Jedro

Objektivni element motenja posesti je tudi protipravnost in je odločilnega pomena v sporih zaradi motenja posesti, saj se posest lahko moti le s takimi dejanji in ravnanji, ki so protipravna, torej taka, ki nasprotujejo pozitivnim predpisom, pravnemu redu oz. dejanja in ravnanja, za katere stranka nima pooblastila, temelječega na ustrezni pravni podlagi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki nosita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem se tožencu prepoveduje nadaljnje poseganje v nasad oljk in zemljišče parc.št. 6031, 6033 in 6034 k.o. P. ter vznemirjanje tožnikov v posesti nasada oljk in zemljišča navedenih parcel z rotoviranjem zemlje ali na kakšen podoben način in poseganje v posest tožnikov na teh parcelah z gradnjo kakršnegakoli objekta na teh parcelah, ter da se mu nalaga, da plača tožečim strankam stroške postopka z obrestmi. Tožečim strankam je naložilo, da sta dolžni povrniti tožencu pravdne stroške v višini 206.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, v osmih dneh.

Zoper sklep se po pooblaščencu pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se sklep spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi in tožencu naloži v plačilo tudi stroške z obrestmi. Menita, da so razlogi pobijanega sklepa v nasprotju z izvedenimi dokazi in posledica napačne ocene le-teh je tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je toženec v letu 2005 posegel v parc.št. 6031, 6033 in 6034, vse k.o. P.. To je povedala tudi priča S.M., enako je mogoče zaključiti iz izpovedi tožnikov. Ostale priče pa so ali neresnično trdile, da je bilo to že v letu 2004, ali pa niso vedele. Bistveno pa je vprašanje, ali sta tožnika opustila posest parcel. Ocena izvedenih dokazov zaključku, da sta tožnika opustila posest parcel, ne pritrjuje. Ni logično, zakaj bi tožnika potem vložila tožbo zoper toženca, ko sta videla, da je posegel v zemljišče, če sta le-to zapustila. Poleg tega je tudi iz izpovedi prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, razbrati, da do opustitve posesti ni prišlo. Opustitev posesti je voljni element, da nekaj ne boš več imel v uživanju, obdelavi oz. uporabi. To pa ne pomeni, če je bilo zemljišče leta 2004 ali 2005 zatravljeno ali zaplevljeno. Tožnika sta povedala, da sta v zadnjem času dveh ali treh let, le skrbela za oljke in pobirala olive, kar pa je element posesti v smislu 1. odst. 24. čl. Stvarnopravnega zakonika. Torej sodišče ni imelo nobene podlage v izvedenih dokazih, da bi zaključilo, da sta tožnika opustila posest spornih zemljišč. Zakon ne določa, da mora za obstoj posesti biti zemljišče intenzivno obdelano. Zadostuje volja posestnika imeti stvar v svoji posesti in izvajanje posameznih dejanj (na primer pobiranje oljk). Tožnika sta sama in s pomočjo sorodnikov in znancev vsaj tri leta nazaj še zelo intenzivno obdelovala zemljišče navedenih parcel. Zadnje čase pa ju je ovirala bolezen in starost. Zato ni mogoče sprejeti zaključka, da sta posest opustila. Tak zaključek je protispisen in nelogičen. Jasno je, da se zemljišče zaraste z travo v mesecu dni, grmovje pa zraste v eni pomladi. Posest se izgubi le, če posestnik neha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo, kar pomeni, da mora popolnoma opustiti vsa dejanja, kar pa v obravnavanem primeru ni podano. Sodišče je tožbo s predlogom začasne odredbe prejelo avgusta oz. novembra 2005. Kljub temu, da gre za nujno zadevo, je predlog za začasno odredbo zavrnilo in obravnavo razpisalo šele 17.5.2006. S tem je lahko toženec nemoteno nadalje posegal v posest in povsem spremenil dejansko stanje. Takšno postopanje pa je nedopustno in je onemogočilo pošteno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V sporih zaradi motenja posesti je poleg vprašanja, ali je bil tožnik pred motenjem posestnik stvari, tak tožnik je aktivno legitimiran, ter vprašanja, ali je bila posest res motena in ali je toženec tisti, ki je posest motil, potrebno obravnavati tudi vprašanje, ali dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje in ali je to dejanje samovoljno in protipravno. Da gre za motenje posesti, morajo biti izpolnjene vse navedene predpostavke. Če manjka katera izmed le-teh, zahteva po posestnem varstvu ni utemeljena. Vsa druga vprašanja, ki se utegnejo pojaviti v zvezi z motenjsko tožbo, pa ne morejo biti predmet obravnavanja. Objektivni element motenja posesti je torej tudi protipravnost in je odločilnega pomena v sporih zaradi motenja posesti, saj se posest lahko moti le s takimi dejanji in ravnanji, ki so protipravna, torej taka, ki nasprotujejo pozitivnim predpisom, pravnemu redu oz. dejanja in ravnanja, za katere stranka nima pooblastila, temelječega na ustrezni pravni podlagi. