Jedro

V konkretnem primeru je toženec (bivši imetnik stanovanjske pravice) iz stanovanja izselil skupaj z družinskimi člani in nato ni opravil nobenih aktivnosti v smeri sklenitve najemne pogodbe v šestmesečnem zakonskem roku iz 1. odst. 147. člena SZ in tudi ni vložil ustrezne tožbe na sklenitev najemne pogodbe. Zato se toženec in njegovi družinski člani v spornem primeru nahajajo brez pravne podlage in je torej izkazan zakonski dejanski stan iz 1. odst. 111. člena SZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba v izpodbijanem delu (I. točka izreka) in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje odločilo v izpodbijanem delu, da je toženec dolžan izprazniti stanovanje št. 9, v IV. nadstropju stanovanjske stavbe v R., G. in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti v posest tožeči stranki, v roku 90 dni pod izvršbo. Toženi stranki je še naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v znesku 68.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. S sklepom je tožencu naložilo plačilo sodne takse za tožbo in sodbo v zneskih po 15.200,00 SIT (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek ter naloži tožeči stranki, da povrne toženi stranki vse stroške tako prvostopnega kot tudi pritožbenega postopka z zamudnimi obrestmi, podrejeno pa da sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Poudarja, da je prvostopno sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje oz. ga sploh ni ugotavljalo. Sodbo je oprlo na izpoved toženca in njegovo izpovedbo napačno ocenilo, razen tega pa ni zaslišalo nobene priče, ki jih je predlagal toženec. Potrebno bi bilo zaslišati oba toženčeva sina, ki bi lahko edina izpovedala, kako, kdaj in za koliko časa so se vračali v sporno stanovanje. Toženec je namreč izrecno izpovedal, da se je njegova družina kdaj vračala tudi sama brez njega v sporno stanovanje. Sodišče o tem ne more delati zaključkov zgolj na podlagi toženčevih izpovedb, ker ga ni bilo zraven. Toženec je sam izpovedoval, da so prebivali skupaj z I., da so prebivali v dnevni sobi in da so na tak način živeli od leta 1994 do 1995, iz česar izhaja, da je šlo za dolgotrajnejše bivanje in ne le da so prišli občasno prespat, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Toženec in njegovi družinski člani se niso po svoji volji odrekli svoji stanovanjski pravici, kar naj bi po mnenju prvostopnega sodišča izhajalo iz tega, da sta jim I. prepovedala bivati v tem stanovanju. Torej je očitno šlo za samovoljno dejanje I.. Dejansko je bil med tožencem in I. sklenjen dogovor, da bo imela toženčeva družina pravico bivati še naprej v stanovanju. To izhaja tudi iz izpovedi toženca, ki je povedal, da je zadržal ključ od stanovanja. S tem je soglašal tudi lastnik stanovanja, saj je I. položnice prepisal na svoje ime. Takšen dogovor se je izvajal do leta 1996, ko sta I. od njega samovoljno odstopila in prepovedala tožencu in družini prebivati v stanovanju. Sodišče bi moralo o tem zaslišati predlagane priče. Prijava na določenem naslovu tudi nima nobene zveze z dejanskim bivanjem na naslovu. Nosilca stanovanjske pravice sta tudi njegova sinova B. in D.. Zato je nepravilna odločitev sodišča, da ju ne zasliši kot priči, kljub temu, da jima nalaga izselitev iz stanovanja. Toženec ne more izvršiti dolžnosti, da izroči stanovanje, izpraznjenega oseb tožniku, saj imata stanovanjsko pravico tudi njegova polnoletna sinova. Tožba se glasi na obveznost, ki je toženec ne more izpolniti in je zato nezakonita tudi iz tega razloga, saj posega v obstoječe pravice tretjih oseb. Nepravilno je uporabljen tudi Zakon o ratifikaciji sporazuma o vprašanju nasledstva. Izpodbijana sodba je tudi v nasprotju z 2. odstavkom 111. člena Stanovanjskega