Jedro

Ni ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo, vse ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah. Ker je bil dodatek za delovno dobo po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi vključen v znesek dogovorjene plače, torej mu je bil pravilno obračunan in izplačan, je tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači iz tega naslova neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova razlike med akontacijo osnovne plače in celotno osnovno plačo obračuna 680,92 EUR za mesec januar 2010 in 680,92 EUR za mesec februar 2010 ter mu po plačilu predpisanih davkov in prispevkov plača pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 16. 2. 2011 do 18. 5. 2011 je zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek iz naslova razlik v plači, in sicer obračuna dodatka za delovno dobo na akontacije plače za obdobje od marca 2007 do februarja 2010 ter na poračune plač za leta 2007, 2008 in 2009, prav tako tudi zahtevek iz naslova razlike v odpravnini v višini 11.711,42 EUR (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.024,66 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da tožnik sam krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (drugi odstavek I. točke, II. točko in III. točko izreka) pravočasno vlaga pritožbo tožnik. Nasprotuje ugotovitvi sodišču, da je tožena stranka za vodilne delavce spremenila način obračunavanja dodatka za delovno dobo, tako da je bil za vodilne delavce dodatek že zajet v okviru t. i. dogovorjene bruto plače. Vztraja, da njegovo delovno mesto glede na splošne akte in njegovo pogodbo o zaposlitvi ni bilo vodilno delovno mesto, temveč visoko strokovno delovno mesto, zato ne veljajo izjeme, ki veljajo za vodilna delovna mesta. Sklicuje se na dokument tožene stranke glede sistema nagrajevanja za vodilne delavce, po katerem je bil ta sistem predlagan za managerje, tj. upravo, srednji management in nižji management. Trdi, da bi bil skladno s 129. členom Zakona o delovnih razmerjih upravičen do plačila dodatka na delovno dobo, ki bi se mu moral obračunati na dogovorjeno bruto plačo v višini po kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in postavitev izvedenca za ugotovitev pripadajoče razlike v plači. Dalje opozarja, da sistem nagrajevanja za vodilne delavce, sprejet na 412. seji uprave družbe tožene stranke, nima pravne podlage, saj je bil sprejet mimo zakonskih določb in določbe 70. člena veljavne Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine. V zvezi s tem se sklicuje tudi na tedaj veljavni splošni akt delodajalca Pravilnik o notranji organiziranosti in sistemizaciji delovnih mest A. d. d. z dne 27. 3. 2006, v katerem tudi niso opredeljena merila in kriteriji za določanje višine fleksibilnega dela plače. Meni, da tožena stranka tudi v Pravilniku o plačah družbe A. d. d. z dne 18. 11. 1999 ni imela pravne podlage za izplačevanje osnovne plače na fleksibilen način, saj ta ne vsebuje določb o opredelitvi meril in kriterijev za določanje višine fleksibilnega dela osnovne plače, kot to zahteva veljavna kolektivna pogodba. Sklicuje se tudi na Pravilnik o notranji organiziranosti in sistemizaciji delovnih mest A. d. d., ki izrecno določa, da je delovno mesto svetovalca predsednika uprave visoko strokovno zahtevno delovno mesto, razvrščeno v posebni plačilni razred z oznako ..., kar izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi tožnika. Navaja, da ne glede na določbe točke ... pogodbe o zaposlitvi delovno mesto ni vsebovalo posebnih pooblastil in odgovornosti, saj jih tožena stranka ni priložila k pogodbi o zaposlitvi niti pred podpisom z njimi ni seznanila tožnika. Dalje navaja, da je tožena stranka spreminjala pogodbe o zaposlitvi za najmanj 21 zaposlenih na delovnih mestih, ki spadajo v plačni razred ..., ki jih našteva. Navedeni so imeli po njegovih besedah sklenjene individualne pogodbe, iz česar je razvidno, da se tovrstne pogodbe pri toženi stranki niso sklepale samo z managementom, temveč tudi za delovna mesta strokovnjakov. Zatrjuje, da uvrstitve tožnika ni mogoče smatrati za posamično pomoto pri umestitvi delovnega mesta med visoko strokovno zahtevna delovna mesta. V zvezi z odpravnino navaja, da bi mu v skladu s pogodbo o zaposlitvi v primeru odpovedi morala tožena stranka izplačati odpravnino v višini šestih povprečnih bruto plač v obdobju zadnjih treh mesecev pred odpovedjo pogodbe, ki se izplača v isti višini neto (bruto za neto). Meni, da bi mu morala tožena stranka iz naslova odpravnine nakazati 40.975,80 EUR neto glede na povprečje zadnjih treh mesecev 6.829,30 EUR. Navaja, da v pogodbi o zaposlitvi ni določil, ki bi opredeljevala zmanjšanje odpravnine nad določenim zneskom, za katerega je treba plačati davek. Navaja, da mu je bil nakazan neto znesek 30.268,70 EUR, skupaj za všteto plačo v višini 2.470,18 EUR (sumarna bruto plača 41.958,30 EUR, od katere je treba odšteti še plačilo za opravljeno delo, ki znaša bruto 6.809,27 EUR). Sklicuje se na nakazila, razvidna iz bančnega izpiska B. banke z dne 11. 4. 2010, iz katerega izhaja, da je nakazilo odpravnine vključujoč plačo za mesec februar prejel tožnik v obrokih 3-krat po 8.345,00 EUR in enkrat po 5.233,70 EUR, kar skupno znaša 30.268,70 EUR, torej po odštetem plačilu za delo za mesec februar le 27.798,52 EUR neto.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo po pooblaščencu pravočasno odgovarja. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo v plačilo tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje do plačila. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožnika za plačilo razlike v plači med akontacijo osnovne plače in celotno osnovno plačo za meseca januar in februar 2010, ki mu je glede glavnice ugodilo in tako ni pod pritožbo, ter o tožbenem zahtevku za plačilo razlik v plači iz naslova dodatka za delovno dobo za obdobje od marca 2007 do februarja 2010 ter posledično razliko v odpravnini zaradi višje osnove, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova dodatka za delovno dobo po 129. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je bil dodatek za delovno dobo vključen v dogovorjeno plačo tožnika ter mu je bil kot tak obračunan in izplačan. Taka ugotovitev je pravilna.

7. Pritožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo njegovo delovno mesto vodilno delovno mesto. Pri tem ponavlja argumente in stališča, ki jih je uveljavljal že med postopkom na prvi stopnji, na katere je sodišče prve stopnje odgovorilo v izpodbijani sodbi (predvsem v 13. točki obrazložitve). Pravno nepomembno je, ali je tožena stranka ob nastopu dela priložila k pogodbi o zaposlitvi seznam posebnih pooblastil in odgovornosti oziroma, ali je tožnika z njimi seznanila pred podpisom pogodbe o zaposlitvi. Tudi dejstvo, da je tožnikovo delovno mesto opisano kot visoko zahtevno strokovno delovno mesto in uvrščeno v plačni razred ... ne more omajati ugotovitve, da je tožena stranka dejansko tudi njegovo delovno mesto uvrščala med vodilna delovna mesta (s tem pa tožena stranka tudi ni posegla v zakonsko ureditev glede vodilnih delavcev). To smiselno potrjuje tudi tožnik, ki v pritožbi navaja, da je bila njegova pogodba o zaposlitvi individualna pogodba o zaposlitvi (enako kot pogodbe vodij kabineta, svetovalca predsednika uprave, svetovalca člana uprave ipd.).

8. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je sprejeti Sistem nagrajevanja za vodilne delavce pri toženi stranki vplival tudi na določitev tožnikove plače, tožnik pa je imel v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 3. 2007 izrecno določbo, da je dodatek za delovno dobo vključen v znesek dogovorjene plače. Tudi to izhaja iz jasnih in argumentiranih razlogov izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja na sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013, iz katerega izhaja, da ni ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo; vse ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah. Tožnik v predmetnem individualnem delovnem sporu ni zatrjeval, da bi bila plača po pogodbi o zaposlitvi nižja od izhodiščne plače tarifnega razreda, v katerega je uvrščen, ali od minimalne plače, iz spisa pa je razvidno, da je bila njegova plača bistveno višja od navedenih zneskov.

9. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da Sistem nagrajevanja za vodilne delavce, ki je bil sprejet na 412. seji Uprave družbe A. d. d., nima pravne podlage, ker je bil sprejet mimo določbe osmega odstavka 70. člena veljavne Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 111/06 in nasl.), po kateri delodajalci, ki nimajo določenih meril in kriterijev, ne morejo določati osnovnih plač na fleksibilen način. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbena navedba ne vpliva na pravilnost odločitve v delu, ki se nanaša na vprašanje, ali je bil dodatek za delovno dobo tožniku pravilno obračunan in plačan. Tudi pri določanju plač v fiksnem znesku je namreč mogoč dogovor o tem, da je dodatek za delovno dobo vključen v znesek plače po pogodbi o zaposlitvi. Glede na to, da pritožbene navedbe v tej smeri torej niso pravno pomembne, se do njih pritožbeno sodišče ne opredeljuje (360. člen ZPP).

10. Ker je bil dodatek za delovno dobo po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi vključen v znesek dogovorjene plače, torej mu je bil pravilno obračunan in izplačan, je tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači iz tega naslova neutemeljen (tako pri akontacijah mesečnih plač kot pri letnih poračunih plač). Posledično je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za plačilo razlike v odpravnini iz naslova višje osnove zaradi dodatka za delovno dobo.

11. Pritožba neutemeljeno navaja še, da bi moral tožnik prejeti celotno odpravnino v neto znesku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je osnova za izračun odpravnine tožnikova povprečna plača za obdobje od oktobra do decembra 2009 v višini 6.829,30 EUR, odpravnina v 6-kratniku tega zneska pa znaša 40.975,80 EUR. Štelo je, da je tožena stranka pravilno upoštevala del odpravnine v višini 35.754,94 EUR kot bruto višino, ker je šlo za odpravnino nad določenim zneskom, za katerega je treba plačati davek, del v višini 5.500,00 EUR pa kot neto znesek. Tožnikovo zavzemanje, da bi se zaradi odsotnosti izrecne določbe o obdavčenju odpravnine v pogodbi o zaposlitvi celoten znesek odpravnine upošteval kot neto znesek, nima podlage v veljavni zakonodaji. Zakon o dohodnini (Ur. l. RS 117/2006 in nasl. – ZDoh-2) v 9. točki prvega odstavka 44. člena določa, da se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogoji, ki jih določa ZDR, v višini odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi 109. člena ZDR, vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Tožniku bi po ZDR pripadala odpravnina v višini 1/5 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, saj je bil zaposlen pri toženi stranki več kot eno leto do pet let (4 leta), tolikšno odpravnino pa mu je tožena stranka tudi izplačala kot neobdavčen neto znesek (5.500,00 EUR). Glede preostanka odpravnine pa je tožena stranka pravilno plačala davek.

12. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov razlik v plači med akontacijo osnovne plače in celotno osnovno plačo za mesece januar in februar 2010 od 16. 2. 2011 do 18. 5. 2011 tožnik ne poda nobenih konkretnih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

13. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).