Jedro

Dejstvo, da je tožnik poznal zemljiškoknjižno stanje, glede na okoliščine konkretnega primera ne vpliva na pravilnost zaključkov in razsoje prvostopenjskega sodišča. Vedenje kdo je lastnik parcele z določeno številko, ni isto kot vedenje kaj ta parcela predstavlja v naravi. Tožnik pa je bil glede na dokazano dolgoletno nemoteno uporabo spornih zemljišč v obsegu kot sedaj, utemeljeno prepričan, da so meje parcel drugje, kot pa so katastrske meje. Pravkar navedeno je vsebina dobroverne posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožnik na podlagi priposestvovanja lastnik nepremičnin parc.št. 952/2 in 952/3 k.o. D. v., kar se vpiše v zemljiško knjigo ter toženki naložilo v plačilo na 407,08 EUR odmerjene pravdne stroške tožnika.

Toženka v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Ker ni upoštevalo njenih navedb ter izpovedbe, je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je bil vedno nasilen, kar sta potrdili priči G.in Š. S teto N. K. sta se tožnika bali, zato sta dopustili, da je svojo posest nad spornima zemljiščema izvajal s silo in je sodišče napačno presodilo njegovo dobrovernost. Ker ni bil dobroveren, ni mogel priposestvovati zemljišč. Svojo posest je širil na nezakonit način in na podlagi sile. Zavedal se je, da mu sporni nepremičnini ne pripadata, pa je kljub temu izvajal posest in jo širil na silo, ko je dosajeval jablane in postavil ograje. Poznal je stanje v zemljiški knjigi. Mejna obravnava je bila zato, da bi se sklenila menjalna pogodba za nepremičnini parc. št. 952/3 in 969/2, v zvezi s parcelo 952/2 pa ni bilo govora o menjavi. Če bi bil v dobri veri, tožnik ne bi sklenil menjalne pogodbe. Prvostopenjskemu sodišču nadalje očita, da se ni vsebinsko opredelilo do vsebine dobroverne posesti, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Opozarja na 33. člen Ustave RS (URS) in 1. odstavek Protokola Evropske konvencije o varstvu temeljnih pravic in svoboščin, skladno s katerima je vsak poseg v lastninsko pravico v nasprotju z zakonom in ne more uživati sodnega varstva in ustvarjati pravnih posledic. Tožnik stvari ni imel v posesti, kot da je njegova, saj se je ves čas zavedal, da sporne nepremičnine niso v njegovi lasti. Zaključki sodišča o tem, kdaj je na parc. št. 952/2 zasadil sadovnjak, ter na kakšen način je posest uresničeval, so napačni. Sodišče ni upoštevalo pričanja A. Š. in aero posnetkov. Parcela 952/3 pa je del asfaltirane javne poti in je že zato tožnik ni mogel priposestvovati. Tudi v zvezi s to parcelo sodišče ni upoštevalo izpovedb prič A. Š. in S. G. ter aero posnetkov, s katerimi dokazuje, da si je tožnik protipravno, samovoljno, brez soglasja lastnika sosednjega zemljišča prisvojil posamezni svet ob meji in iz leta v leto prisvajal večji del parcele 952/1. Do aero posnetkov se sodišče ni opredelilo. Pot čez parcelo 952/2 je nastala šele med letoma 2006 in 2009, zato ne more biti argument dobroverne posesti. Fotografije pa dokazujejo, da je bila parcela 952/2 v letu 1960, 1973 in 1980 del enotne parcele 952 - njiva. Izjave prič glede posesti tožnika so v nasprotju z videnim na aero posnetkih. Napačen je zaključek sodišča, da je nesporno dejstvo, da je bila ob širjenju ograje oziroma sadovnjaka še živa N. K., ki širjenju ni ugovarjala. Toženka namreč že ves čas trdi ravno nasprotno. Ravno tako ne držijo zaključki, da o sili tožnika ni, razen toženke in njenega sina, izpovedal nihče. O tem je izpovedal S. G. Zapisnik z mejne obravnave predstavlja dogovor o sporazumni ureditvi meja in o ureditvi lastninskih razmerij med strankami, tako da so bila dokončno rešena medsebojna razmerja med sosedi.

