Jedro

Tožba je bila zavrnjena, ker tožnica v upravnem postopku ni izkazala neposredne vzročne zveze med konkretnim vojnim dogodkom v drugi svetovni vojni in njeno boleznijo (vnetje oči in posledično slepota).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za občo upravo občine je z odločbo z dne 3.6.1992 odločil, da tožnici ne pripada status civilnega invalida vojne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti navedeni prvostopni odločbi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbe 1., 2., 4. in 28. člena zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list SRS, št. 8/78, 12/85, 16/85, 11/88, 5/90 in Uradni list RS, št. 38/90 - prečiščeno besedilo in 47/90 - ZCIV). Tožena stranka ugotavlja, da je iz dokumentacije v upravnih spisih razvidno, da je tožnica uveljavljala status civilne žrtve vojne že v letu 1986, in sicer po bolezni na očeh, za katero se po izjavi tožnice in prič ni mogla zdraviti zaradi pomanjkanja zdravil. Navedeni status ji z odločbo tožene stranke z dne 23.10.1986, izdano ob reviziji odločbe prvostopnega organa z dne 2.6.1986, ni bil priznan, ker je bilo v postopku pred zdravniško komisije II. stopnje z dne 20.10.1986 ugotovljeno, da tožničina slepota ni nastala zaradi vojnih naporov oziroma vojnih dogodkov, ampak zaradi posledice bolezni, ki jo je tožnica prebolela leta 1949 in v zvezi z njo kasnejše operacije tožnice na očeh leta 1953. Vzročno zvezo med tožničino boleznijo in konkretnim vojnim dogodkom v smislu določb citiranega zakona tožnica ni uspela dokazati tudi v prejšnjem upravnem sporu (št. U 1/87) in ne v predlogu za obnovo postopka za priznanje statusa civilne žrtve vojne. Kljub temu pa je tožnica dne 11.2.1992 vložila glede na novelo zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 47/90) ponoven zahtevek za priznanje statusa civilne žrtve vojne zaradi popolne slepote kot posledice vojne. Ob reševanju tožničine pritožbe proti prvostopni odločbi je tožena stranka obravnavano zadevo poslala v oceno pristojni zdravniški komisiji II. stopnje. Ta komisija jo je obravnavala dne 28.7.1992. Ob prisotnosti tožnice in po pregledu njene medicinske dokumentacije, ki se nahaja v upravnih spisih, je zdravniška komisija II. stopnje izdala izvid in mnenje, v katerem je navedla, da kronični uveitis s posledično obojestransko slepoto, stanje po ablaciji desne retine leta 1949 in po operaciji komplicirane katarakte leta 1953, niso v vzročni zvezi z vojnim dogodkom v smislu citiranega zakona, zato se ne upoštevajo pri priznanju civilne invalidnosti. Tožnica tako ni oslepela zaradi vojnih dogodkov, ampak zaradi bolezni, ki jo je prebolela v letih 1949 in 1953, pri čemer pa slabih življenjskih pogojev ni mogoče šteti za vojni dogodek v smislu določbe 2. člena citiranega zakona. Izvid in mnenje pristojne zdravniške komisije II. stopnje z dne 28.7.1992 je tožena stranka v celoti sprejela. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe meni, da vojne in vojne razmere sicer same po sebi predpostavljajo slabše življenjske, socialne in zdravstvene razmere ogroženega prebivalstva, vendar vojne in njenih razmer na splošno ni mogoče šteti za vojni dogodek v smislu določb citiranega zakona. Zato je torej status civilne žrtve vojne mogoče priznati le tisti osebi, ki je telesno okvaro, zaradi katere je ugotovljena najmanj 40 % invalidnost, utrpela v času vojne kot časovnem okviru, in to zaradi vojnega dogodka, torej konkretnega, krajevno in časovnega opredeljenega dogajanja (streljanje, bombandiranje ter stresi in podobno). Glede na to, da odločitev prvostopnega organa ni bila v nasprotju z določbami citiranega zakona, je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti prvostopni odločbi.

Tožnica v tožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano odločbo. V konkretni zadevi ni sporno, da je po ablaciji desne retine leta 1949 in po operaciji komplicirane katarakte leta 1953 popolnoma oslepela. Takšno stanje izhaja iz zdravstvene dokumentacije. Razlaga, kot jo navaja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, je možna, če gre za telesno ali psihično poškodbo. V zvezi z okvaro organizma zaradi bolezni pa taka razlaga ni sprejemljiva. Vojne in vojne razmere na splošno res ni mogoče šteti za vojni dogodek v smislu citiranega zakona, toda ona se sklicuje na povsem "konkretna, krajevno in časovno opredeljena dogajanja". Dejstvo je, da so se ji vnele oči zaradi prehlada, ki ga je dobila pri opravljanju aktivističnih nalog (kar ji je priznano) med drugo svetovno vojno in v posledici dela v tovarni (kamor je morala iti delati), kjer je prišla v stik s kemikalijami in onesnaženim zrakom. Dejstvo je tudi, da so trajne posledice njene bolezni povezane z nepravočasnim in onemogočenim zdravljenjem. Prva možnost zdravljenja se je ponudila šele po končani drugi svetovni vojni, ko je leta 1945 šla še preko neobnovljenega mostu v mesto k zdravniku profesorju. Navedene dogodke je po njenem mnenju šteti za konkretne vojne dogodke, ki so v vzročni zvezi z nastankom in razvojem njene bolezni. Drugačna razlaga je preozka, enostranska in formalistična. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke in razlogi, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi, so po presoji sodišča pravilni. Tožnica v upravnem postopku ni izkazala neposredne vzročne zveze med konkretnim vojnim dogodkom in njeno boleznijo. V tej zvezi je pravilno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki ima podlago v izvidu in mnenju pristojne zdravniške komisije II. stopnje z dne 28.7.1992, da kronični uveitis s posledično obojestransko slepoto, stanje po ablaciji desne retine leta 1949 in po operaciji komplicirane katarakte leta 1953, niso v vzročni zvezi z vojnim dogodkom v smislu citiranega zakona o civilnih invalidih vojne, zato se ne upoštevajo pri priznanju civilne invalidnosti. Iz podatkov in listin v upravnih spisih namreč izhaja, da tožnica ni oslepela zaradi vojnih dogodkov, ampak zaradi bolezni, ki jo je prebolela leta 1949 in 1953, pri čemer pa slabih življenjskih pogojev med vojno ni mogoče šteti za vojni dogodek v smislu določbe 2. člena citiranega zakona. Navedena vzročna zveza ne izhaja iz dokumentacije v upravnih spisih. Ta vzročna zveza ne izhaja tudi iz izjav v prvotnem upravnem postopku zaslišanih prič.

Po presoji sodišča je tudi pravilno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, po katerem vojna in vojne razmere sicer same po sebi predpostavljajo slabše življenjske, socialne in zdravstvene razmere ogroženega prebivalstva, vendar vojne in vojnih razmer na splošno ni mogoče šteti za vojni dogodek v smislu citiranega zakona o civilnih invalidih vojne.

Glede na navedeno so neupoštevne tožničine tožbene navedbe.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis.