Jedro

Tožnikovi dohodki presegajo z Zakonom o izvajanju dogovora o politiki plač za obdobje 2002 do 2004 določen znesek minimalne plače, pa tudi njegovega prejšnjega zakonskega partnerja, glede na podatke v upravnih spisih in k tožbi predložena dokazila, ni bilo mogoče šteti za družinskega člana v smislu 23. člena ZBPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS - Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.1.2005, s katero je tožena stranka (1. točka izreka) ugotovila, da je tožniku bila neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč in da zato ni upravičen do brezplačne pravne pomoči, dodeljene z odločbo z dne 26.5.2004; odločila (2. točka izreka), da se tožniku naloži vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči, in sicer v znesku, ki bo izplačan odvetniku N.G. na podlagi sklepa o odmeri stroškov, ki se izplačajo iz naslova brezplačne pravne pomoči; ter odločila (3. točka izreka), da je tožnik dolžan neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč vrniti v roku 8 dni od prejema sklepa, s katerim bodo odmerjeni stroški odvetnika N.G. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) tožnika ni oprostilo plačila sodnih taks. S sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

V obrazložitvi 1. točke izreka sodbe in sklepa sodišče prve stopnje citira določbe 1., 13., 1. odstavka 15. in 36. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka izdala s tožbo izpodbijano odločbo, upoštevaje navodila sodišča prve stopnje v njegovi sodbi, št. U 273/2004; ter odločitev o izpolnjevanju tožnikovega finančnega pogoja v zvezi z odobritvijo nujne brezplačne pravne pomoči sprejela na podlagi dopolnjenega postopka, v katerem je upoštevala podatek o višini tožnikovih prejemkov iz naslova delovnega razmerja: Gre za potrdilo delodajalca S.S. d.o.o., I.M. z dne 1.6.2004, iz katerega izhaja, da je tožnik v obdobju od decembra 2003 do vključno meseca maja 2004 prejel 770.579,80 SIT plače; tožnikovo preživninsko obveznost do mladoletne hčere R.K. v znesku 15.000,00 SIT mesečno, ki izhaja iz dogovora o preživnini, sklenjenega pred Centrom za socialno delo v M. z dne 9.4.2004; ter v ponovljenem postopku pridobljeno dokazilo o plačilu zneskov preživnine za mladoletno hči za čas od meseca novembra 2003 do meseca marca 2004 v skupnem znesku 78.000,00 SIT - tožnikova izjava z dne 24.11.2004 ter izjava J.K. - matere mladoletne hčere z dne 22.11.2004, da je navedeni znesek preživnine prejela. Na podlagi predložene dokumentacije je tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje pravilno ugotovila, da tožnikovi dohodki presegajo z Zakonom o izvajanju dogovora o politiki plač za obdobje 2002 do 2004 (Uradni list RS, št. 59/2002) določen znesek minimalne plače (111.484,00 SIT), saj je tožnikov dohodek znašal 112.929,00 SIT mesečno. Iz navedenega razloga, skladno z določbo 13. člena ZBPP, po mnenju sodišča prve stopnje tožnika ni mogoče šteti kot osebo, ki je upravičena do dodelitve brezplačne pravne pomoči, oziroma kot osebo, ki stroškov sodnega postopka ne bi zmogla brez škode za svoje socialno stanje. Glede na navedeno ugotovitev pa je po presoji sodišča prve stopnje pravilna tudi odločitev tožene stranke, ki v nadaljevanju postopka ni ugotavljala izpolnjevanja tako imenovanega objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj mora biti podan kumulativnost s prej navedenim oziroma izpolnjenim finančnim pogojem. Tožnik v tožbi navedenemu izračunu ugovarja.

Tožena stranka bi morala upoštevati, da je v obdobju od novembra 2003 do marca 2004 živel v skupnem gospodinjstvu z ženo J. in mladoletno hčerjo R.K. Sodišče prve stopnje v konkretnem upravnem sporu (enako kot v sodbi, opr. št. U 237/2004) ugotavlja, da je tožnik kot dokazilo o stalnem prebivališču predložil potrdilo Upravne enote M. z dne 7.6.2004, iz katerega izhaja, da je prijavljen v gospodinjski skupnosti z J.K., ta naslov pa je zapisal tudi v rubriki: "podatki o prosilcu" v obrazcu ZBPP št. 1 ter v obrazcu ZBPP št. 1a, kjer je v rubriki 2. navedel, da stanuje kot najemnik brez pogodbe. Trditev, da je tožnik v obdobju od novembra 2003 do marca 2004 živel v skupnem gospodinjstvu z ženo in otrokom, bi glede na prej navedene uradne podatke moral izkazati tožnik, česar pa v postopku pred izdajo s tožbo izpodbijane odločbe ni storil, niti ni predložil tožbi ustreznih dokazil. Iz dogovora o preživnini, ki naj bi po tožnikovih navedbah potrjeval njegovo trditev o skupnem gospodinjstvu, je razvidno različno prebivališče tožnika in J.K. ter višina dogovorjene preživnine. Torej, po presoji sodišča prve stopnje niti podatki v upravnih spisih niti k tožbi predložena dokazila (izročitev ključev stanovanja na naslovu S.K.) ne dokazujejo v tožbi zatrjevanega dejstva, da bi bilo mogoče tudi J.K. šteti za družinskega člana v smislu 23. člena ZBPP.