Tožnik je podal na pritožbo odgovor, v katerem pritrjuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje, ki jih povzema. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na trditveno in dokazno podlago v tej pravdi, je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno. Do pravno relevantnih dejanskih ugotovitev je prvostopenjsko sodišče prišlo na podlagi 8. členu ZPP skladne, t.j. celostne dokazne ocene, ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in se nanjo sklicuje. Glede na pritožbena izvajanja pa še pojasnjuje: Razlogi, zakaj sodišče ne sledi priči A. Š., sinu toženke, so življenjski in logični. S.G. pa, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, o za razsojo relevantnih dejstvih praktično ni izpovedal nič: o zatrjevanem nasilju nad N. K. ni vedel nič, iz njegove časovno neopredeljene izpovedbe o napadu tožnika na toženkinega moža zaradi zemlje pa tudi ni moč zaključiti, da je tožnik v času, ko je tekla priposestvovalna doba, širil posest s silo. Nobena druga priča pa ni potrdila trditev toženke o nasilnosti tožnika. Pač pa so ostale zaslišane priče potrdile trditve in izpovedbo tožnika, da je že dolga leta imel sporna zemljišča v posesti kot svoja. Prvo sodišče je v sodbi poimensko navedlo pet prič, ki so potrdile navedeno. Pri tem ni zanemarljivo, da je samo ena od teh prič v sorodstvenem razmerju z njim (bratranec J. K.). Zaslišana pa je bila tudi tožnikova žena, ki je tudi potrdila njegove trditve o dobrovernem uživanju spornih zemljišč, pa prvostopenjsko sodišče na njeni izpovedbi niti ni gradilo sodbe. Prav tako presoje dobrovernosti ni gradilo na izpovedbi geometra T. P., ki ga je angažirala toženka zaradi ureditve meja med pravdnima strankama. Iz njegove izpovedbe izhaja, da se je ob ogledu na kraju ugotovilo, da je uživanje spornih delov nepremičnin drugačno, kot je stanje po katastru, in da je tožnik že takrat zatrjeval, da ta zemljišča že dolgo uživa kot svoja. Torej je navedbe in izpovedbo tožnika razen petih prič, na katere je sodbo oprlo prvo sodišče, potrdila tudi tožnikova žena, smiselno pa tudi nepristranska priča T. P. Tudi do aero posnetkov se je sodišče ustrezno opredelilo. Upoštevalo jih je v okviru proste dokazne ocene (8. člen ZPP); ocenilo jih je torej ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov in na ta način ugotovilo kaj in v katerem obdobju je raslo na spornih zemljiščih. To pa je tudi edino, kar lahko aero posnetki dokazujejo. Po naravi stvari namreč ne morejo dokazovati to, kar navaja pritožba: da si je tožnik protipravno, samovoljno, brez soglasja lastnika sosednjega zemljišča prisvojil posamezni svet ob meji (gl. 4. stran pritožbe, 5. odstavek) in da je bilo poseganje izvršeno s silo in na skrivaj (zadnja stran pritožbe, 1. odst.). Na aero posnetkih namreč ni vidno nobeno nasilje tožnika in kaj je tožnik vedel glede lastništva. Trditev toženke, da naj bi pot, ki sedaj razmejuje parcelo 952/2 od njene njive, nastala šele med letom 2006 in 2009, je tudi z aero posnetki ovržena, saj je trasa te poti enaka že na posnetku iz leta 1989. Na aero posnetku iz leta 2009 je nova druga pot, ki pa ne meji na toženkino parcelo št. 952/1 in zato ni relevantna za razsojo.

