Jedro

Eden od elementov, da se šteje prošnja za umaknjeno, je ta, da je zapustitev azilnega doma samovoljna. Za samovoljno zapustitev azilnega doma gre takrat, kadar prosilec zapusti azilni dom brez utemeljenega razloga. Ne gre pa za samovoljno zapustitev azilnega doma, kadar tožnik zapusti azilni dom zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

Ker je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa tožnik upravičeno odsoten, saj je bil zaradi slabega zdravstvenega stanja ves čas v bolnišnici, niso podani razlogi, zaradi katerih bi se štelo, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, saj ne gre za samovoljno zapustitev azilnega doma.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-673/2023/3 (1222-16) z dne 27. 2. 2023 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 13. 2. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo priznanje mednarodne zaščite. Iz uradne evidence o nastanitvi prosilca za mednarodno zaščito je razvidno, da je tožnik 19. 2. 2023 samovoljno zapustil azilni dom in se v roku 3 dni od datuma zapustitve vanj ni vrnil niti do dneva izdaje sklepa ničesar ni sporočil. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo 2. alineje drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo. V šestem odstavku 49. člena ZMZ-1 je določeno, da pristojni organ postopek s sklepom ustavi, če se prošnja v skladu s tem zakonom šteje za umaknjeno.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je še vedno prisoten v Azilnem domu na Viču, kjer je nastanjen v sobi na moškem oddelku. Res je sicer zapustil azilni dom, vendar se je vanj sedaj že vrnil, azilni dom pa je zapustil iz opravičljivega razloga. Tistega dne se je namreč zelo slabo počutil in je bil sprejet na Univerzitetni klinični center Ljubljana na infekcijsko kliniko. Nato je bil premeščen na Nevrološko kliniko. Imel je intersticijsko pljučnico, sum na arterijski bronhitis, kar je verjetno posledica ... sindroma. Sprejemal je različne vrste zdravil kot tudi več vrst fizioterapij. Odpuščen je bil 28. 2. 2023 v nadaljnjo zdravniško oskrbo v Azilnem domu na Viču. Opraviti bo moral še kontrolni pregled. Vse to je razvidno iz odpustnega pisma UKC, Nevrološka klinika, ki ga tožnik prilaga kot dokaz. Na zaslišanju pa bo še sam pojasnil o svojem poslabšanju zdravstvenega stanja, bivanju v bolnici in vrnitvi nazaj v Azilni dom na Viču. To pomeni, da pogoji za ustavitev postopka odločanja o prošnji tožnika za mednarodno zaščito niso izpolnjeni in dejansko stanje ni ugotovljeno pravilno. Tožnik tega ni mogel sporočiti uradnim osebam v Azilnem domu na Viču, ker nima telefona. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik iz Kliničnega centra odpuščen 28. 2. 2023 ob 12.59. Glede na izpiske iz evidence o nastanitvi prosilcev pa se je v azilni dom vrnil šele 4. 3. 2023 ob neznani uri in ni pojasnil, kje se je te tri dni nahajal oziroma zakaj se v azilni dom ni vrnil nemudoma po odpustitvi iz Kliničnega centra. Četudi tožena stranka sprejme kot opravičljivo odsotnost do 28. 2. 2023, pa ne more kot upravičeno šteti njegove odsotnosti med 28. 2. 2023 ter 4. 3. 2023. Poleg tega je tožnik 13. 3. 2023 azilni dom vnovič samovoljno zapustil ter se vanj vrnil 16. 3. 2023 ob neznani uri, pri čemer tudi tega odhoda iz azilnega doma ni pojasnil. Tožnik ne more brez posebne dovolilnice po lastni volji za več dni zapuščati azilnega doma ter se vanj vračati, ko se mu zazdi.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je bil po odpustitvi UKC prepeljan v azilni dom, kjer pa je bil zaveden kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito.

5. Sodišče je v navedeni zadevi dne 27. 3. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je bil dne 27. 2. 2023 v bolnici in ni imel telefona. Meni, da so bili v azilnem domu obveščeni, da je v bolnici, ker so oni poklicali reševalce, da so ga odpeljali z reševalnim vozilom. Ko je bil v bolnici, je potekla veljavnost kartice prosilca za mednarodno zaščito. Dne 28. 2. 2023 je prišel nazaj v azilni dom s službenim avtom od azilnega doma, saj so ga oni pripeljali nazaj. V nadaljevanju zaslišanja je tožnik podrobno pojasnjeval, kje se je nahajal od 13. 3. do 16. 3. 2023. Takrat je le zamenjal sobo.

6. Sodišče je na glavni obravnavi zavrnilo dokaz z zaslišanjem socialnih delavk iz azilnega doma, ki naj bi povedale, kje je bil tožnik med datumoma 13. 3. 2023 in 16. 3. 2023, saj je pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa relevantno dejansko stanje v času izdaje akta, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Tožba je utemeljena.

8. Izpodbijani sklep temelji na določilu 2. alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo. Kot je razvidno že iz besedila tega določila, je eden od elementov, da se v navedenem primeru šteje prošnja za umaknjeno, ta, da je zapustitev azilnega doma samovoljna. Za samovoljno zapustitev azilnega doma gre takrat, kadar prosilec zapusti azilni dom brez utemeljenega razloga. Ne gre pa za samovoljno zapustitev azilnega doma, kadar tožnik zapusti azilni dom zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je azilni dom zapustil iz opravičljivega razloga, ker je bil sprejet na Infekcijsko kliniko UKC Ljubljana in je za to trditev tudi predložil ustrezna dokazila. Iz odpustnega pisma Nevrološke klinike z dne 28. 2. 2023 je razvidno, da je bil tožnik najprej sprejet na Infekcijsko kliniko, to je bilo 19. 2. 2023. Torej navedenega dne ni zapustil azilnega doma brez utemeljenega razloga, ampak zaradi bolezenskega stanja, zaradi katerega je bil tudi sprejet na Infekcijsko kliniko, pozneje pa premeščen na Nevrološko kliniko. Izpodbijani sklep je bil izdan 27. 2. 2023, ko je bil tožnik še vedno na Nevrološki kliniki, saj je bil iz nje odpuščen šele dan kasneje, to je 28. 2. 2023. Torej v času izdaje izpodbijanega sklepa ni šlo za samovoljno zapustitev azilnega doma.

9. Tožena stranka sicer v odgovoru na tožbo navaja, da se tožnik 28. 2. 2023 ni takoj vrnil v azilni dom, ampak šele 4. 3. 2023, pri čemer ni pojasnjeno, kaj je delal oziroma kje se je tri dni nahajal. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je pri presoji izpodbijanega sklepa relevantno dejansko stanje, kot je bilo na dan izdaje sklepa, torej na dan 27. 2. 2023, ko pa je bil tožnik upravičeno odsoten. Iz navedenega razloga v navedeni zadevi niso relevantne navedbe tožene stranke o tem, kaj se je dogajalo po izdaji sklepa, torej navedbe, ki se nanašajo na tožnikova ravnanja po 28. 2. 2023 oziroma njene navedbe o tem, da naj bi tožnik v marcu mesecu še enkrat zapustil azilni dom in se je vanj vrnil šele v treh dneh, kar pa je tožnik zanikal, saj je dejal, da je le zamenjal sobo.

10. Ker je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa tožnik upravičeno odsoten, saj je bil zaradi slabega zdravstvenega stanja ves čas v bolnišnici, torej od 19. 2. do 27. 2. 2023, niso podani razlogi, zaradi katerih bi se štelo, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, saj ne gre za samovoljno zapustitev azilnega doma, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zaradi napačne uporabe materialnega prava, torej iz razlogov po 2. in 4. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka postopek za priznanje mednarodne zaščite nadaljevati.