Jedro

Zahteva prvostopenjskega sodišča, naj tožnik razmejitev o tem, koliko obrokov kupnine je bilo odplačanih iz njegovega posebnega premoženja in koliko iz skupnega, navede tudi kot strankino trditev, bi presegala zahtevo po materialnem procesnem vodstvu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 589,12 EUR v 15. dneh od prejema te odločbe, od tedaj dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval vrnitev darila, ki ga je toženki podaril z darilno pogodbo z dne 5. 3. 1996, ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, s katero se bo lahko vknjižil pri toženi stranki lastni idealni polovici spornega stanovanja. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju tožbenemu zahtevku ugodilo, v ponovljenem sojenju pa tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Presodilo je, da sta zakonca kljub sklenjeni darilni pogodbi, s katero je tožnik toženki podaril polovico spornega stanovanja, oba sodelovala pri odplačevanju obrokov zanj, kar pomeni, da je vsaj del spornega stanovanja predstavljal njuno skupno premoženje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je zapisalo, da bi bilo mogoče drugače odločiti le, če bi tožnik pravočasno predlagal izvedbo dokaza za ugotavljanje vrednosti stanovanja, ocene toženkinega neodplačno pridobljenega deleža ter deleža skupnih vlaganj.

**Navedbe revidenta**

3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sta sodišči v nasprotju z določbo 212. člena ZPP dokazno breme glede toženkinih vlaganj prevalili nanj. Izpostavlja, da toženka na stanovanju, ki ga je tožniku podarila njegova mati, ni pridobila lastninske pravice, le-to je na celotni nepremičnini pridobil tožnik. Ker je toženka sodelovala pri odplačevanju obrokov za stanovanje ter skupaj s tožnikom sodelovala pri najemanju kreditov za njegovo obnovo, je pridobila le obligacijsko pravico od tožnika terjati plačane zneske. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka je sodišče storilo s tem, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, saj iz predloženih listin in nespornih ugotovitev med strankama izhaja, da je bil del stanovanja odplačan še preden ga je mati podarila tožniku. Poleg tega sta tudi po daritvi pri odkupu stanovanja sodelovala tožnikova starša, kar pomeni, da to predstavlja tožnikovo posebno premoženje, ki sta mu ga starša naklonila kot darilo. Če je sodišče menilo, da gre deloma za odplačno pogodbo, bi moralo v skladu z materialnim procesnim vodstvom po 285. členu ZPP poskrbeti, da stranke navedejo vsa odločilna dejstva, ki so za sporno pravno razmerje po videnju sodišča pomembna, še posebej zato, ker je sodišče med postopkom svoje pravno naziranje popolnoma spremenilo. Sodišče tako ni ugotovilo odločilnega dejstva, v kakšnem delu je šlo pri prenosu stanovanja za darilno pogodbo in v kakšnem za odplačno. Pri presoji zadeve sodišče ni upoštevalo s strani tožnika predložene pogodbe o sodelovanju pri odplačilu med F. V. in tožnikom. Vrednost stanovanja bi se morala ugotavljati ob daritvi, pri čemer kupnina, katero je za stanovanje plačala mati po Stanovanjskem zakonu (UL št. 18/91), ne predstavlja prave vrednosti. Pravo vrednost lahko predstavlja le tržna vrednost stanovanja v trenutku daritve, katero bi lahko ocenil izvedenec. Če pa bo tudi Vrhovno sodišče potrdilo pravno stališče nižjih sodišč, potem sledi, da polovica deleža, ki predstavlja skupno premoženje strank na spornem stanovanju, predstavlja delež, ki ga je pridobila toženka z delom v času trajanja zakonske zveze. Razlika vrednosti med tem deležem in polovico stanovanja, ki jo je toženka dobila podarjeno z darilno pogodbo 5. 3. 1996 pa predstavlja darilo toženki, ki ga je tožnik upravičen terjati nazaj. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta v dokaznem postopku ugotovili naslednje dejansko stanje: - pravdni stranki sta zakonsko zvezo sklenili leta 1991 ter se razvezali leta 2002; - 27. 3. 1995 je tožnikova mati tožniku podarila sporno stanovanje, tožnik pa se je zavezal prevzeti odplačilo preostalih neplačanih obrokov zanj; - 5. 3. 1996 je tožnik podaril svoji takratni ženi idealno polovico na spornem stanovanju; - pravdni stranki sta 16. 12. 2001 sklenili aneks h pogodbi o prodaji stanovanja, v katerem sta se obe zavezali k odplačilu še neodplačanega dela kupnine za sporno stanovanje.

