Jedro

Materialnopravno je povsem sprejemljivo stališče sodišča druge stopnje, da ugovor limitirane zavarovalne vsote pri bolj ali manj običajni nesreči ene same osebe, ni v skladu s splošnimi načeli zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ter z namenom obveznega zavarovanja v prometu in z namenom limitiranja zavarovalne vsote. Drugačno, to je toženkino stališče bi dejansko izničilo temeljni namen obveznega zavarovanja, bilo pa bi tudi v nasprotju z načeli odškodninskega prava, da se odškodnine odmerjajo po cenah (razmerah) ob izdaji sodne odločbe.

Obsega škode ne odraža le sama diagnoza poškodbe, ki je bila v tem primeru: prelom baze druge stopalnice levega stopala z izpahom tretje in četrte stopalnice v sklepih z nartjo, pač pa vse okoliščine, ki so bile ugotovljene v zvezi s potekom in uspehom zdravljenja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po ponovljenem postopku odločalo o utemeljenosti še nadaljnjega tožničinega zahtevka in odločilo, da mora toženka plačati tožnici še 4,798.815,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka, višji zahtevek pa je zavrnilo.

Na pritožbo toženke je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo znižalo na prvi stopnji tožnici priznano odškodnino za telesne bolečine na 1,300.000,00 SIT in s tem doslej še ne priznano celotno odškodnino na 4,098.815,00 SIT, medtem ko je v preostalem delu pritožbo toženke zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se pobijana sodba spremeni ali razveljavi. V času nezgode 7.8.1989 je toženka odgovarjala v okviru zavarovalne vsote le za sedanjih 40.000,00 SIT oziroma cca 32.000 DEM. Tako višino toženkine obveznosti je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo pri prvem sojenju. V ponovljenem pa je zaključilo, da se uporabi tista zavarovalna vsota, ki je veljala na dan sojenja, kar je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Ker je toženka plačala to, kar je dolgovala po prvotni zavarovalni vsoti, ni ničesar več dolžna plačati tožnici.

Sicer pa je tožnici priznana odškodnina previsoka. Kljub znižanju odškodnine za telesne bolečine v postopku na drugi stopnji, je odškodnina še vedno previsoka in to približno za 1/2. Zdravljenje je bilo sicer res dolgotrajno, vendar toženka ne more nositi posledic zaradi napačnega zdravljenja.

Na revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo pravilnost sodb sodišč druge in prve stopnje v uradoma odrejenem okviru, ki ga določa 386. člen ZPP in v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala revizija. Pri takem preizkusu je ugotovilo, da uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana. Prav tako pa je ugotovilo, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga toženka izrecno uveljavlja.

Po revizijskih izvajanjih je bilo materialno pravo v postopkih pred sodiščema nižjih stopenj zmotno uporabljeno v dveh smereh: najprej pri presoji, da ni utemeljen toženkin ugovor, da je njena obveznost do tožnice omejena z zavarovalno vsoto, ki je veljala v času nastanka tožničine prometne nezgode (nominalno 40.000,00 SIT) in drugič, ker da so odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode določene previsoko. Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena toženkina revizija niti v teh smereh. Materialnopravno je povsem sprejemljivo stališče sodišča druge stopnje, da ugovor limitirane zavarovalne vsote pri bolj ali manj običajni nesreči ene same osebe, ni v skladu s splošnimi načeli zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ter z namenom obveznega zavarovanja v prometu in z namenom limitiranja zavarovalne vsote. Drugačno, to je toženkino stališče bi dejansko izničilo temeljni namen obveznega zavarovanja, bilo pa bi tudi v nasprotju z načeli odškodninskega prava, da se odškodnine odmerjajo po cenah (razmerah) ob izdaji sodne odločbe. V zvezi z revizijskimi izvajanji je le še opozoriti, da so sodišča v letih visoke inflacije (tja pa sodi tudi čas nastanka tožničine nezgode - 1989) sicer na različne načine (metode) vzpostavljala razmerja med škodami in zavarovalnimi vsotami, vse pa s prizadevanjem, da bi se ohranil temeljni namen tedaj veljavnega zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, to je pravilna uporaba tudi tega zakona. Zato stališči nižjih sodišč, ki se nanašajo na pokritje tožničine škode z zavarovalno vsoto, niso materialnopravno zmotna.

Tožnici priznane odškodnine za posamezne oblike njene nepremoženjske škode, ki so bile priznane v postopkih na nižjih stopnjah in glede odškodnine za telesne bolečine dokončno v postopku pred sodiščem druge stopnje, tudi po presoji revizijskega sodišča niso previsoke. Obsega škode ne odraža le sama diagnoza poškodbe, ki je bila v tem primeru: prelom baze druge stopalnice levega stopala z izpahom tretje in četrte stopalnice v sklepih z nartjo, pač pa vse okoliščine, ki so bile ugotovljene v zvezi s potekom in uspehom zdravljenja. V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je tožnica nosila mavec od nezgode 7.8.1989 do 5.9.1989, ponovno nato od 15.2. do 20.6.1990, da se je zdravila 22 mesecev, da je med zdravljenjem trpela zelo močne bolečine do 3 tedne, močnejše do 4 mesece, zmerne do 12 mesecev in manjše do pol leta ter da je zaradi zaostale deformacije levega stopala zmanjšana tožničina življenjska aktivnost za 50%. Glede na te in ostale ugotovitve niso previsoke odškodnine, ki so bile priznane tožnici za telesne bolečine v višini 1,300.000,00 SIT, za strah in za skaženost po 600.000,00 SIT za vsako obliko te škode in 3,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Pri slednji je bilo upoštevano tudi, da je bila tožnica stara ob nezgodi šele 39 let. Take odškodnine so glede na ugotovljeno dejansko stanje v skladu z določili 200. in 203. člena ZOR in niso previsoke kot neutemeljeno meni toženka. Pri tem je poudariti, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno individualizirali zadoščenja, ki gredo tožnici za posamezne oblike njene škode.

Posamezne odškodnine in celokupna pa so ustrezno umeščene tudi v okvire, ki jih začrtujejo razmerja med posameznimi škodami in odškodninami zanje oziroma odškodnine za podobne škode v drugih primerih. V odškodninah pa se nujno odraža dejstvo, da je bilo tožničino zdravljenje dolgotrajno in komplicirano, pri tem pa je že sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da toženka med postopkom ni uspela dokazati, da bi bila tožničina škoda večja zaradi posledic domnevnega napačnega zdravljenja.

Ker v reviziji uveljavljeni in po uradni dolžnosti upoštevni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče moralo toženkino revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).