Jedro

Tudi po sedanji zakonski ureditvi se hišnik ni dolžan nepogojno izseliti, če razlogi za izselitev iz hišniškega stanovanja niso nastali po njegovi krivdi. Dolžnost tožeče stranke je, da tožbeni zahtevek prilagodi zakonski ureditvi. Če tega ne stori, sama nosi posledice nepravilno postavljenega tožbenega zahtevka. Nepogojni tožbeni izpraznitveni zahtevek v primeru iz 2. odstavka 157. člena SZ ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora izprazniti hišniško stanovanje v hiši v Ljubljani ter ga prostega vseh oseb in stvari brez nadomestila izročiti tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Tožniki v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljajo vse revizijske razloge in predlagajo spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo toženčeve pritožbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev v novo odločanje. Pravilni so razlogi sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi prvega odstavka 157. člena Stanovanjskega zakona (Ul. RS, št. 18/91-I do 1/2000; v nadaljevanju SZ), ker gre za hišniško stanovanje, ker toženec ne opravlja hišniških del in ker pravdni stranki nista sklenili drugačnega dogovora. Sodišče druge stopnje se sicer sklicuje na drugi odstavek istega člena in na že pridobljene pravice na spornem stanovanju, vendar jih ne opiše. Podredno tožniki menijo, da ni njihova dolžnost, da v tožbenem zahtevku navedejo, da mora biti tožencu zagotovljen najem drugega primernega stanovanja, ki mu ga mora po zakonu priskrbeti občina. Takšen izrek v tem postopku proti občini ne bi bil zavezujoč, zato so razlogi sodišča druge stopnje o tem neutemeljeni. V tem vidijo tožniki zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev postopka. Na podlagi pravnomočne odločbe o izselitvi bi imel toženec podlago in možnost v skladu s 157. členom SZ pri pristojni občini uveljaviti najem primernega stanovanja.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Iz odločilnih dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je sporno stanovanje hišniško, da ga uporablja toženec, ki pa je že pred leti prenehal opravljati hišniške funkcije, vendar iz razlogov, ki jih ni mogoče pripisati njegovi krivdi. Prav iz tega razloga je bil tudi zavrnjen nepogojni izpraznitveni zahtevek takratne skupnosti stanovalcev proti tožencu, in sicer s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani z dne 9.10.1986 pod opr. št. V P 646/95. Nepogojni izpraznitveni zahtevek se je takrat opiral na sedanjemu drugemu odstavku 157. člena SZ vsebinsko podobno ureditev v drugem odstavku 63. člena takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ul. SRS, št. 35/82, 14/84 - ZSR/82). Ker toženec ni povzročil razlogov za prenehanje opravljanja hišniških del, se ob izpraznitvi stanovanja že po takratni zakonodaji ni bil dolžan izseliti na cesto, saj je imel v takem primeru pravico do drugega primernega stanovanja, ki mu ga v prejšnji pravdi tožeča stranka ni ponudila. V povezavi s temi razlogi je treba razumeti nadaljnje razloge sodišča druge stopnje, da se toženčev položaj, ki je v dejanskem pogledu ostal nespremenjen, z uveljavitvijo SZ glede njegove pravice uporabe hišniškega stanovanja oziroma njegove izpraznitvene dolžnosti ni mogel spremeniti. Tudi sedaj se namreč ni dolžan nepogojno izseliti, če razlogi za izselitev iz hišniškega stanovanja niso nastali po njegovi krivdi, kar jasno in določno izhaja iz drugega odstavka 157. člena SZ. Zato revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje uporabo navedene zakonske določbe in razloge o že pridobljenih pravicah, ki da niso opisane. Sodišče druge stopnje je ta izraz uporabilo pri odgovoru na toženčeve pritožbene trditve in nanje ustrezno odgovorilo tako, kot je bilo pravkar povzeto.

Tudi nadaljnja revizijska izvajanja v zvezi s pravilnim oblikovanjem izpraznitvenega tožbenega zahtevka niso utemeljena. Dolžnost tožeče stranke je, da tožbeni zahtevek prilagodi zakonski ureditvi. Če tega ne stori, sama nosi posledice nepravilno postavljenega tožbenega zahtevka. Nepogojni izpraznitveni zahtevek v primeru iz drugega odstavka 157. člena SZ ni utemeljen. Prav to pa je tožeča stranka zahtevala, kar jasno izhaja iz uveljavljanega tožbenega zahtevka, v katerem ne samo da ni ponujeno drugo primerno stanovanje, temveč tožeča stranka tudi izrecno zahteva izpraznitev in izročitev stanovanja "brez nadomestila". Ker je toženec tudi po sedanji zakonski ureditvi upravičen do najema drugega primernega stanovanja, bi morala tožeča stranka tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi toženčevo izpraznitveno dolžnost vezala na dolžnost občine, da mu priskrbi najem primernega stanovanja in v tem primeru v spor pritegniti tudi občino, lahko pa bi tako zavezo sprejela tudi sama. Razlogi sodišča druge stopnje, zakaj tožbeni zahtevek ni pravilno postavljen, torej ne pomenijo niti procesne kršitve niti zmotne uporabe materialnega prava, kot napačno uveljavlja tožeča stranka. Neutemeljeni so končno še razlogi, da bi toženec na podlagi izpraznitvene sodbe pridobil podlago in možnost od občine terjati najem primernega stanovanja. Tožeča stranka je tista, ki ima interes za izpraznitev hišniškega stanovanja, ne pa toženec. Zato mora ona s pravilnim oblikovanjem tožbenega zahtevka in pravilno označbo pravdnih strank doseči tak položaj, kot ga je toženec dolžan trpeti. Toženec nima interesa izprazniti hišniško stanovanje, zato tudi ni mogoče njemu naložiti dolžnosti, da posebej in izven okvirov te pravde od občine doseže najem primernega stanovanja, zlasti pa ni njegova dolžnost nepogojno izprazniti stanovanje in ga izročiti tožeči stranki, torej iti na cesto in nato pri občini uveljavljati najem primernega stanovanja. Prav do take situacije pa bi lahko prišlo, če bi tožeča stranka v tej pravdi uspela z nepogojnim izpraznitvenim zahtevkom.

V reviziji uveljavljani razlogi torej niso utemeljeni. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo neutemeljeno revizijo tožeče stranke.