Jedro

Pri presojanju razumnega časa trajanja pripora in razumnega časa trajanja kazenskega postopka je treba upoštevati kompleksnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank v postopku in ravnanje sodišča ter način, na katerega je bila zadeva obravnavana pred sodiščem, dolžino pripora, sorazmernost med priporom in naravo kaznivega dejanja ter kaznijo, ki jo je v primeru obsodilne sodbe mogoče pričakovati, kot tudi materialne, moralne in druge posledice pripora za priprtega.

Izrek

Zahteva obtoženega I.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom z dne 6.5.2003 na podlagi preizkusa, opravljenega po 2. odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), obtoženemu I.K. podaljšalo pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbi obtoženega I.K. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočni sklep je dne 31.5.2003 obtoženi I.K. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da mu je bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), saj da je kazenski postopek več kot leto in pol potekal pred sodiščem, ki ni bilo nepristransko, kršena pa mu je bila tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poudarja, da sodišče vsebinsko o obtožbah zoper njega sploh še ni začelo odločati, čeprav je v priporu že devetindvajset mesecev.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi, da mu je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je bil obtoženi I.K. po vložitvi zahteve, glede na to, da sta potekli dve leti in pol po vložitvi obtožnice, v skladu z določbo 5. odstavka 207. člena ZKP izpuščen iz pripora. Ta določba pa je namenjena prav sojenju v razumnem roku in ker v tem roku ni bila izrečena sodba, je bil obtoženec iz pripora izpuščen.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zakonitost pravnomočne odločbe se presoja glede na stanje, ki je veljalo v času, ko je bila ta sprejeta. Zato dejstvo, da je bil pripor zoper obtoženca po vložitvi zahteve in še preden je o njej odločilo Vrhovno sodišče, s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 5.6.2003 odpravljen in obtoženec izpuščen na prostost, ni procesna ovira, da bi Vrhovno sodišče ne odločilo o zahtevi.

V svoji odločbi z dne 5.12.1996, opr. št. Up-155/95, s katero je presojalo, ali je bila kršena pritožnikova pravica iz 1. odstavka 23. člena Ustave, je Ustavno sodišče navedlo, da pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena zagotavlja posamezniku, zoper katerega je bil uveden postopek, da bo le ta v razumnem roku končan s pravnomočno odločitvijo sodišča. Ta pravica zahteva, da pravosodni organi postopajo še posebej hitro in skrbneje, če je obdolžencu v kazenskem postopku s priporom še pred pravnomočnostjo sodbe omejena njegova pravica do osebne svobode. Če glede na okoliščine kazenskega postopka in ravnanja obdolženca v postopku ni zagotovljeno hitro postopanje vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, ta pravica zagotavlja tudi, da se pripornik po preteku časa, ki ga je še mogoče označiti kot razumen čas, izpusti in da se obtožbe brani s prostosti. Razumen čas trajanja pripora kot tudi razumen čas trajanja kazenskega postopka je mogoče presojati le glede na okoliščine konkretnega primera.

Pri tem je treba upoštevati kompleksnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank v postopku in ravnanje sodišča ter način, na katerega je bila zadeva obravnavana pred sodiščem, dolžino pripora, sorazmernost med priporom in naravo kaznivega dejanja ter kaznijo, ki jo je v primeru obsodilne sodbe mogoče pričakovati, kot tudi materialne, moralne in druge posledice pripora za priprtega.

Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 17.4.2003, opr. št. I Ips 108/2003, zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 6.3.2003 v zvezi sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 20.3.2003 o podaljšanju pripora, v kateri je vložnik prav tako zatrjeval, da je bila kršena njegova pravica do sojenja v razumnem roku, zavrnilo kot neutemeljeno.

