Jedro

Novela zakona (ZZVN-B) je osebam, ki so se rodile staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja, priznala samostojni status žrtve vojnega nasilja; zato morajo izpolnjevati vse ostale splošne pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 772/97-6 z dne 2.12.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 27.3.1997. Z njo je ta v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 14.11.1996 in odločila, da tožnici ne gre status žrtve vojnega nasilja, ker je bila rojena le dva dni pred koncem druge svetovne vojne in tako prisilni ukrep nad njo ni trajal tri mesece.

Sodišče prve stopnje je navedlo, da je prišlo do nejasnosti, ki jo je povzročila novela Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 44/96, v nadaljevanju ZZVN-B), s katero sta bila v 2. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, 63/95 in 8/96, v nadaljevanju ZZVN) dodana novi 3. in 4. odstavek, dotedanji 3., 4., 5. in 6. odstavek pa so postali 5., 6., 7. in 8. odstavek 2. člena ZZVN. Ta dopolnitev 2. člena ZZVN je porušila notranjo skladnost določbe 2. odstavka 3. člena ZZVN, saj se je določba 2. odstavka 3. člena ZZVN vsebinsko še vedno nanašala na dotedanji 3. odstavek 2. člena ZZVN. Prav novi 3. odstavek 2. člena ZZVN je določil novo kategorijo žrtve vojnega nasilja, in sicer osebo, ki je bila rojena staršem, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka 2. člena ZZVN, na katero je tožnica oprla svoj zahtevek. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja po 1., 2. in prvotnem 3., zdaj 5. odstavku 2. člena, že od uveljavitve ZZVN, eden od bistvenih pogojev čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa, in sicer, da mora tudi za žrtev vojnega nasilja po (novem) 3. odstavku 2. člena ZZVN veljati neka spodnja meja trajanja prisilnega ukrepa. Ta ne more biti krajši, kot za starše teh otrok, torej za tiste žrtve vojnega nasilja, zaradi katerih je bil prvotno ZZVN sprejet. O nastali nejasnosti v 2. in 3. členu ZZVN je odločilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Z odločbo št. U-I-64/98-8 (Uradni list RS, št. 39/98) je ugotovilo, da je 2. odstavek 3. člena ZZVN v neskladju z Ustavo, kar mora Državni zbor Republike Slovenije odpraviti v šestih mesecih od objave odločbe v Uradnem listu RS. Glede ocene ustavnosti 1. odstavka 2. člena in 1. odstavka 3. člena ZZVN je Ustavno sodišče RS pobudo tožnice zavrnilo. Rok za uskladitev 2. odstavka 3. člena ZZVN z Ustavo je potekel, ne da bi Državni zbor spremenil oziroma dopolnil navedeno določbo. Tako rok trajanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja za osebe iz (novega) 3. odstavka 2. člena ZZVN po mnenju sodišča prve stopnje ni posebej določen.

Tožnica v svoji pritožbi smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) Smiselno tudi predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Po njenem mnenju gre v izpodbijani sodbi za pomoto, saj naj bi sodišče prve stopnje prezrlo obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-64/97-8. Ker pa meni, da je bila prisotna na svetu že devet mesecev pred rojstvom, je skupaj s svojo materjo, ki jo je rodila v izgnanstvu, žrtev vojnega nasilja. Sicer pa je z odločbo Ustavnega sodišča spodnja meja treh mesecev odpadla z razveljavitvijo 2. odstavka 3. člena ZZVN.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za otroke žrtev vojnega nasilja trajanje prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja, glede na namen in cilje ZZVN in glede na smiselno razlago 2. in 3. člena ZZVN, ne more biti krajše, kot za starše teh otrok. Zato je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo stališču tožene stranke, da tožnica ni žrtev vojnega nasilja, ker njeno bivanje v izgnanstvu od rojstva (13.5.1945) pa do konca vojne (15.5.1945) ni trajalo tri mesece, pa čeprav se je rodila staršem v iznanstvu, ki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Novela zakona (ZZVN-B) je namreč osebam, ki so se rodile staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka 2. člena ZZVN, priznala samostojni status žrtve vojnega nasilja. Te osebe morajo zato po mnenju pritožbenega sodišča izpolnjevati tudi vse ostale splošne pogoje, ki jih določa ZZVN za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da po poteku roka za uskladitev določbe 2. odstavka 3. člena ZZVN (ko je nastopila razveljavitev te določbe), rok trajanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja za osebe iz sedanjega 3. odstavka 2. člena ZZVN ni posebej določen. Tožnica si napačno razlaga navedeno razveljavitev, ko meni, da v njenem primeru sedaj ni več določena spodnja meja treh mesecev trajanja prisilnega ukrepa. Po mnenju pritožbenega sodišča je v določbi 3. člena ZZVN namreč določen enoten minimum trajanja prisilnega ukrepa treh mesecev za priznanje statusa vsem žrtvam vojnega nasilja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.