Jedro

Ker se v obravnavani zadevi odložni pogoj ni izpolnil, sklenjena sodna poravnava nedvomno ne (more) učinkuje(vati).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 1614/2011 z dne 10. 7. 2012, izdano brez razpisa naroka (454. in 488. člen ZPP (ki pisno izdelana takoj vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena ZPP (četrti odstavek 496. člena ZPP))) izreklo: I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 139811/2011 z dne 28. 09. 2011, se v 1. odstavku izreka sklepa vzdrži v veljavi, tako da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna plačati tožeči stranki znesek v skupni vrednosti 1.666,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: – od zneska 1.508,54 EUR od 13. 03. 2011 dalje do plačila in – od zneska 157,08 EUR od 20. 09. 2011 dalje do plačila. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 139811/2011 z dne 28. 09. 2011 se v 3. odstavku izreka sklepa vzdrži v veljavi in sicer v delu, kjer je toženi stranki naloženo plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 96,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2011 dalje do plačila, v preostalem delu, za znesek 26,10 EUR, se pa razveljavi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 234,28 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev dalje do plačila.

Tožena stranka s 23. 7. 2012 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prva in tretja točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže, pravdne stroške pa v celoti naloži tožeči stranki, v roku 15 dni po izdaji odločbe o njihovi odmeri, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

Tožeča stranka v 25. 9. 2012 pravočasno vloženem odgovoru na pritožbo v celoti nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo njene pritožbene stroške.

Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz dvanajste in (smiselno) štirinajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali kakšna druga upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prve, druge, tretje, šeste, sedme, enajste, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, (ter dvanajste in štirinajste) točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podane.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno “… uvodoma izpostavlja, da iz vsebine obrazložitve sodbe ne izhaja, da je sodba obrazložena … .” in “Iz obrazložitve sodbe namreč ne izhaja, da bi bil povzet dokazni postopek, prav tako ni podana nikakršna konkretna dokazna ocena iz katere bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka.” Ker se v tem postopku v gospodarskem sporu (prva točka prvega odstavka 481. člena ZPP) tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, je ta gospodarski spor spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje bi zato po prvem odstavku 496. člena ZPP res najprej moralo izdati sodbo, katere obrazložitev bi obsegala samo navedbo tožbenega zahtevka in dejstev, na katere (sta) pravdni stranki opirata(li) zahtevke, pravni pouk pa pouk o pravici do pritožbe ter navedbo, da bo sodba z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP izdelana, če stranka napove pritožbo. Toda tudi če sodišče prve stopnje tako ni ravnalo in je takoj izdalo sodbo z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP oziroma tretjem odstavku 457. člena ZPP, izpodbijana sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. V njej so namreč navedeni zahtevek tožeče stranke (prva točke obrazložitve), navedbe pravdnih strank o dejstvih, na katere se ta zahtevek opira (druga in tretja točka obrazložitve), dokazi (sedma točka obrazložitve), kratek povzetek dejanskih ugotovitev (peta, deseta in štirinajsta točka obrazložitve) ter predpisi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo, oziroma določbe procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno (tretji odstavek 324. člena ZPP (četrta, šesta, deveta, enajsta do trinajsta, petnajsta in šestnajsta točka obrazložitve)).

Utemeljen tudi ni pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje, da je z izpodbijano sodbo odločilo o zahtevku, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. Tožena stranka je pritožbi res priložila “Zapisnik o srečanju v mediaciji pri Okrožnem sodišču v Celju, dne 21. 5. 2012, Opr. št.: gM 103/2012 vezano na opr. št.: I Pg 1694/2011” z vpisanim sporazumom pravdnih strank o poravnavi (tudi glede obravnavane zadeve I Pg 1614/2011 (prvi odstavek 307. člena ZPP)). Ker sta pravdni stranki ta zapisnik podpisali (očitno potem, ko sta ga prebrali), je bila sodna poravnava sklenjena (drugi odstavek 307. člena ZPP). Toda iz predložene sodne poravnave je razvidno, da je bila sklenjena pod odložnim pogojem (sedma točka: “Ta sodna poravnava je sklenjena pod pogojem, da direktor tožene stranke gospod S. B. v roku 8 dni Okrožnemu sodišču v Celju in pooblaščencem tožeče stranke predloži enostransko podpisano izjavo, ki je priloga tej sodni poravnavi.”). Če je sodna poravnava sklenjena pod odložnim pogojem, učinkuje od trenutka sklenitve le v primeru, da se pogoj izpolni (drugi odstavek 59. člena v zvezi s prvim odstavkom 1054. člena Obligacijskega zakonika (OZ)). Ker pa se v obravnavani zadevi cit. odložni pogoj ni izpolnil, tožena stranka namreč v pritožbi njegove izpolnitve sploh ne zatrjuje, temveč celo pojasnjuje, da “… je pogoj kot je naveden v sodni poravnavi dejansko in pravno neizvršljiv, saj sploh ni jasno na kaj se omenjena enostranska izjava nanaša, oz., na kaj bi se lahko nanašala, niti ni jasno, kdaj se rok 8 dni za izpolnitev tožene stranke začne šteti.”, sklenjena sodna poravnava nedvomno ne (more) učinkuje(vati). Ker je odložni pogoj veljal za sklenjeno sodno poravnavo kot celoto in zato zaradi njegove neizpolnitve sodna poravnava ne učinkuje v celoti, tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da “Za toženo stranko je tako bistvena in zavezujoča sodna poravnava zgolj v delu, ki se nanaša na zapadlost posameznih obrokov plačil in izročitev baterijskega spenjalca (oznaka D. S. L.).” Pritožbeno mnenje tožene stranke, da “… je dne 21. 05. 2012 sklenjena sodna poravnava veljavno zavezujoča … .”, je tako nepravilno.

