Jedro

Šele potem, ko ugotovi, da gre za prekršek neznatnega pomena, sodišče opravi test smotrnosti postopka o prekršku zoper storilca, pri čemer upošteva ugotovljene okoliščine iz 9. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ki so prav tako lahko objektivne ali subjektivne narave in se lahko tudi prekrivajo z okoliščinami, ki so bile odločilne za presojo sodišča, da gre za prekršek neznatnega pomena.

Pri presoji, ali so podane okoliščine, ki delajo prekršek posebno lahkega, je treba izhajati iz opisa dejanja in pri tem upoštevati okoliščine, ki so bile podane v času storitve prekrška (tempore criminis).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo kršen 6.a člen Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi s 4. točko 156. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ptuj je dne 27. 7. 2014 zoper storilca B. Š. izdal plačilni nalog zaradi prekrškov po prvem in drugem odstavku 7. člena ter prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) ter mu izrekel enotno globo v znesku 835,44 EUR. Zoper plačilni nalog je storilčeva zagovornica vložila zahtevo za sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče na Ptuju ugodilo in plačilni nalog prekrškovnega organa spremenilo ter postopek o prekršku na podlagi 9. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 30. 11. 2016 pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve 14. in 22. člena Ustave RS, trinajstega odstavka 65. člena in 68. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 ter kršitve 6.a člena v zvezi s 4. točko 156. člena ZP-1. Navaja, da je v tej zadevi sodišče prve stopnje postopalo v nasprotju z načelom materialne resnice iz prvega odstavka 68. člena ZP-1 ter načelom kontradiktornosti, saj je, namesto da bi v dopolnjenem dokaznem postopku uravnoteženo izvajalo dokaze, dokazni postopek vodilo izrazito enostransko v storilčevo korist in je povsem ignoriralo dokaze, ki so storilca obremenjevali, vključno s tistimi, ki jih je prekrškovni organ navedel v opisu dejanskega stanja. Posledično je sodišče zmotno uporabilo materialni predpis o prekršku neznatnega pomena (6.a člen ZP-1). Sodišče prve stopnje je kot okoliščine, ki delajo prekršek posebno lahek, štelo ravnanje storilca, ko sta policista obravnavala prekršek storilčevega znanca R. L., in nagibe, ki so storilca vodili, da se je vmešal v postopek policistov. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje sicer ne izhaja neposredno, kakšno dejansko stanje je sodišče ugotovilo, mogoče pa je sklepati, da je v celoti sprejelo storilčev zagovor. Ocenilo je, da ob izvršitvi prekrškov konkretna škodljiva posledica ni nastala, povzročena prepovedana posledica pa je neznatna. Okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo kot okoliščine, ki delajo prekršek posebno lahek, niso olajševalne okoliščine, ki zmanjšujejo pomen prekrška v taki meri, da bi delale prekršek posebno lahek, ampak bi se lahko upoštevale le kot splošne olajševalne okoliščine pri odmeri sankcije. Sodišče ni ustrezno ovrednotilo teže prekrškov in ni upoštevalo pomena spoštovanja nalog policije za vzdrževanje javnega reda in miru. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi, da so bile z izpodbijano sodbo kršene določbe Ustave in ZP-1. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovi zagovornici, ki v odgovoru nasprotuje navedbam v vloženi zahtevi.

B.

4. Storilec je bil s plačilnim nalogom prekrškovnega organa spoznan za odgovornega storitve prekrškov po prvem in drugem odstavku 7. člena ZJRM-1, ker je med postopkom policijske patrulje z R. L. v nočnem času pred gostinskim lokalom na Ptuju pričel vpiti na policista: "Pizda vam materina, gnide, pustita ga na miru, kaj ga jebeta, jaz sem častnik slovenske vojske, prasca!". Vpil pa je tudi na varnostnika z besedami: "Kaj pizda vam materina, spustita ga noter, prasca, kaj ga jebeta!". S takšnim vpitjem in žaljenjem je pri ostalih prisotnih obiskovalcih lokala povzročil občutek vznemirjenja in razburjenja ter škodoval ugledu policistov. Prekrškovni organ je storilcu izdal plačilni nalog tudi zaradi storitve prekrška po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1, ker ni upošteval opozorila policista naj preneha s kršitvijo in naj se umiri, ampak je s kršitvijo nadaljeval in še naprej žalil policista in varnostnika z besedami: "Pizda vam materina, pustite ga na miru, nič vam ni naredil, prasci!".

