, že pritožbeni organ pa je pojasnil, da iz soglasij k priključitvi, ki so obvezna sestavina PGD dokumentacije, izhaja, da je objekt, ki je predmet rekonstrukcije, priključen na javno vodovodno in kanalizacijsko omrežje in da se priključuje še na sistem za daljinsko ogrevanje in sistem zemeljskega plina. Nova priključitev objekta na toplovod in plinovod je navedena tudi v sedmi alineji 1. točke gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano za navedeno rekonstrukcijo. Tožeča stranka sicer v zvezi z obstojem plinskega priključka predlaga zaslišanje dveh prič, vendar sodišče tega dokaza v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) ne more upoštevati. Tožeča stranka namreč zaslišanja prič v upravnem postopku ni predlagala, v tožbi pa ne navaja, da jih ni mogla navesti v postopku izdaje upravnega akta. Prav tako sodišče ni moglo presojati očitkov, ki jih je tožeča stranka navajala v vlogi, ki jo je vložila 4. 2. 2010. S to vlogo je sicer zahtevala izdajo začasne odredbe, ki jo je sodišče zavrnilo s sklepom z dne 11. 2. 2010. Kolikor pa se navedbe v tej vlogi nanašajo tudi na utemeljevanje tožbe, jih sodišče ni presojalo, ker jih je tožeča stranka uveljavljala po preteku 30 dnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, ki je potekel 15. 1. 2010. Tožeča stranka izpodbijani odločitvi očita tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22.člena Ustave in pravice iz 41. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, vendar očitkov o neenakem obravnavanju pred upravnimi organi in pravice do dobrega upravljanja ne obrazloži. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo pa za utemeljitev navedenih kršitev ne zadošča. Ker je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), na nejavni seji, ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev. Tožeča stranka sicer trdi, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno in predlaga izvedbo dokaza, vendar gre za dokaz, ki ga sodišče ne more upoštevati.