Jedro

Ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bila preostala tožnikova družina dejansko izgnana v Bosno, je okoliščina, ki zbuja dvom v pravilnost odločitve prvostopnega sodišča, da tožniku ne pripada status žrtve vojnega nasilja - begunca. Prvostopno sodišče bo moralo v ponovljenem postopku presoditi, ali prav okoliščina prisilne izselitve tožnikove družine ne kaže na to, da je tudi tožniku dejansko grozila prisilna izselitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 914/99-7 z dne 8.5.2000 in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97, nadalje ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.5.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika ter na podlagi upravne revizije odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava V. - R. z dne 9.4.1998 in odločila, da tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca. Upravna enota je namreč z navedeno odločbo tožniku priznala status žrtve vojnega nasilja - begunca, za čas od 22.4.1941 do 27.6.1942 in od 26.10.1942 do 16.7.1944 in pravice, ki iz tega izhajajo, zavrnila pa je njegovo zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca, za čas begunstva in njegovo zahtevo za priznanja statusa žrtve vojnega nasilja - begunca za čas od 17.7.1944 do 4.6.1945. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik pred vojno živel pri starših v M. Zaradi negotovosti, bojazni pred izgonom oziroma nemško mobilizacijo je dne 22.4.1941 pobegnil v L., od koder se je v M. vrnil 4.6.1945. V tem času je bil od 28.6. do 25.10.1942 v G. Njegov oče je bil konec maja 1941 zaprt in 11.7.1941 skupaj z materjo in teto izseljen v K. pri T. Vsa imovina in družinska hiša je bila zaplenjena. Iz kartoteke prebivalcev mesta M. je razvidno, da je bil tožnik dne 24.4.1941 odjavljen, ker je odšel v L. V potrdilu Arhiva RS z dne 5.3.1996 je sicer navedeno, da so okupacijske oblasti tožnika izgnale dne 11.7.1941, vendar je to v nasprotju z navedbami stranke same, kot tudi s podatki iz potrdila Muzeja narodne osvoboditve M. z dne 11.1.1996. V potrdilu Muzeja narodne osvoboditve M. so kot izgnanci z dne 11.7.1941 navedeni le tožnikovi starši, ne pa tudi on sam. Res je bila v Bosno izgnana tožnikov družina, vendar je tožnik že tri mesece pred tem odšel v L., zato se na to okoliščino ne more sklicevati in ne vezati svojega statusa na njihov status. Ker tožnika okupacijske oblasti niso prisilno izselile, mu ni bil priznan status žrtve vojnega nasilja - izgnanca. Tožnik tudi ni dokazal, da je pobegnil pred konkretnim vojnim nasiljem oziroma pred grozečo prisilno izselitvijo po 2. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97 - nadalje ZZVN). Zato je pravilna odločitev tožene stranke, da se tožniku ne prizna status žrtve vojnega nasilja - begunca.

V svoji pritožbi tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in prosi za ponovno presojo navedb v tožbi. Tožnik navaja, da je pisni dokaz, da ga je prizadel ukrep okupatorja, Verordnungsblatt z dne 18.8.1941, ki pod točko 3. prepoveduje vrnitev beguncem in izgnancem. Za vrnitev ni imel potrebnih veljavnih dokumentov, v domačo hišo pa se po izgnanstvu staršev in tete (dne 11.7.1941), ter zaplembi vse imovine, niti ne bi mogel vrniti, saj so hišo zasedle tri nemške družine. Po vojni je moral plačati nemško nadomestno pohištvo, kar prav tako kaže na to, da ga je prizadel prisilni ukrep okupatorja. Podatek o tem, da je bil prisilno izgnan, ki je naveden v potrdilu Arhiva RS, se nanaša na njihovo celo družino, saj mladoletni otroci niso bili nikoli izvzeti od izselitve. Nemci so izgnali vedno cele družine po seznamih, pripravljenih pred vojno. Zato potrdilo Arhiva RS ni v nasprotju s potrdilom Muzeja narodne osvoboditve M. o seznamu izgnancev z dne 11.7.1941, na katerem ni naveden (ker je že 22.4.1941 pobegnil).

Podatek v sodbi, da so bili njegovi starši izseljeni tri mesece po njegovem pobegu, ni točen. Očeta so zaprli že po prvem mesecu po njegovem pobegu, to pa je pomenilo, da bo družina izseljena. Podatek, da je okupator pričel z izseljevanjem šele po 10.6.1941, ne opisuje vzdušja v M. pred vojno. Prosi za ponovno preučitev njegove vloge za ugotovitev statusa begunca v smislu 2. odstavka 2. člena ZZVN.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Žrtev vojnega nasilja je, med drugim tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile - izgnanec, oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem ali pred prisilno izselitvijo - begunec (2. člen ZZVN).

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu ugovoru tožnika, da je splošno znano dejstvo, da so okupatorji praviloma selili cele družine po seznamih, ki so bili pripravljeni že pred vojno. Ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bila preostala tožnikova družina dejansko izgnana v Bosno, je po oceni pritožbenega sodišča, okoliščina, ki zbuja dvom v pravilnost odločitve prvostopnega sodišča, da tožniku ne pripada status žrtve vojnega nasilja - begunca. Drži sicer, da tožniku zaradi navedenega ne pripada status izgnanca, saj tožnikovega statusa ni mogoče vezati na status drugih družinskih članov, ki so bili izgnani, med tem ko je on sam odšel iz M., preden se je to zgodilo. Vendar pa bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presoditi, ali prav okoliščina prisilne izselitve tožnikove družine ne kaže na to, da je tudi tožniku dejansko grozila prisilna izselitev, vsaj za čas od njihove izselitve dalje. Tožnik ves čas postopka namreč zatrjuje, da je pobegnil, med drugim, prav zaradi bojazni pred izselitvijo. Glede na navedeno, se bo prvostopno sodišče moralo opredeliti do tožnikovih navedb, da bi bil tudi on izseljen, če ne bi sam pobegnil iz M. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar so ostala odločilna dejstva nepopolno razčiščena. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS pritožbi ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.