Jedro

Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku pojasniti, ali je bila ugotovljena administrativna napaka takšne narave, da vpliva na dejansko izplačilo, prav tako pa bo tožena stranka morala navesti pravno podlago za takšno odločitev.

Ker so se tekom odločanja tožene stranke pojavili dvomi in je bila ugotovljena zgolj administrativna napaka, bi morala tožena stranka pred izdajo odločbe tožniku dati vsaj možnost, da se o navedenih napakah v postopku izjavi glede na to, da bi takšna ugotovitev utegnila vplivati na odločitev v zadevi in bi torej postopek moral biti dopolnjen v smislu prvega odstavka 243. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33110-4265/2016/23 z dne 10. 5. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je bila tožeči stranki najprej dne 12. 7. 2017 izdana odločba o pravici do nepovratnih sredstev, št. 33110-4265/2016/5, s katero ji je bilo kot vlagatelju vloge odobreno izplačilo sredstev v višini 75.038,28 EUR, za znesek 88,88 EUR pa je bil predlog zavrnjen. O navedeni pravici do izplačila nepovratnih sredstev je bilo odločeno v zvezi z Uredbo o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa Podpora za naložbe v gospodarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014 do 2020 ter Javnim razpisom za podporo za naložbe v kmetijska gospodarstva za leto 2016, za naložbe kmetijskih gospodarstev namenjene izvajanju tehnoloških izboljšav na področju higiene, varovanja okolja in varnosti pri delu ter znižanja stroškov ter podukrepa imenovanega Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva (POD.M04.1). Z navedeno odločbo je bilo na podlagi predložene dokumentacije ugotovljeno, da stranka izpolnjuje vse pogoje in zahteve za odobritev vloge. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo o pravici do sredstev odločeno glede opravičljivih stroškov za namen in po postavkah 1.1.6.1.1.2.1 (oprema za uhlevitev v znesku 9.9392,16 EUR), 1.1.6.2.2.2.2 (oprema za krmljenje v znesku 7.546,20 EUR), 1.1.6.3.2.2.1 (oprema za uhlevitev v znesku 3.446,40) in 1.1.6.2.2.2.1 (oprema za uhlevitev v znesku 9.846,90 EUR), pri čemer znaša delež sofinanciranja vlagatelja 50 % in je tako za posamezno postavko bila odobrena vrednost v višini 50 %. Na podlagi predložene dokumentacije vlagatelja je bilo z navedeno odločbo ugotovljeno, da vlagatelj izpolnjuje vse pogoje in zahteve za odobritev vloge. Zoper navedeno odločbo je bila možna pritožba, ki pa ni bila vložena.

2. Dne 10. 5. 2019 je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo št. 33110-426/2016/2013, s katero je zahtevku za izplačilo sredstev, ki ga je vložil vlagatelj, določenih v odločbi z dne 12. 7. 2017 delno ugodilo, in sicer v višini 54.780,26 EUR, medtem ko je v delu v višini 9.641,28 EUR zahtevek za izplačilo zavrnilo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila dne 26. 3. 2019 in dne 8. 4. 2019 na objektu izvedenih del (na terenu) izvedena kontrola, ki je znižala priznano vrednost investicije za 14,50 EUR in 29,00 EUR, ker dvoje del ni bilo izvedenih v smislu strojno-ročne odstranitve. Kasneje pa je bil opravljen še administrativni pregled zahtevka, kjer pa je bilo ugotovljeno, da vlagatelj uveljavlja račune podjetja B. d.o.o. št. 2018000569 in 2018000572, in sicer prvega po postavki 1.1.6.2.2.2.1 (oprema za uhlevitev za reje plemenskih svinj), medtem ko je bil odobren strošek po postavki 1.1.6.1.1.2.1 (kot oprema za uhlevitev reja prašičev pitancev in strošek v višini 9.846,90 EUR) ter po drugem računu uveljavljanje po postavki 1.1.6.1.1.2.1 (kot oprema za uhlevitev reje prašičev pitancev) namesto odobrene postavke 1.1.6.2.2.2.1 (oprema za uhlevitev reje plemenskih svinj), ki se prav tako zniža za 9.392,6 EUR, skupaj torej znižanje znaša 19.282,56 EUR oziroma ob upoštevanju 50 % sofinanciranja 9.641,28 EUR.

3. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je organ sam ugotovil, da je šlo pri vnosu stroškov za administrativno napako in neustrezno umeščen strošek v aplikaciji.

4. Tožnik vlaga tožbo, ker se ne strinja z izpodbijano odločbo ter navaja, da je bil kot vlagatelj dvakrat pozvan na dopolnitev zahtevka in je obakrat zahtevek uspešno dopolnil. Nadalje navaja, da so bila predvidena dela kot so bila odobrena v pravici do nepovratnih sredstev z odločbo z dne 12. 7. 2019 št. 33110-4265/2016/5 tudi dejansko opravljena, ter da pri kontroli na terenu dne 26. 3. 2019 in 8. 4. 2019, torej pri sami izvedbi investicije, niso bile ugotovljene nikakršne napake, zaradi česar gre za upravičene račune, ki so bili zgolj pomotoma vpisani na napačno postavko, in sicer so bili računi vpisani prvi pod 1.1.6.2.2.2.1 namesto na postavko 1.1.6.1.1.2.1 in drugi račun, ki je bil vpisan na postavko 1.1.6.1.1.2.1 namesto 1.1.6.2.2.2.1 (torej obrnjeno), ter da so bila sredstva porabljena skladno z namenom Javnega razpisa in je izvajalcu del moral izvedena dela tudi že plačati. Zaradi navedenega se ne strinja z odločitvijo tožene stranke, saj meni, da administrativna napaka, ki je bila ugotovljena in na katero bi moral biti pozvan k popravku, ne more prevladati nad kontrolo, ki je bila opravljena na terenu, in ki je ugotovila, da so bila dela pravilno in dejansko tudi izvedena. Zato sodišču predlaga, da odloči, da je del zahtevka v višini 9.641,28 EUR upravičen, in da odloči o povrnitvi vseh stroškov postopka, vključno s sodno takso.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču predložila predmetni upravni spis.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče po pregledu spisovnega gradiva šteje, da so utemeljene navedbe tožnika, da gre v predmetni zadevi zgolj za administrativno napako, ki jo je v izpodbijani odločbi navedel tudi že sam organ, pri čemer pa sodišče ugotavlja, da v izpodbijani odločbi ni navedena pravna podlaga glede sankcioniranja tovrstne napake.

8. Med strankama ni sporno, da je prišlo do administrativne napake zgolj pri vpisu vnosa postavke pod neustrezno umeščen strošek v aplikaciji, sporno pa je ali takšna administrativna napaka vpliva na sam postopek na način, da se zahtevku za izplačilo, kot ga je podal vlagatelj ne ugodi, oziroma da se izplačilo že odobrenih sredstev zaradi takšne administrativne napake zmanjša. 9. Sodišče po pregledu vsebine obrazložitve izpodbijane odločbe ugotavlja, da odločitev o neodobritvi izplačila povezane z administrativno napako, ni konkretizirana do te mere, da bi se dala preizkusiti, in da bi se tožnik lahko do navedb organa tudi opredelil, zaradi česar gre v postopku za kršitev pravice do izjave, saj v izpodbijani odločbi ni navedena pravna podlaga glede sankcioniranja tovrstne napake. Iz obrazložitve odločbe namreč ne izhaja argumentacija ali je stranka investicijo dejansko izvedla ali ne, kakor tudi, kakšna je pravna podlaga, ki bi utemeljevala odločitev, da se odreče izplačilo sredstev, dejansko izvedenih del, zaradi zgolj administrativne napake, ki jo je ugotovil že sam organ. Prav tako pa tudi ni navedeno ali je takšno administrativno napako mogoče odpraviti in če ne, zakaj in na kakšni pravni podlagi ne. Iz odločbe izdane o pravici do nepovratnih sredstev z dne 12. 7. 2017 namreč izhaja, da je vlagatelj navedel postavke za odobritev pravice do nepovratnih sredstev pravilno, iz spisovnega gradiva pa tudi, da so bila dela dejansko izvedena, in da je tako prišlo zgolj do napake pri podaji zahtevka za izplačilo ob vnosu v aplikacijo, kjer sta bila sicer ustrezna računa zgolj zamenjana in v posledici umeščena pod napačno šifro.

