Jedro

S sklepom je sodišče predloga za odlog plačila sodne takse pravnomočno zavrnilo. Taksna obveznost je nastala ob vložitvi tožbe 7.9.2011. Te odločitve ni več mogoče izpodbijati v tem postopku, plačilni nalog pa je bil izdan na podlagi navedene pravnomočne odločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog III P 2016/2011 z dne 2.7.2013 za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 1.317,00 EUR. Tako je odločilo po ugotovitvi, da je sodna taksa glede na vrednost spornega predmeta odmerjena pravilno po tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), potem, ko je bil predlog tožeče stranke za taksno oprostitev v obliki odloga že pravnomočno zavrnjen.

Tožeča stranka vlaga zoper sklep pritožbo z zahtevo za oprostitev plačila sodne takse. Navaja, da je sodna taksa napačno odmerjena, ker so izpolnjeni pogoji za njeno taksno oprostitev na podlagi 11. člena ZST-1. To je navajala pri vložitvi predloga in vlogo dopolnila z izjavo o premoženjskem stanju. Ker je brezposelna, nima socialne pomoči in nima premoženja, ki bi bilo predmet kapitalskih dobičkov, poleg tega pa je edini član družine, vse to pomeni, da na podlagi navedenega zakonskega določila njenega premoženjskega stanja ni treba ugotavljati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je pritožbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter po uradni dolžnosti, ko mora samo paziti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki so navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP. Ugotavlja, da je sklep materialnopravno pravilen in ni obremenjen z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami.

Odločitev o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog je pravilna. Pritožnica ni navajala, da bi takso že plačala. Sodišče prve stopnje je ponovno preverilo, ali je taksa odmerjena tako kot mu nalaga ZST-1. Ugotovilo je, da je bila odmera pravilna in skladna s tarf. št. 1111 ZST-1, zato je ugovor upravičeno zavrnilo. Njegovo odločitev pritožbeno sodišče sprejema, skupaj s pravilnimi in popolnimi razlogi, ki jim ni treba ničesar dodati.

Pritožbeno naziranje, da pritožnica ni dolžna plačati takse, ker kot brezposelna oseba ni taksna zavezanka in je zato s plačilnim nalogom napačno odmerjena sodna taksa, je zmotno. V odgovor na pritožbene navedbe je treba ponoviti, da je sklep sodišča prve stopnje o odlogu plačila sodne takse pravnomočno zavrnjen. Taksna obveznost je nastala ob vložitvi tožbe 7.9.2011, Za presojo so odločilna pravila ZST-1 (Ur. list RS, št. 37/2008 s spremembami in dopolnitvami; ZST-1A), ki je veljal do vključno 9.8.2013. Te odločitve ni več mogoče izpodbijati v tem postopku, plačilni nalog pa je bil izdan na podlagi navedene pravnomočne odločitve. Tudi naziranje, da premoženjskega stanja pritožnica skladno s petim odstavkom 11. člena ZST-1 ni treba preverjati, je zmotno. Po navedenem določilu se premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov ne ugotavlja le v primeru, kadar stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke iz zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V spisu ni podatkov, da bi se pritožnica v postopku sklicevala na take prejemke, niti jih z ustreznimi določbami dokazala. V pritožbi pa izrecno navaja, da socialne pomoči ne prejema. Zato na prvi stopnji ni bilo podlage za odločanje o uporabi navedenega pravnega določila in razlogov za taksno oprostitev iz razloga brezposelnosti, kot navaja pritožnica, tudi pritožbeno sodišče ne najde.

Ker pritožbenih razlogov ni, sklep pa je pravilen v materialnopravnem in procesnem pogledu, ga je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. a člena istega zakona).