7. Upoštevaje dejansko ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da sta zakonca v času trajanja zakonske skupnosti skupaj odplačala del kupnine za sporno stanovanje, je pravilno materialnopravno stališče sodišč prve in druge stopnje, da del spornega stanovanja predstavlja skupno premoženje zakoncev. V tem primeru je namreč prišlo do konkurence derivativno (na podlagi pogodbe) pridobljene lastninske pravice tožnika in originarno (na podlagi 51. člena ZZZDR) pridobljene lastninske pravice toženke, ki glede odplačnega dela pogodbe časovno sovpadata.

8. Ker je bil vsaj del sporne nepremičnine pridobljen v času trajanja zakonske zveze, tožnik pa ni ne trdil in ne dokazal, da bi se obroki za stanovanje v celoti plačevali iz njegovega posebnega premoženja, je bilo treba njegov tožbeni zahtevek zavrniti.

9. Revident s sklicevanjem na 285. člen ZPP ne more od sodišča zahtevati, da nadomesti njegovo trditveno breme. ZPP v 285. členu določa pravila o materialnem procesnem vodstvu sodišča. Po navedeni določbi mora sodišče s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazi, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja, ki sta pomembna za odločbo. Vendar tako imenovana razjasnjevalna obveznost sodišča ni neomejena. Biti mora v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. V skladu z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP je predvsem na strani stranke same dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali njeno obrambo ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze. Sodišče ji lahko v okviru materialnega procesnega vodstva pri tem pomaga le do določene meje, saj njegova razjasnjevalna obveznost ni absolutna. Kje je meja, do katere seže ta obveznost sodišča, je odvisno od vsakega posameznega primera. Pri tem je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko, in temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. in 23. člen URS). Sodišče mora enako varovati pravice obeh pravdnih strank. Prevelika pomoč eni stranki lahko prizadene pravico strank do nepristranskosti sodišča. Zato mora biti sodišče pri izvajanju razjasnjevalne obveznosti v konkretnem postopku do določene mere zadržano (primerjaj Galič A.: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, 2004, strani 291 do 294).

10. Zahteva prvostopenjskega sodišča, naj tožnik razmejitev o tem, koliko obrokov kupnine je bilo odplačanih iz njegovega posebnega premoženja in koliko iz skupnega, navede tudi kot strankino trditev, bi presegla zahtevo po materialnem procesnem vodstvu. Tožniku bi se s tem dejansko prekomerno pomagalo, saj bi se mu dalo pravni nasvet, kako naj pravilno oblikuje tožbeni zahtevek, tako pa naj bi po mnenju revidenta ravnalo celo v prisotnosti tožnikovega odvetnika. Taka prekomerna pomoč stranki bi lahko utemeljeno vzbudila dvom v nepristranskost sodišča in bi posegla tudi v pravico nasprotne stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem. S pravnim naziranjem pritožbenega sodišča glede narave pogodbe je bil revident seznanjen in je imel tako v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje možnost v skladu z 2. členom ZPP trditveno podlago in tožbeni zahtevek prilagoditi. Ker tega ni storil, bo vprašanje obsega njemu naklonjenega darila lahko relevantno le pri ugotavljanju njegovega deleža na skupnem premoženju kot izključno njegovega prispevka.

11. Revident je tožbeni zahtevek oblikoval tako, da je zahteval razvezo darilne pogodbe v celoti ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, na osnovi katere se bo mogel vknjižiti na toženkini idealni polovici spornega stanovanja. Ker tožbenega zahtevka ni podkrepil z ustrezno trditveno podlago (izrecno je navedel, da sta s toženko nekaj obrokov kupnine odplačala skupaj), sodišče z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ni kršilo 212. člena ZPP, saj materialnopravno njegovemu tožbenemu zahtevku ni moglo ugoditi. Vprašanje vlaganj v skupno stanovanje pa za odločitev v tej zadevi sploh ni bilo relevantno.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

13. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, stroškovniku na zadnji strani odgovora na revizijo, določbah Odvetniške tarife ter Zakonu o sodnih taksah.