10. Tako bo tožena stranka morala v ponovljenem postopku pojasniti ali je bila tovrstna napaka takšne narave, da vpliva na dejansko izplačilo, prav tako pa bo tožena stranka morala navesti pravno podlago za takšno odločitev.

11. Tožena stranka namreč v izpodbijani odločbi navaja zgolj podlago za kaznovanje, če znesek, ki ga je treba upravičencu plačati, na podlagi njegovega zahtevka za izplačilo, za več kot 10 % presega znesek, ki ga je treba plačati upravičencu po proučitvi upravičenosti izdatkov s strani Agencije z upravno kaznijo, za katero pa se tožena stranka že sama ni odločila, saj je ugotovila, da je šlo pri zahtevku za izplačilu zgolj za neustrezno umeščen strošek v aplikaciji, s čimer pa ni pojasnila, ali je šlo za sicer upravičen izdatek, kakor tudi ne ali je izdatek skladen z odobritvijo, ki izhaja iz odločbe z dne 12. 7. 2017. 12. Glede na višino zavrnitve izplačila sredstev za dela, ki so bila (kot izhaja iz spisovnega gradiva) dejansko opravljena, pa iz izpodbijane odločbe prav tako tudi ne izhaja ali je ukrep zavrnitve izplačila sorazmeren glede na dejansko izvedena dela, ki so bila ugotovljena, katerih izvedba je bila ugotovljena ob kontroli na terenu in kjer niso bila glede investicije, ki obsega sporne postavke iz vnosa v aplikacijo, ugotovljena nikakršna odstopanja.

13. Tožena stranka se prav tako ni opredelila ali so bila odobrena sredstva porabljena skladno z namenom Javnega razpisa in kolikor niso bila, kakšna je pravna podlaga za zavrnitev izplačila oziroma za zmanjšanje, ki je posledica izključno administrativne napake, kakor tudi ne ali je tovrstne administrativne napake v postopku mogoče popraviti in če, do kdaj je takšna napake mogoče odpraviti, kakor tudi pravna podlaga, ki tovrstno posledico zmanjšanja sredstev določa. 14. Sodišče je prav tako mnenja, ker so se tekom odločanja tožene stranke pojavili dvomi in je bila ugotovljena zgolj administrativna napaka, da bi morala tožena stranka pred izdajo odločbe tožniku dati vsaj možnost, da se o navedenih napakah v postopku izjavi glede na to, da bi takšna ugotovitev utegnila vplivati na odločitev v zadevi in bi torej postopek moral biti dopolnjen v smislu prvega odstavka 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

15. Po vsem navedenem sodišče na podlagi zgoraj navedenih dejstev ocenjuje, da izpodbijana odločba ni obrazložena in konkretizirana do te mere, da bi se jo dalo preizkusiti, saj zgolj navedba, da gre v zahtevku za zmanjšano izplačilo zaradi administrativne napake brez ustrezne pravne podlage, ki bi utemeljevale posledice za tovrstno napako, ne zadošča za argumentacijo, na podlagi katere bi bilo mogoče vsebino odločbe preizkusiti in na podlagi katere bi bilo tožeči stranki zagotovljeno učinkovito pravno varstvo.

16. Zaradi navedenega je po presoji sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva v tolikšni meri, da ni mogoče preizkusiti njene materialne zakonitosti in je tako tožena stranka v postopku za izdajo izpodbijane odločbe zagrešila absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, kar pomeni, da je to v vsakem primeru razlog za odpravo odločbe, na katerega je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

17. Iz navedenih razlogov je sodišče, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem je organ, po četrtem odstavku 64. člena ZUS-1, vezan na stališče sodišča, ki se tičejo postopka.

18. Ker je bilo že na podlagi tožbe izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti je sodišče, na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo na seji, brez glavne obravnave, saj med strankama dejansko stanje (glede dejstva, da je šlo pri podaji vloge za izplačilo za administrativno napako) ni bilo sporno.

19. Sodišče v skladu s 25. členom ZUS-1 sicer stranki odobri plačilo stroškov postopka, vendar stranka dejanskih stroškov postopka ob vložitvi tožbe ni specificirala, medtem ko bo sodna taksa vrnjena po uradni dolžnosti.