Jedro

Po določbi 1. odst. 99. člena ZOR se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. To pravilo se lahko uporabi, kadar je pogodbena volja jasno in nedvomno izražena in zato razlaga pogodbe ni potrebna. Sporna določba dednega dogovora ni takšna, da razlage ne bi potrebovala. Torej je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, ko se izpodbijana sodba ne opira le na besedilo sporne pogodbene določbe dednega dogovora.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugotovilo, da je tožnik solastnik parc. št. 1467/7, pripisane vl. št. 527 do 2/3, toženki pa vsaka do 1/6. Zato je obenem naložilo toženkama, da morata tožniku izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere se bo navedena parcela odpisala od sedanjega vložka in pripisala novemu vložku, pri katerem se bo vknjižila lastninska pravica za pravdne stranke po ugotovljenih deležih.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s prvim odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92), tožnik na vročeno revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane.

Revizija formalno ne opredeljuje nobene procesne kršitve, vsebinsko pa zatrjuje kršitev iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, s tem ko trdi, da obstaja nasprotje med vsebino listin in razlogi sodbe ter da so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju. Razlogi izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje niso nejasni. Kateri razlogi te sodbe naj bi bili v nasprotju s konkretno navedenimi drugimi razlogi, revizija ne pove. Prav tako tudi ne pove, kateri razlogi sodbe o vsebini določene dokazne listine naj bi bili v nasprotju z vsebino te listine. Obravnavani revizijski razlog torej sploh ni toliko določen, da bi ga bilo mogoče obravnavati (386. člen ZPP).

Revizijski očitki izpodbijani sodbi, zapisani v neposredni zvezi s pravkar obravnavanim revizijskim razlogom, pa kažejo, da toženki nista zadovoljni z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje sprejelo in na katero se opira dejanska podlaga izpodbijane sodbe. Gre za revizijske navedbe o tem, da je tožnik v zapisu dednega dogovora 14.3.1989 dobro vedel, da naj bi po tem dednem dogovoru dediči podedovali vsak 1/3 nepremičnin; da je nesprejemljiva izpoved priče A.K., češ da zemljiškoknjižni sklep ni odraz dogovorov na zapuščinski obravnavi, ki jo je vodila ona, tedaj sodnica; da je zaradi poteka dogajanja v zapuščinskem postopku utemeljeno sklepati, da v zapisu dednega dogovora ni bilo napake, temveč je bila volja dedičev, da dedujejo vsak 1/3 nepremičnin po materi. Te revizijske navedbe pomenijo izpodbijanje dejanske podlage pravnomočne sodbe, ki ga z revizijo ni mogoče uveljavljati (3. odst. 385. člena ZPP).

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. Dedni dogovor je civilnopravni sporazum med dediči, sklenjen v zapuščinskem postopku o delitvi zapuščine in o načinu te delitve, ki ga sodišče nato navede v sklepu o dedovanju (3. odst. 214. člena ZD, Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS 15/76 in 23/78). Zato za razlago dednega dogovora veljajo pravila o razlagi pogodb, ki jih vsebujejo določbe členov 99 do 102 ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ 29/78-57/89, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I). Med temi določbami je treba opozoriti predvsem na določbe 1. in 2. odst. 99. člena ZOR.

Po določbi 1. odst. 99. člena ZOR se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. To pravilo, za katerega uporabo se zavzemata toženki, se lahko uporabi, kadar je pogodbena volja jasno in nedvomno izražena in zato razlaga pogodbe ni potrebna. Sporna določba dednega dogovora ("dediči so sporazumni, da se pri vl. št. 527 vknjiži lastninska pravica na vse tri, torej V. G., K. A. in M. F., vsak do 1/3") je jasna le na prvi pogled - ne pa tudi ob upoštevanju okoliščine, da je bila vložku št. 527 k.o...tedaj pripisana tudi (v tej pravdi sporna) parc. št. 1467/7 iste k.o. in da so tožnik in toženki na zapuščinski obravnavi podali dedne izjave, na podlagi katerih je zapuščinska sodnica tik pred sklenitvijo dednega dogovora razglasila sklep o tem, da so pravdne stranke dediči na podlagi oporoke in da so se glede parc. št. 1467/7 sporazumeli, da ostane v solasti vseh treh dedičev in sicer prejme tožnik navedeno parcelo v solast do 2/3 in toženki vsaka do 1/6. Če se upoštevajo vse pravkar citirane izjave volje pravdnih strank (kot dedičev po pok. materi A. M. in kot skleniteljev dednega dogovora), pa se izkaže, da te izjave volje, kolikor se nanašajo na solastninske deleže na parc. št. 1467/7 k.o. nikakor niso takšne, da bi bila vsebina sporne določbe dednega dogovora tako jasna, da razlage ne bi potrebovala. Torej je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, ko se izpodbijana sodba ne opira le na besedilo sporne pogodbene določbe dednega dogovora, sklenjenega dne 14.3.1989 v zapuščinski zadevi D 17/89 sodišča prve stopnje.

Po določbi 2. odst. 99. člena ZOR se pri razlagi spornih določil pogodbe ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v istem zakonu. Iz tega sledi, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila o razlagi pogodb, ko ni upoštevalo samo besedila sporne določbe dednega dogovora, ampak je izvedlo dokaze zaradi ugotovitve prave volje pravdnih strank kot sopogodbenikov obravnavanega dednega dogovora. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so posledica dokazne ocene, ki je po že povedanem z revizijo ni mogoče izpodbijati. Tudi sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je preskusilo dejansko podlago sodbe prve stopnje z upoštevanjem celotne uporabljene dokazne podlage.

Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne in svojo odločitev oprlo predvsem na ugotovitev, da se je v dednem dogovoru, zapisanem v zapuščinski zadevi D in povzetem v sklepu o dedovanju z dne 14.3.1989, sklenjeni sporazum pravdnih strank o enakih deležih na nepremičninah vl. št. 527, nanašal le na parc. št. 233 te k.o., medtem ko je bil glede sporne parc. št. 1467/7 iste k.o. sporazum pravdnih strank tak, da je tožnik solastnik do 2/3, toženki pa vsaka do 1/6. Ko je bila v tistem delu, kolikor je bila izjavljena glede dedovanja in razdelitve parcele, ki je sporna v tej pravdi, ugotovljena taka prava volja pravdnih strank kot dedičev po pok. A. M. in kot skleniteljev dednega dogovora v zapuščinskem postopku po njej - pa je bilo seveda pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je bilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku z izpodbijano sodbo pravnomočno ugodeno.

S tem pa se je po vsem povedanem izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.