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da gre za prekrške neznatnega pomena, zlasti upoštevajoč storilčevo ravnanje ter subjektivne okoliščine, ki jih glede obravnavanih prekrškov navaja storilec, in sicer nagibe, zaradi katerih se je vmešal v postopek policije. Nadalje je sodišče ugotovilo, da ni nastala nobena konkretna škodljiva posledica, kar nedvomno izhaja tako iz opisa dejanskega stanja kot iz uradnega zaznamka o uporabi prisilnih sredstev, ter da je povzročena neposredna prepovedana posledica - vznemirjanje in razburjenje ostalih gostov lokala v predmetni zadevi neznatna, zlasti ker v spisu prekrškovnega organa ni navedenih nobenih konkretnih gostov, ki bi jih naj ravnanje storilca posebej vznemirjalo in razburjalo, in ob upoštevanju okoliščin, da je šlo za ravnanje storilca med postopkom, ki se je vodil zoper drugo osebo. Sodišče je pri presoji tudi upoštevalo, da so bila zoper storilca uporabljena prisilna sredstva ter da je bil storilec v policijskem vozilu vklenjen v lisice kar 45 minut, nato pa več kot 9 ur pridržan v prostorih policije, ne da bi mu bila nudena zdravniška pomoč zaradi nastale poškodbe, glede katere je jasno, da je ni utrpel pred začetkom postopka s policisti. Sodišče je tako zaključilo, da bi bil postopek zoper storilca, ki je tudi priznal, da se je vmešal v postopek policistov ter izrekel nekaj kletvic, nesmotrn, kakršnakoli izrečena sankcija glede pomena prekrškov, ki se mu očitajo pa bi nedvomno nesorazmerno vplivala tako na njegovo zdravstveno stanje in na njegove premoženjske razmere, saj je invalidsko upokojen in prejema nizko pokojnino.

6. Za prekršek neznatnega pomena šteje prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica ali je ta neznatna (6.a člen ZP-1). V 9. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 je nadalje določeno, da sodišče postopek o prekršku ustavi, če gre za prekršek neznatnega pomena, posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine pa kažejo, da postopek ne bi bil smotrn. Iz zakonskega besedila je jasno razvidno, da mora sodišče najprej ugotoviti okoliščine objektivne ali subjektivne narave, ki delajo prekršek posebno lahkega ter nato ugotoviti neobstoj oziroma neznatnost škodljivih posledic. Šele potem, ko ugotovi, da gre za prekršek neznatnega pomena, sodišče opravi test smotrnosti postopka o prekršku zoper storilca, pri čemer upošteva ugotovljene okoliščine iz 9. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ki so prav tako lahko objektivne ali subjektivne narave in se lahko tudi prekrivajo z okoliščinami, ki so bile odločilne za presojo sodišča, da gre za prekršek neznatnega pomena.1 Ustavitev postopka iz razloga smotrnosti je torej dopustna le v primeru, da bi bilo zoper storilca vodenje postopka o prekršku ob ugotovljeni neznatnosti prekrška nesmotrno.

7. Pri presoji, ali so podane okoliščine, ki delajo prekršek posebno lahkega, je treba izhajati iz opisa dejanja in pri tem upoštevati okoliščine, ki so bile podane v času storitve prekrška (_tempore criminis_). Okoliščine, ki nastanejo po storitvi prekrška, so lahko upoštevne le pri presoji obstoja oziroma intenzitete škodljivih posledic ter smotrnosti postopka. Sodišče prve stopnje je kot odločilno štelo, da storilčevi nagibi, zaradi katerih se je vmešal v postopek policije, delajo prekršek posebno lahkega, pri čemer vsebine nagibov niti ni natančneje pojasnilo in povsem spregledalo težo storilcu očitanega prekrška ter le na splošno navedlo, da je upoštevalo tudi ravnanje storilca. Storilčevega ravnanja oziroma besed, ki jih je le-ta izrekel policistoma in varnostnikoma, v opisanem kontekstu ni mogoče šteti kot posebno lahke. Ker okoliščine, ki bi storilcu očitane prekrške delale posebno lahke niso podane, ne gre za prekrške neznatnega pomena in posledično nujni pogoj za ustavitev postopka o prekrških ni bil izpolnjen. Poškodb, ki jih je storilec utrpel po dokončanju prekrškov, pa ni dopustno upoštevati pri presoji teže storjenih prekrškov, ampak kot rečeno, le v okviru presoje smotrnosti postopka o prekršku.

C.

8. Glede na povedano je Vrhovno sodišče presodilo, da sta sodišči z izpodbijanima sodbama kršili določbo 6.a člena ZP-1 v zvezi s 4. točko 156. člena ZP-1. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo navedeno kršitev in zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo (drugi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1), drugih zatrjevanih kršitev ni presojalo.

1 Gl. tudi Filipčič Katja et al., Zakon o prekrških s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 48.