Fotografije v spisu v nasprotju s pritožbenimi trditvami ne dokazujejo, da je bila parc. 952/2 kdaj del njive toženkinih pravnih prednikov. Sicer pa je že prvostopenjsko sodišče zavzelo pravilno stališče, da ni bistveno, kdaj je tožnik posadil sadno drevje, saj je uspel dokazati, da je sporne dele nepremičnin uporabljal kot svoje že pred zasaditvijo. Enako velja za postavitev ograje.

Tudi trditve pritožbe, da je parc. 952/3 del javne poti, nimajo podlage v spisu. Na grafičnih prikazih je povsem jasno vidno, da temu ni tako.

Dejstvo, da je tožnik poznal zemljiškoknjižno stanje, glede na okoliščine konkretnega primera ne vpliva na pravilnost zaključkov in razsoje prvostopenjskega sodišča. Vedenje kdo je lastnik parcele z določeno številko, ni isto kot vedenje kaj ta parcela predstavlja v naravi. Tožnik pa je bil glede na dokazano dolgoletno nemoteno uporabo spornih zemljišč v obsegu kot sedaj, utemeljeno prepričan, da so meje parcel drugje, kot pa so katastrske meje. Pravkar navedeno je vsebina dobroverne posesti, vse povzete ugotovitve pa izhajajo tudi iz izpodbijane sodbe, zato je pritožbeni očitek, da sodbe ni moč preizkusiti zaradi vsebinske neobrazloženosti dobrovernosti tožnika, neutemeljen.

Pri očitku, da je sodišče napačno kot nesporno dejstvo ugotovilo, da N. K. širjenju tožnikove posesti ni ugovarjala, pritožba napačno povzame sodbo. Kot nesporno je sodišče opredelilo dejstvo, da je bila N. K. takrat, ko naj bi tožnik potrditvah tožene stranke na silo širil svojo posest, še živa. Da N. K. domnevnemu širjenju posesti ni ugovarjala, pa je sodišče ugotovilo na podlagi presoje izpovedb prič.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča tako izhaja, da je tožnik že najmanj od leta 1977 v dobri veri posedoval obe sporni parceli. Glede na to so materialnopravna podlaga za razsojo v tej zadevi določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) o priposestvovanju. Po 4. odstavku 28. člena ZTLR dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let. Skladno z 2. odstavkom 72. člena ZTLR je bil posestnik dobroveren, če ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Dobroveren je bil torej tisti, ki je bil v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. Ker se je dobrovernost posesti domnevala (3. odstavek 72. člena ZTLR), je na toženki dokazno breme nedobrovernosti tožnikove posesti. Toženka pa tega dokaznega bremena ni zmogla, saj glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča, ki jim pritožbeno pritrjuje, ni dokazala, da je tožnik vedel, da uživa tuje zemljišče. V zvezi s pritožbenimi trditvami o kršitvi URS in varstvu temeljnih pravic in svoboščin, ki mora biti zagotovljeno posamezniku, je potrebno poudariti, da pridobitev lastninske pravice na zakonsko določen način pač ne predstavlja neutemeljenega posega v lastninsko pravico drugega. Člen 33 URS tudi tožniku zagotavlja pravico do zasebne lastnine.

Zapisnik z mejne obravnave pa ne more rešiti lastninskih razmerij, temveč le meje med parcelami. Lastninska razmerja se ne urejajo v upravnem postopku, kar je postopek ureditve mej. Sicer pa menjalna pogodba ni bila sklenjena. Tudi če je bil sklenjen ustni dogovor, glede na to, da ni bil realiziran, ne more predstavljati temelja za prehod lastninske pravice.

V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso podani, odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene od uradoma upoštevnih, v 2. odstavku 350. člena ZPP taksativno naštetih procesnih kršitev, prvo sodišče ni zagrešilo, zato je drugostopenjsko pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: tožena, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP), tožeča pa, ker z odgovorom na pritožbo ni upoštevno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).