Pritožbeno sodišče si je vpogledalo tudi spis sodišča prve stopnje I Pg 1694/2011 in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje prav v postopku v gospodarskem sporu I Pg 1694/2011, ki je tekel (oziroma teče) med istima pravdnima strankama, vendar o drugem zahtevku, s sklepom I Pg 1694/2011 z dne 13. 4. 2012 napotilo pravdni stranki na mediacijo, in da je v tem spisu tudi “Obrazec za spis: Opr. št. gM 103/2012 I Pg 1694/2011” Službe za alternativno reševanje sporov sodišča prve stopnje z dne 4. 7. 2012, v katerem je zapisano, da je bil v omenjeni zadevi 17. 4. 2012 odrejen postopek mediacije v gospodarskih sporih, da sta soglasje za izvedbo postopka podali obe (pravdni) stranki, da se je mediacija zaključila neuspešno in da je bila odredba, da se spis vrne sodniku, izdana 4. 7. 2012. Tudi zato ne more biti nobenega dvoma, da sklenjena sodna poravnava, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka, ne (more) učinkuje (vati).

Neutemeljeno, predvsem pa prepozno, je prav tako pritožbeno pojasnilo tožene stranke, da “… je pogoj kot je naveden v sodni poravnavi dejansko in pravno neizvršljiv, saj sploh ni jasno na kaj se omenjena enostranska izjava nanaša, oz., na kaj bi se lahko nanašala, niti ni jasno, kdaj se rok 8 dni za izpolnitev tožene stranke začne šteti.” Ni sicer izključeno, da je sodna poravnava ob nejasnostih njenega zapisa podvržena (materialnopravnim) pravilom in učenjem o razlagi izjav volje oziroma pogodb. Za odpravo (morebitne) nejasnosti glede razlage cit. odložnega pogoja pa bi lahko tožena stranka (oziroma pravdni stranki) že v zapisniku o sodni poravnavi poleg njegovega “izreka” zapisala(i) tudi dodatne obrazložitve, uvod ipd. (prim.: komentar Nine Betetto, Aleša Galiča k 306. členu ZPP v: PRAVDNI postopek: zakon s komentarjem / [avtorji komentarja] Lojze Ude … [et al.]; redaktorja Lojze Ude, Aleš Galič. – Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije: GV Založba, 2005–, tretja knjiga, stran 35, devetnajsta točka). Sicer pa je (posebno) pravno sredstvo za izpodbijanje sklenjene sodne poravnave tožba za razveljavitev sodne poravnave (392. in 393. člen ZPP).

Končno pritožbeno sodišče še pripominja, da ob pravilnem razlogovanju o tajnosti postopka mediacije tožeča stranka v odgovoru na pritožbo nepravilno graja toženo stranko, da “… je s pritožbenimi navedbami prekršila eno temeljnih načel mediacije (načelo zaupnosti), katere je sprejela s podpisom soglasja k mediaciji.” Pravdni stranki namreč sporne sodne poravnave nista sklenili v postopku mediacije, ampak “po uspešno opravljeni mediaciji” med postopkom pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 306. člena ZPP). Ker je sodna poravnava pogodba, ki jo sklenejo stranke med postopkom pred pravdnim sodiščem o spornem predmetu ali njegovem delu in s katero uredijo sporno pravno razmerje, tako da določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti (idem, stran 29, tretja točka), je v kakšnem drugem postopku ne bi mogli skleniti. Tožena stranka zato s sklicevanjem na sklenjeno sodno poravnavo in s predložitvijo zapisnika o njej ni prekršila nobenega temeljnega načela mediacije. Tako pa tudi ni ravnala “v nasprotju z dokazno prepovedjo iz 309.a člena ZPP”.

Ob dejanskem stanju, kakor in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo z izpodbijano odločitvijo materialno pravo (določbe 9. in 239. člena ter prvega odstavka 299., prvega odstavka 378. in prvega odstavka 435. člena OZ) pravilno uporabljeno.

Sicer pa tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, katerih določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, naj sodišče prve stopnje ne bi uporabilo, oziroma jih naj ne bi uporabilo pravilno (341. člen ZPP).

Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: pritožba tožene stranke ni bila uspešna (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP); stroški odgovora na pritožbo pa v tem gospodarskem sporu niso bili potrebni, saj tožeča stranka z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi tožene stranke (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).