Tožnik v pritožbi zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa ponavlja tožbene trditve in še dodaja: Meni, da je bilo dejansko stanje ponovno nepopolno ugotovljeno. V navedenem obdobju je dejansko živel v skupnem gospodinjstvu z ženo J.K. in hčerko R.K. Očitno je, da mu sodišče prve stopnje ne verjame in se še vedno sklicuje na to, kar je zapisal v obrazcu za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Predlaga, naj se zasliši J.K., ki bo to dejstvo, da je živela v skupnem gospodinjstvu z njim, vsekakor potrdila. V tistem obdobju je bila brezposelna in je v obdobju od novembra 2003 do aprila 2004 sam skrbel za vse tri. Nikakor ni mogoče pripisovati tako velike teže temu, kar je zapisal v obrazcu, ko mu je vendar tekel rok za pritožbo in je potreboval takojšnjo in nujno brezplačno pomoč. Sam tudi ni vedel, kakšne bodo posledice tega, kar je navedel v obrazcu. Podatke o stalnem prebivališču je le prepisal iz svojega osebnega dokumenta, ni pa pomislil, da bi moral navesti naslov, kjer v resnici prebiva. Kot je že bilo pojasnjeno, si sam ni spreminjal naslova, ko se je leta 1995 preselil na G. ulico k ženinim staršem. Mnenja je, da je k tožbi predloženo dokazilo o izročitvi ključev na naslovu S.K. dovolj močan dokaz, ki zatrjevano dejstvo tudi potrjuje. Če sodišče kakorkoli dvomi v to, pa naj zasliši J.K. Prav tako je sodišče prve stopnje odločilo, ne da bi zaslišalo njega. Če bi sodišče prve stopnje odločilo v skladu s priloženimi dokazili, bi njegov mesečni dohodek znašal vsekakor manj in ne bi presegel višine minimalne plače, saj jo po izračunih tožene stranke presega le za 1.445,97 SIT. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi v celoti oziroma podrejeno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovljen postopek.

Tožnik vlaga pritožbo tudi zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa, pri tem pa ne utemeljuje pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih, in sicer: pravilni izračun, da tožnikovi dohodki presegajo z Zakonom o izvajanju dogovora o politiki plač za obdobje 2002 do 2004 določen znesek minimalne plače (111.484,00 SIT), saj je tožnikov dohodek znašal 112.929,00 SIT mesečno. Zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je skladna z določbo 13. člena ZBPP, da tožnika ni mogoče šteti kot osebo, ki je upravičena do dodelitve brezplačne pravne pomoči, oziroma osebo, ki stroškov sodnega postopka ne bi zmogla brez škode za svoje socialno stanje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilna in zakonita nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pravilna tudi odločitev tožene stranke, ki v nadaljevanju postopka ni ugotavljala izpolnjevanja tako imenovanega objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj mora biti podan kumulativno z navedenim izpolnjenim finančnim pogojem.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je iz dogovora o preživnini, ki naj bi po tožnikovih navedbah potrjeval njegovo trditev o skupnem gospodinjstvu, razvidno različno prebivališče tožnika in J.K. ter višina dogovorjene preživnine, kar pomeni, da niti podatki upravnih spisov, niti k tožbi predložena dokazila (izročitev ključev stanovanja na naslovu S.K.) ne dokazujejo v tožbi zatrjevanega dejstva, ki ga tožnik ponavlja tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da bi bilo mogoče tudi J.K. šteti za družinskega člana v smislu 23. člena ZBPP. Tožnikov predlog v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da bi o tem dejstvu sodišče zaslišalo J.K. in njega, po presoji pritožbenega sodišča ni upošteven, saj tožnik za svoje trditve ni predložil ustreznih dokazil k tožbi, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje v prejšnjem upravnem sporu v sodbi, opr. št. U 237/2004-10 z dne 7.9.2004. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka sodbe in sklepa).

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka izreka sodbe in sklepa), saj tožnik pritožbe zoper ta dva sklepa ni obrazložil, pritožbeno sodišče pa v zvezi z njima ni ugotovilo kršitev določb 13. člena Zakona o sodnih taksah (k 2. točki izreka sodbe in sklepa) in določbe o stroških postopka (3. odstavek 23. člena ZUS), v zvezi s izpodbijano 3. točko izreka sodbe in sklepa.