zakona. V konkretnem primeru je namreč podana krivda lastnika za nesklenitev najemne pogodbe, saj tožencu ni ponudila sklenitve pogodbe, čeprav bi bila to dolžna storiti. Spregledan je tudi 147. člen Stanovanjskega zakona, ki določa obveznost lastnika stanovanja, da sklene najemno pogodbo za nedoločen čas. Tožencu namreč stanovanjska pravica ni prenehala na podlagi prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih, ki je prenehal veljati že 19.10.1991, okoliščina, odločilna po mnenju prvostopnega sodišča za prenehanja stanovanjskega razmerja pa je nastopila šele leta 1992. Do teh okoliščin se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, s čimer obrazložitev sodbe ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ne podlagi toženčeve izpovedbe ugotovilo, da je toženec z družino živel v spornem stanovanju do leta 1992, ko so je skupaj z družinskimi člani iz njega izselil, in so se nato vanj vselili I., ki so tudi plačevali najemnino in stanovanjske stroške, toženčevi družinski člani so se nato vračali v stanovanje le dvakrat na leto, toženec pa od tožeče stranke tudi ni zahteval sklenitve najemne pogodbe, temveč se je v letu 2005 po prisilni izselitvi I. nasilno vselil v sporno stanovanje. Toženec je s tem pojasnil vse okoliščine, ki so pravno odločilne in ki so bile prav njemu lahko poznane, ter je zato nadalje tudi pravilna v pritožbi izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča, ki je kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem predlaganih prič, ki bi ugotovljene okoliščine v zvezi z občasnim bivanjem družinskih članov v spornem stanovanju po pritožbenem zatrjevanju le natančneje pojasnila oziroma opisala. Tudi če je toženec pri zaslišanju uporabljal izraz "bivali", kot nadalje opozarja pritožnik, to ob njegovih siceršnjih že omenjenih zatrjevanjih, da je šlo le za občasno bivanje, ne more vplivati na izpodbijano odločitev. Dejansko stanje je ob opisanem sodišče prve stopnje torej pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo na podlagi v potrebnem obsegu v razloge sodbe povzetih toženčevih izpovedb.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Ur. list RS št. 18/91-I; v nadaljevanju SZ) stanovanjsko razmerje tožencu ni prenehalo oz. ni izgubil stanovanjske pravice v smislu določb Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list RS št. 35/82, v nadaljevanju: ZSR), saj je okoliščina, ki bi lahko predstavljala razlog za prenehanje stanovanjskega razmerja (opustitev uporabe stanovanja oz. oddaja celotnega stanovanja v podnajem) nastopila šele po prenehanju veljavnosti tega zakona, v letu 1992, ko je že veljal Stanovanjski zakon (Ur. list RS štev. 18/91-I; SZ), ki je na novo uredil razmerja med lastniki stanovanj ter imetniki stanovanjske pravice. V tem delu zato pravni razlogi prvostopnega sodišča, ki se sklicuje na določbo 1. odstavka 58. člena ZSR, po katerem bi ob navedenih okoliščinah, le če bi te obstajale v času veljavnosti ZSR, stanovanjsko razmerje res prenehalo, - niso pravilni. Vendar pa je bistvena že zgoraj omenjena ugotovitev prvostopnega sodišča, da toženec ne le da se je izselil skupaj z družinskimi člani ter stanovanje izročil I. in so se nato v stanovanje zelo redko vračali njegovi družinski člani, temveč tudi ni opravil nobenih aktivnosti v smeri sklenitve najemne pogodbe v šestmesečnem zakonskem roku iz 1. odstavka 147. člena SZ, kasneje pa tudi ni vložil ustrezne tožbe na sklenitev najemne pogodbe. Pritožnik sicer meni, da bi morala tožeča stranka sama ponuditi sklenitev takšne pogodbe, vendar pa ob nespornih opisanih okoliščinah ter nanazadnje nadaljnji ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je bil toženec že od dne 20.1.1992 prijavljen na novem naslovu v P. in tam živel (torej tudi tedaj, ko je tekel zakonski šestmesečni rok za sklenitev najemne pogodbe), tožeči stranki ni mogoče očitati pasivnega ravnanja oziroma opustitve, ki bi lahko tožencu ali njegovim družinskim članom zagotavljale pravico do nadaljnjega bivanja v stanovanju kljub neobstoju pravnega naslova - najemne pogodbe. