Jedro

Po 9. členu ZST-1, upoštevaje datum izdaje in izvršljivosti izvršilnega naslova, izterjava sodne takse ni zastarala, saj je bilo s sklepi o izvršbi zastaranje prekinjeno, desetletni absolutni zastaralni rok pa še tudi ni pretekel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom o davčni izvršbi je prvostopni organ odločil, da se za plačilo sodne takse v znesku 171,01 € in stroškov tega sklepa v višini 25,00 € zoper tožnico kot dolžnico opravi davčna izvršba na podlagi plačilnega naloga št. R 349/2008-10 z dne 16. 4. 2009, ki ga je izdalo Okrožno sodišče v Mariboru in je postal izvršljiv dne 15. 5. 2009. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica pri hranilnici A. d.d. Hranilnica opravi rubež sredstev do višine dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva nakazana za tekoči mesec. Banki se naloži, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi dolžničina denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in prenese oziroma izvršuje prenose zarubljenih denarnih sredstev na v odločbi naveden račun. Banki se prepoveduje izplačati zarubljena denarna sredstva dolžnici, slednji pa razpolagati z denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi. Tožnica se je zoper ta sklep pritožila, Ministrstvo za finance pa je z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo.

2. Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da je bil zoper tožnico kot dolžnico na podlagi 143. v zvezi s 156. členom ZDavP-2 začet postopek davčne izvršbe, ker tožnica ni poravnala svoje obveznosti. Tožnica je bila na podlagi plačilnega naloga za plačilo sodne takse št. R 349/2008-10 z dne 16. 4. 2009 dolžna plačati sodno takso v znesku 350,00 €. Plačilni nalog je postal izvršljiv 15. 5. 2009 in pravnomočen dne 8. 5. 2009. Tožnica sodne takse v predpisanem roku ni plačala, zato je bil dne 1. 9. 2010 izdan sklep o izvršbi na dolžničina denarna sredstva na njenem računu pri B. d.d. Pritožbo zoper ta sklep je Ministrstvo za finance z odločbo z dne 11. 2. 2011 zavrnilo, odločitev pa je potrdilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo št. II U 133/2011 z dne 11. 1. 2012. V tem postopku tožničin dolg ni bil poplačan, ker se je transakcijski račun tožnice zaprl. Zato je prvostopni organ dne 18. 8. 2011 izdal nov sklep o izvršbi na denarna sredstva na tožničinem računu pri banki C., pritožbo zoper ta sklep pa je zavrnilo ministrstvo z odločbo z dne 27. 8. 2012. Dne 20. 6. 2014 pa je banka prvostopni organ obvestila tudi o ustavitvi tega izvršilnega postopka, ker je bil tožničin račun zaprt. Ne glede na to pa je bil tožničin dolg delno poplačan in sicer dne 20. 9. 2012 v znesku 117,35 € in 31. 12. 2013 v znesku 103,36 €. Glede na to je bil v obravnavani zadevi izdan predmetni prvostopni sklep o izvršbi za preostanek neplačane takse v znesku 171,00 € in stroške tega sklepa o davčni izvršbi v višini 25,00 €.

3. Po obrazloženem je bil izdan izpodbijani prvostopni sklep, ki vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Glede pritožbenih navedb drugostopni organ pojasnjuje, da le-te ne vplivajo na izpodbijano odločitev. Po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Prav tako ni mogoče izpodbijati potrdila o izvršljivosti, le-tega je namreč mogoče izpodbijati le pri organu, ki je izvršilni naslov izdal. 4. Neutemeljen pa je tudi tožničin očitek o zastaranju, saj po določbi 9. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih od zapadlosti takse v plačilo. Drugi odstavek 9. člena ZST-1 pa določa, da zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse, medtem ko zastaranje nastane v vsakem primeru po desetih letih od zapadlosti takse v plačilo. V obravnavanem primeru je plačilni nalog postal izvršljiv 15. 5. 2009, po drugem odstavku 9. člena ZST-1 pa je bilo zastaranje pravice zahtevati prisilno izterjavo takse prekinjeno že z izdajo sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 1. 9. 2010 in kasneje še z izdajo sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 18. 8. 2011, pri čemer je očitno, da se na dan izdaje izpodbijanega sklepa ni iztekel niti relativni petletni niti absolutni desetletni rok za izterjavo takse. Ker od izdaje sklepa o davčni izvršbi z dne 18. 8. 2011, ko je bilo nazadnje pretrgano zastaranje, pa do izdaje v tem postopku izpodbijanega sklepa dne 13. 6. 2014 še ni preteklo pet let, je drugostopni organ tožničin ugovor zastaranja zavrnil kot neutemeljen.

5. Tožnica se v laični tožbi protivi izterjavi takse. Glede na njene tožbene navedbe je sodišče kot izpodbijani akt v obravnavani zadevi štelo v uvodu navedeni prvostopni sklep. Iz tožbenih navedb izhaja njeno nezadovoljstvo s tekom sodnih postopkov in meni, da ji zaradi izterjave takse nastaja škoda. Uveljavlja tudi zastaranje plačila takse in smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi upravni aktov in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljeni iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

9. V predmetni zadevi gre za davčno izvršbo za izterjavo sodne takse in stroškov postopka po izvršilnem naslovu, to je plačilnem nalogu št. št. R 349/2008-10 z dne 16. 4. 2009, ki ga je izdalo Okrožno sodišče v Mariboru. V tej zadevi se glede na delna plačila dne 20. 9. 2012 v znesku 117,35 € in dne 31. 12. 2013 v znesku 103,36 €, izterjuje še dolgovani znesek takse v višini 171,01 € in stroški tega sklepa v višini 25,00 €.

10. Davčni organ postopa po določilih ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, tudi kadar opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). V tem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člen ZDavP-2). Kadar dolžnik ne poravna dolgovane denarne obveznosti, je treba zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začeti davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi.

11. Po presoji sodišča je bila izpodbijana odločitev pravilno sprejeta na podlagi določb ZDavP-2. Ker tožnica takse in stroškov, katerih plačilo ji je bilo naloženo z navedenim izvršilnim naslovom, še ni v celoti plačala, je prvostopni organ na predlog predlagatelja utemeljeno izdal izpodbijani sklep in začel s postopkom davčne izvršbe, pri tem pa so bile pravilno upoštevane omejitve in izvzetja iz izvršbe.

12. Tožnica s svojimi tožbenimi (in pred tem pritožbenimi) navedbami izpodbija izvršilni naslov, to pa s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi ni mogoče (peti odstavek 157. člena ZDavP-2).

13. Organ druge stopnje, katerega obrazložitev sodišče povzema, je tožnici pravilno pojasnil, da je tudi njen ugovor zastaranja neutemeljen. 9. člen ZST-1 določa, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo. Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekinja vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastane v vsakem primeru v desetih letih po zapadlosti takse v plačilo.

14. Glede na citirano določbo in glede na datum izdaje in izvršljivosti izvršilnega naslova je pravilen zaključek drugostopnega organa, da izterjava sodne takse ni zastarala, saj je bilo z zgoraj navedenimi sklepi o izvršbi zastaranje prekinjeno, desetletni absolutni zastaralni rok pa še tudi ni pretekel. 15. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.