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec pričel z uživanjem in posegi v sporne parcele po sklenitvi zakupnih pogodb v letu 2004 in ko je tudi (pred sklenitvijo zakupnih pogodb) pridobil potrdilo upravne enote, da parcele niso v denacionalizacijskem postopku in iz podatkov zemljiške knjige ni izhajala nobena prepoved razpolaganja oz. uporabe parcel, vidno stanje parcel pa je kazalo zapuščenost, zaraščenost (kar je bilo leta 2004 ugotovljeno tudi z zapisnikom inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano), zato je zaključilo, da toženec ni pričel z uživanjem in obdelavo parcel samovoljno, ampak na podlagi sklenjenih zakupnih pogodb s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, v ravnanju toženca zato, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ni protipravnosti, teh prvostopenjskih ugotovitev pa pritožba ne izpodbija. Že iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da tožnika pred zatrjevanimi motilnimi dejanji v letu 2005 spornih parcel nista imela v posesti. Res izvrševanje posesti na kmetijskem zemljišču ne pomeni vsakodnevnega oz. niti ne nujno vsakomesečnega izvrševanja posestnih dejanj na njem, niti ne nujno intenzivne obdelave, kot smiselno trdi pritožba. Vendar pa je presoja prvostopenjskega sodišča o tem, ali sta tožnika imela posest parcel 6031, 6033 in 6034 k.o. P. pred zatrjevanimi motilnimi dejanji v avgustu oz. septembru 2005, povsem prepričljiva. Upoštevaje zahteve 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sodišče prve stopnje sporna dejstva popolno in natančno ugotovilo, izvedlo je obširen dokazni postopek, izpovedbe prič in pravdnih strank pa je tudi celovito ocenilo in upoštevalo tudi ugotovitve ob ogledu na kraju samem in listinske dokaze. Natančno je obrazložilo, zakaj bolj verjame tožencu in pričam, ki so potrdile njegovo izpoved, kot pa tožnikoma in pričam A.Z. in M.Č.. Tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov proti ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožnika v letih 2004 in 2005 spornih parcel nista imela v posesti, zato nista upravičena do sodnega varstva. Pritožba v zvezi s tem le pavšalno graja dokazno oceno in vztraja, da sta tožnika izvrševala posest tudi v letu 2004 in 2005 s tem, da sta obrala oljke, kar pa prvostopenjske dokazne ocene in dokaznih zaključkov ne omaja. Tožnika sta zatrjevala, da sta tudi leta 2004 v jeseni obrala oljke, nato spomladi opravila potrebno obrezovanje oljk, rotoviranje zemlje, škropljenje in košnjo, vse do avgusta 2005. Takih trditev pa izvedeni dokazi niso potrdili. Nasprotno, toženčeve trditve, da je že po sklenitvi zakupnih pogodb v letu 2004 pričel s čiščenjem zaraščenih parcel, košnjo, nato intenzivneje s strojno obdelavo pa že od začetka 2005 dalje, so potrdile priče J.Š., S.M., L.M., D.M., F.S., D.A. in tudi R.K. Slednji je parcele obdeloval od leta 1988 do 2003 (in torej ne tožnika) in izpovedal, da je leta 2004 pričel toženec z obdelovanjem in uživanjem parcele. Ne gre prezreti izpovedi te priče, da sta mu tožnika leta 2004 povedala, da sta videla tablo, da ima sporno zemljišče nekdo v zakupu in da sta videla nekoga, ki je čistil ruševino (dotrajano poljsko hišico) na spornih parcelah (kar potrjuje toženčeve trditve), pa očitno nista ukrepala, čeprav trdita, da sta imela sporne parcele v posesti in se vseskozi štela za posestnika le-teh. Zato sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo tožnikoma in pričam A.Z. in M.Č., nenazadnje, tudi priča A.Z. je izpovedala, da so pred petnajstimi leti obdelovali sporne parcele, podobno M.Č. o obdelavi pred šestimi leti, nato pa da so čakali, ali jim bo država vrnilo zemljo. Zato, ob vsem navedenem dejstvo, da sta tožnika v letu 2004 obrala oljke, kar je ugotovil tudi toženec (o tem tudi priča M.L.), misleč, da jih je nekdo pokradel, še ne zadostuje za izkaz zatrjevane posesti spornih parcel. Pritožba še navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (22.11.2005) in nato razpisalo narok šele 17.5.2006, kljub prednostnem obravnavanju tovrstnih sporov. To pa na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva. Zato smiselno zatrjevana relativna kršitev postopka ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče glede bistvenih okoliščin spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo, niti ni storilo v pritožbi očitane, niti po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih postopkovnih kršitev, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP), tožnika pa nosita sama svoje pritožbene stroške (154., 165. čl. ZPP).