V dosedanjih odločbah je Vrhovno sodišče ugotovilo, enako pa izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 6.3.2003, opr. št. Up 604/02 in 610/02, s katero je pod točko 2. zavrnilo tudi ustavno pritožbo obtoženega I.K. zoper sodbo Vrhovnega sodišča z dne 5.9.2002, opr. št. I Ips 255/2002 (v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 31.7.2002 in sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 24.7.2002), da v obravnavanem obdobju ni prišlo do zastojev v postopku, ki bi jih lahko pripisali izključno dejanjem sodišča. Procesna dejanja so si sledila konstinuirano in brez časovnih presledkov, ki bi jih bilo mogoče pripisati ravnanju sodišča. Objektivni pogoj za takšno dolžino trajanja postopka je predvsem v tem, da gre zelo obsežno kazensko zadevo, v kateri je obtoženih deset oseb. Predmet obtožbe je kaznivo dejanje, ki ga je zakonodajalec uvrstil med težja, nevarna dejanja, na drugi strani pa na težo kaznivega dejanja kažejo tudi okoliščine storitve (organizirana skupina in količina 60 kg heroina). Obravnavana zadeva je zahtevna tudi z dokazne plati, ker je bilo potrebno sodelovanje s tujimi organi in zaslišanje številnih prič. Razlog za dolžino trajanja postopka je mogoče pripisati tudi ravnanju obtožencev, tudi vložnika, ki so vseskozi in večkrat tudi iz povsem enakih razlogov ob nespremenjenih okoliščinah vlagali različna možna pravna sredstva. Namen pravnih sredstev je zagotavljanje pravic in varstva obtoženca, vendar ima njihovo neutemeljeno kopičenje lahko tudi negativne učinke.

Glede na to da je Vrhovno sodišče z navedeno sodbo, s katero je zavrnilo obtoženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno, ugotovilo, da obtoženčeva pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bila kršena, je bilo treba navedbe zahteve v skladu z naštetimi merili preizkusiti le, kolikor se te nanašajo na obdobje od 20.3.2003 do izdaje izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Tudi v tem času je sodišče odločalo o številnih zahtevah obtožencev za varstvo zakonitosti zoper sklepe o podaljšanju pripora, o predlogih obtožencev in zagovornikov za odpravo pripora oziroma nadomestitev z ukrepom hišnega pripora. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 27.3.2003 ugodilo predlogu predsednice Okrožnega sodišča v Murski Soboti za prenos krajevne pristojnosti in za ta kazenski postopek določilo Okrožno sodišče na Ptuju. Predsednik slednjega sodišča pa je s sklepom z dne 9.4.2003 ugodil predlogu razpravljajoče sodnice za njeno izločitev in je bila zadeva nato dodeljena v odločanje sedanji razpravljajoči sodnici. Ta je dne 9.5.2003 razpisala glavno obravnavo za dneve 21., 22., in 26.5.2003. Kakor je razvidno iz odredbe (list.št. 3107), je sodnica odredila, katere poizvedbe je potrebno opraviti do obravnave, katere dokaze je treba pridobiti in katera tehnična sredstva je treba zagotoviti, da bo glavna obravnava potekala nemoteno. Ko vložnik govori o sodišču, ki da je bilo pristransko, ne zatrjuje, da bi pri odločanju o podaljšanju pripora sodeloval sodnik, pri katerem bi bil podan kateri od izključitvenih razlogov ali kak izločitveni razlog in da je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. ali 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi katerih bi bila ta odločba nezakonita. Trditve o pristranskosti sodišča vložnik povezuje z dolgotrajnim trajanjem postopka, ki se po vložitvi obtožnice po njegovem mnenju ni premaknil, saj da je sodišče v tem času odločalo le o podaljšanju pripora ter rednih in izrednih pravnih sredstvih zoper te odločbe. Tudi ta trditev v zahtevi ni točna, saj je sodišče v zadevi določilo glavno obravnavo in na njej opravila številna procesna dejanja, drži pa, da je glede na določbi 2. in 3. odstavka 311. člena ZKP glavno obravnavo moralo začeti znova. Našteta ravnanja sodišča v povezavi z dosedanjimi ugotovitvami, pomembnimi pri presoji obtoženčeve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, po oceni Vrhovnega sodišča kažejo, da ta obtoženčeva pravica vendarle ni bila prekršena.

Kršitev, na katero se sklicuje obsojeni I.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni podana, zato je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.