Jedro

Trditev zagovornikov, da ni mogoče govoriti o pravnomočni obtožbi, češ da je lahko pravnomočna le sodba, ker je obtožba zgolj akt ene od obeh strank v kazenskem postopku, ne drži. V 285. členu ZKP je namreč določeno, kdaj postane obtožnica pravnomočna.

Izrek

Zahteva zagovornikov obt. J.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 25.7.2001 po preizkusu, opravljenem na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obtožena J.L. in M.L. podaljšalo pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, zoper obtožene R.T., E.V., D.Š., G.J., D.L., S.K. in B.M. pa iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 3.8.2001 pritožbe obt. J.L. in njegovih zagovornikov, obt. E.V. in njegovega zagovornika, obt. D.L., obt. B.M. in njegovega zagovornika, zagovornice obt. S.K., obt. R.T., obt. D.Š. ter zagovornika obt. G.J. zavrnilo kot neutemeljene.

Zagovorniki obt. J.L. so dne 13.8.2001 priporočeno po pošti vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora. V njej uvodoma navajajo, da uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter druge kršitve določb kazenskega zakona, predlagajo pa, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije v celoti razveljavi odločbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.K. je v odgovoru z dne 29.8.2001, ki ga je na podlagi 2. odstavka 342. člena ZKP podala na zahtevo za varstvo zakonitosti, predlagala, da jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne kot neutemeljeno, ker kršitve kazenskega zakona in določbe ZKP niso podane. S tem v zvezi navaja, da pritožbeno sodišče ni dolžno odgovoriti prav na vsako zatrjevanje v pritožbi ter da zato, če ne presodi vseh navedb pritožbe, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pač pa bi lahko šlo le za relativno kršitev določb kazenskega postopka, ki pa ni vplivala na zakonitost sodne odločbe. Razen tega navaja, da je utemeljenost suma s pravnomočno obtožbo dovolj utrjena ter da stališče obrambe, da ne gre za kaznivo dejanje, nima opore, obstoj pripornih razlogov pa je bil pravilno ugotovljen, ni pa pogojev za nadomestitev pripora s hišnim priporom ali z varščino.

Zahteva zagovornikov obt. J.L. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pretežni del zahteve za varstvo zakonitosti se nanaša na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 24.4.2001, s katero je kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo zoper sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.2.2001, s katerim je bil iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšan pripor tudi zoper obt. J.L. Dne 24.5.2001 je bila zoper obt. J.L. in soobtožence vložena obtožnica, ki pod tč. A/II očita obt. J.L. in obt. M.L., in sicer prvemu, da je vključno z dejanjem, opisanim pod tč. A/I, storil nadaljevano kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, drugemu pa, da je tako nadaljevano kaznivo dejanje storil vključno z dejanjema, opisanima pod A/I in III, obtoženima E.V. in R.T. pa očita kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, ki naj bi ga storila z dejanjem, opisanim pod tč. A/II. V zvezi s tem zagovorniki obt. J.L. v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da v dejanju, opisanem pod tč. A/II, niso podani znaki očitanega kaznivega dejanja, ter v zvezi s tem navajajo, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije njihovo ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, kar dokazuje, da gre očitno za kršitev človekovih pravic in za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. O tem, ali so tudi v dejanjih obt. J.L. ter soobtoženih E.V., M.L. in R.T., opisanih v obtožnici pod tč. A/II, bo odločilo sodišče prve stopnje z upoštevanjem tudi tistih metod za razlago kazenskega zakona, na katere se sklicujejo zagovorniki obt. J.L., kakor tudi z upoštevanjem določil kazenskega zakona o njegovi veljavnosti (XIII. poglavje KZ).

Obt. J.L. pa ni obtožen le dejanja, opisanega pod tč. A/II obtožbe, temveč tudi kaznivega dejanja po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, opisanega pod tč. A/I, ter tudi kaznivega dejanja prepovedanega prometa z orožjem po 1. odstavku 310. člena KZ. V zvezi z dejanjem, opisanim pod tč. A/I, zagovorniki obt. J.L. očitajo obtožnici nesklepčnost. V zvezi s tem je potrebno poudariti, da je obtožnica postala pravnomočna z dnem 18.7.2001, ko je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom ugovore zoper obtožnico zavrnil kot neutemeljene. Povsem v nasprotju z določili zakona o kazenskem postopku je tudi trditev zagovornikov obt. J.L., da ni mogoče govoriti o pravnomočni obtožbi, češ da je pravnomočna lahko le sodba, ker je obtožba le akt ene od obeh strank kazenskega postopka. S tem v zvezi je potrebno zagovornike obt. J.L. napotiti na določilo 285. člena ZKP, ki določa, da obtožnica postane pravnomočna z dnem, ko je ugovor zavrnjen; če ugovor ni bil vložen ali je bil zavržen - z dnem, ko je senat, ki je obravnaval zahtevo predsednika senata (284. člen), odločil, da se z obtožnico strinja; če take zahteve ni bilo, pa z dnem, ko je predsednik senata določil glavno obravnavo oziroma ko je pretekel rok iz 2. odstavka 284. člena ZKP.

Sicer pa zagovorniki obt. J.L., ko trdijo, da ni podan niti priporni razlog iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, niti priporni razlog iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, izpodbijajo ugotovitve sodišča glede okoliščin, ki so bile podlaga za podaljšanje pripora tudi za obt. J.L.. Pri tem le drugače ocenjujejo te okoliščine, kar torej pomeni, da uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. V razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora pa so pojasnjene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je podana nevarnost, da bi obtoženec na prostosti pobegnil, kljub temu da ga iščejo organi dveh sosednih držav, pojasnjene pa so tudi okoliščine, na podlagi katerih je sodišče ocenilo, da je podana realna nevarnost, da bi obtoženec na prostosti nadaljeval s kriminalnim ravnanjem, ki mu je očitano v pravnomočni obtožnici. Razen tega so v pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora navedene tudi okoliščine, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je podano sorazmerje med težo obtožencu očitanih kaznivih dejanj in ogrožanjem varnosti ljudi ter med omejitvijo pravice obtoženca do osebne svobode. V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevani okoliščini, da je bil v Republiki Italiji obsojen v nenavzočnosti ter da bo izvršitev kazni, na katero je bil obsojen v Republiki Hrvaški, zastarala, nista razloga, ki bi govorila zoper odločitev o podaljšanju pripora.

Niso tudi utemeljene navedbe zagovornikov obt. J.L., da se v pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora trdi, da je bil obtoženec organizator vsega. V prvostopenjskem sklepu je glede na vsebino obtožnice le v pogojniku navedeno, da naj bi imel obtoženec eno vodilnih vlog v inkriminirani dejavnosti. Sicer pa pripor zoper obtoženca ni bil podaljšan le na podlagi take ocene sodišča. O tem, ali je obtoženec storil očitana kazniva dejanja in o tem, ali je imel v očitani kriminalni dejavnosti res eno izmed vodilnih vlog, pa bo odločilo sodišče po opravljeni glavni obravnavi.

Kršitve zakona, na katere se sklicujejo zagovorniki obt. J.L. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).