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, se torej toženec in njegovi družinski člani v spornem stanovanju nahajajo brez pravne podlage - sklenjene najemne pogodbe, kar pomeni, da je izkazan zakonski dejanski stan iz določbe 1. odstavka 111. člena novega Stanovanjskega zakona (Ur.list RS štev. 69/2003; SZ-1), torej nezakonito bivanje v spornem stanovanju; ob opisanih okoliščinah pa ni izkazana izjema, določena v 3. odstavku istega člena, saj zgoraj nanizana ugotovoljena dejstva ne nudijo opore za zaključek, za kakršnega se zavzema pritožnik, da naj bi namreč do sklenitve najemne pogodbe ne prišlo zaradi razlogov na strani lastnika.

Ob povedanem so nadalje neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da naj bi bile kršene kakšne toženčeve pridobljene pravice v smislu Zakona o ratifikaciji sporazuma o vprašanju nasledstva, ter pravno nepomembni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da toženec kasneje - po letu 1995 ni več mogel uporabljati stanovanja zaradi nasprotovanja I., da pa je zadržal ključ stanovanja ter v pritožbi ponovljene trditve toženca, da je bil dogovor z I. takšen, da je njemu in njegovim družinskim članom zagotavljal še nadaljnje bivanje v stanovanju.

Toženčeva sinova nista pravdni stranki v tem postopku, saj je kot tožena stranka naveden le pritožnik in zato nezagotovitev sodelovanja v tem postopku oz. opustitev njunega zaslišanja ne izkazuje kakšne kršitve procesnih določb, kot to zmotno izhaja iz pritožbenih očitkov (o nepotrebnosti njunega zaslišanja v dokaznem smislu pa je bilo pojasnjeno že zgoraj). Po dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča se v stanovanju brez sklenjene najemne pogodbe nahajata tudi toženčeva sinova in je tožencu pravilno naloženo, da izprazni stanovanje tudi oseb in vseh stvari. Glede na pritožbene trditve pa pritožbeno sodišče še pripominja, da je upoštevaje določbo 15. člena prej veljavnega ZSR lahko imela stanovanjsko pravico na stanovanju le ena oseba, v konkretnem primeru tako upoštevaje menjalno pogodbo (priloga A 1) kot tudi potrditvah samega pritožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje le on. Pritožbene trditve o imetništvu stanovanjske pravice njegovih sinov na stanovanju pa so v pritožbi prvič uveljavljane, kar je glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP nedopustno, saj toženec tudi ni navedel kakšnega opravičenega razloga, zakaj teh trditev ni navajal že pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo dejansko stanje, izkazane pa tudi niso v pritožbi izpostavljene bistvene kršitev določb pravdnega postopka. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kakšnih drugih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je iz sicer nekoliko drugačnih pravnih razlogov (kar je bilo že zgoraj pojasnjeno) stroškovno zavrnilo pritožbo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (člen 353 ZPP).

Sklep prvostopnega sodišča toženec izpodbija le formalno, saj ne pojasni, zakaj naj bi bila nepravilna odmera taks za tožbo in sodbo v izpodbijanem sklepu določeni višini. Zato je sodišče druge stopnje opravilo le formalni preizkus izpodbijanega sklepa in ugotovilo, da je ta materialnopravno in v okviru uradnega preizkusa tudi procesno pravilen. Zato je tudi v tem delu zavrnilo pritožbo in potrdilo pravilen sklep sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).