Jedro

ZPP ne postavlja zahteve, da bi morale biti vlogam priložene listine v originalu, saj je v 107. členu ZPP določeno, da so lahko predložene tudi kot fotokopije. Zgolj razlog, da je listina v fotokopiji, torej še ne pomeni, da ni verodostojna.

Tožeča stranka je ob sklepanju pogodbe izpostavila prav vse pomembne okoliščine, da je tožena stranka lahko opravila oceno nevarnosti. Upoštevaje takšno stanje je slednja privolila v sklenitev zavarovalne pogodbe. V kolikor se navedeni pogoji toženi stranki niso zdeli ustrezni, bi morala tožečo stranko na to opozoriti. Tega pa ni storila. Zato se na dejstvo, da varnostni sistem v prostorih tožeče stranke ni bil skladen s klavzulo K-3, sedaj ne more več sklicevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 19.229,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2012 do plačila v 15 dneh.

II. Tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 19.229,82 EUR za čas od 4. 1. 2012 do 17. 1. 2012, se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 1.869,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.“

2. Proti I. in III. točki izreka te sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo spremeni njej v prid oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki ga pritožnik ne izpodbija: - tožeča stranka je imela pri toženi stranki sklenjeno paketno zavarovanje premoženja po polici št. 111 (priloga B1) na podlagi Ponudbe 000 (priloga A14); - tožena stranka je zavarovalno polico št. 111 s prilogami izdala na podlagi s strani tožeče stranke podpisane ponudbe, ki je bila izdelana na podlagi vprašalnika, izpolnjenega s strani zavarovalniškega agenta tožene stranke (priloga B6); - zavarovalni primer (vlom) je nastopil dne 3. 1. 2012 (kazenska ovadba na prilogi A4); - tožeča stranka je istega dne toženi stranki prijavila škodo zaradi vloma ali ropa (priloga B3); - varnostni sistem v prostorih tožeče stranke ni bil skladen z 2. točko klavzule K-3, ki je veljala za tožečo stranko(1), zato je tožena stranka zahtevek za izplačilo zavarovalnine zavrnila.

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da se tožena stranka kljub dejstvu, da tožeča stranka ni izpolnjevala pogojev po klavzuli K-3, ne more sklicevati na nepopolnost prijave, saj so ji bile v trenutku sklepanja zavarovalne pogodbe znane okoliščine, pomembne za ocenitev nevarnosti (935. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pojasnilo je, da tožeča stranka, ki je toženo obvestila o vseh teh relevantnih okoliščinah, ne more biti na slabšem kot tisti, ki okoliščin sploh ne prijavi oziroma jih prijavi pomanjkljivo. Zato je zahtevku tožeče stranke v pretežnem delu ugodilo (zavrnilo je le manjši del obrestnega zahtevka).

Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

7. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je upoštevalo prepozen dokaz, saj naj bi tožeča stranka izvleček iz knjige sklepov družbe z enim družbenikom z dne 1. 3. 2009 (priloga A5 in A6) predložila po izteku s strani sodišča postavljenega roka. Ta očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 19. 11. 2014 tožeči stranki postavilo tridnevni rok za predložitev navedenega listinskega dokaza (l. št. 26). Ta rok se je skladno s četrtim odstavkom 111. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(2) iztekel v ponedeljek 24. 11. 2014, saj je bila dne 22. 11. 2014, ko bi se rok sicer iztekel, sobota. Tožeča stranka je listino poslala priporočeno po pošti dne 24. 11. 2014, sodišče pa jo je prejelo 25. 11. 2015. Ker se v primeru priporočene pošiljke šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču (drugi odstavek 112. člena ZPP), je bila predložitev spornega dokaza pravočasna.

8. Pritožnik nadalje graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke po pridobitvi izvirnika knjige sklepov, niti ni obrazložilo zavrnitve tega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov ustrezno obrazložilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato navedeni očitek ni utemeljen (drugi odstavek 287. člena ZPP). Glede pridobitve izvirnika listine pa pritožbeno sodišče poudarja, da velja v pravdnem postopku načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP). ZPP ne postavlja zahteve, da bi morale biti vlogam priložene listine v originalu, saj je v 107. členu ZPP določeno, da so lahko predložene tudi kot fotokopije. Zgolj razlog, da je listina v fotokopiji, torej še ne pomeni, da ni verodostojna. Tožena stranka s svojimi pavšalnimi navedbami pri sodišču ni vzbudila dvoma v pristnost te listine. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je fotokopijo knjige sklepov upoštevalo kot primeren in verodostojen dokaz.

Glede zmotne uporabe materialnega prava

9. Ne drži pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je zavarovalna pogodba enostranski pravni akt, ki zavarovanca ne zavezuje k ničemer, zavarovalnica pa je zavezana ugotavljati nepopolnost prijave tudi tam, kjer to ni mogoče. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodilo, da je bila tožena stranka o nevarnostnih okoliščinah, ki so bile pomembne za sklenitev vlomskega zavarovanja, s strani tožeče stranke ustrezno obveščena. Zato je izpodbijano odločitev utemeljeno oprlo na določbo prvega odstavka 935. člena OZ.(3) Upoštevajoč, da je zavarovalni agent tožene stranke opravil ogled in fotografiranje zavarovanega objekta; se z zakonitim zastopnikom tožeče stranke pogovarjal o izpolnjevanju minimalno tehničnih standardov; v vprašalnik vpisal opombe glede shranjevanja denarja v sefu ter vezave alarmne naprave na tri mobitele; izpovedal, da so se mu zdele ugotovljene okoliščine za vlomsko zavarovanje zelo ugodne ter nato izdelal ponudbo, na podlagi katere je bila izdana zavarovalna polica, ni mogoče slediti pritožniku, da je sodišče prve stopnje postavilo toženo stranko v slabši položaj ter da je spregledalo zagotovila, dana s strani tožeče stranke. Pritožnik se povsem neutemeljeno sklicuje tudi na to, da naj bi za neustreznost varnostnih elementov tožena stranka izvedela šele ob nastanku zavarovalnega primera. Tožeča stranka je namreč ob sklepanju pogodbe izpostavila prav vse pomembne okoliščine, da je tožena stranka lahko opravila oceno nevarnosti. Upoštevaje takšno stanje je slednja privolila v sklenitev zavarovalne pogodbe. V kolikor se navedeni pogoji toženi stranki niso zdeli ustrezni, bi morala tožečo stranko na to opozoriti. Tega pa ni storila. Zato se na dejstvo, da varnostni sistem v prostorih tožeče stranke ni bil skladen s klavzulo K-3, sedaj ne more več sklicevati. Pritožbene navedbe tako niso utemeljene.

Glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja

10. Sodišče prve stopnje je kot dokaz za vrednost odtujenih predmetov upoštevalo dobavnico z dne 3. 1. 2012 (priloga A5). Obrazložilo je, da ne dvomi, da je bila vrednost in količina odtujenih predmetov res takšna, kot jo izkazuje ta listina, saj je bila sestavljena po opravljenem natančnem pregledu oziroma inventuri po vlomu v trgovino in ob prisotnosti policije. Pritožbeno sodišče s to presojo soglaša. Pritožnik zgolj z vztrajanjem, da dobavnica ni ustrezen dokaz, dokazne ocene sodišča prve stopnje ne uspe ovreči. Utemeljena pa ni niti pritožbena trditev, da bi tožeča stranka sporno dejstvo lahko dokazovala zgolj s popisom zalog pred nastalim dogodkom. Kot že navedeno, velja v pravdnem postopku prosta presoja dokazov (8. člen ZPP).

11. O višini odtujene gotovine v sefu je sodišče prve stopnje odločilo skladno s pravilom o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Tožeča stranka je navedeno dejstvo dokazovala predvsem z izpiski dnevnega prometa od 26. 12. 1011 do dne 3. 1. 2012, zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke ter s sklepom o polaganju gotovine na tekoči račun iz knjige sklepov družbenikov z dne 1. 3. 2009, iz katerega izhaja, da se direktorju družbe tožeče stranke naloži polaganje dnevnega izkupička gotovine vsak ponedeljek oziroma prvi delovni dan v tednu. Tožena stranka je ugovarjala le, da tožeča stranka s tem ni dokazala, da je gotovino tudi polagala v sef (negativno dejstvo). Ker pa ni navedla nobenih drugih okoliščin, ki bi kazale na drugačen tek dogodkov, ji je sodišče prve stopnje to štelo v breme in pravilno ocenilo sporno dejstvo o višini gotovine v sefu za dokazano.

12. S pritožbenimi navedbami pritožnik te presoje ne omaje. Sklicevanje na blagajniški maksimum predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne držijo pa niti navedbe, da bi morala tožeča stranka skladno s svojim sklepom gotovino položiti dne 31. 12. 2011, češ da so bile bančne ustanove takrat odprte. Tožeča stranka je gotovino skladno s sklepom položila na tekoči račun v torek 3. 1. 2012 (ponedeljek je bil praznik, 31. 12. 2011 pa sobota, ki predstavlja dan, na katerega gotovine tožeča stranka ni bila dolžna polagati). Pritožbene navedbe zato niso utemeljene.

Glede zakonskih zamudnih obresti

13. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti. Pritožnik navaja, da še danes ni znan obstoj in obseg obveznosti tožene stranke, zato v zamudo ni mogla priti. Priznava pa, da je 3. 1. 2012 prejela prijavo z zahtevo po izplačilu skupaj z izpiski prometa in dobavnico. To je bilo za popolnost prijave dovolj. Tožeča stranka je namreč toženi stranki s prijavo dne 3. 1. 2012 predložila vse potrebne dokaze, na podlagi katerih bi morala tožena stranka kot zavarovalnica in torej kot dober strokovnjak ugotoviti obstoj in znesek obveznosti. Zato je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 943. člena OZ pravilno presodilo, da je tožena stranka prišla v zamudo 18. 1. 2012. 14. Pritožnik sodišču prve stopnje očita še, da je trenutek nastopa zamude ugotovilo mimo trditev tožeče stranke, saj ni pojasnila, na kateri trenutek zamudo veže. Niti ta pritožbena graja ni utemeljena. Tožeča stranka je namreč zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti že od dne 4. 1. 2012 dalje, sodišče prve stopnje pa je obrestni zahtevek od tega dne do 17. 1. 2012 zavrnilo. Zato bi bilo njeno pojasnilo, zakaj zahteva zakonske zamudne obresti že od 4. 1. 2012, v vsakem primeru odveč. Ker med strankama ni bilo sporno, da je bila tožena stranka o zavarovalnem primeru obveščena dne 3. 1. 2012, je sodišče prve stopnje z odločitvijo o obrestnem zahtevku na takšno dejstvo (le) pravilno uporabilo materialno pravo.

Sklepno

15. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega pomembnega dejstva, s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

Op. št. (1): Avtomatska protivlomna javljalna naprava mora biti vezana k ustrezni varnostni službi ali centrali izven objekta, kjer se nahaja zavarovani prostor, linija za prenos alarmnih sporočil pa mora biti nadzorovana. Zato pozivniški sistem z vezavo na tri mobitele, kakršnega je imela tožeča stranka, ni bil zadosten.

Op. št. (2): Če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika.

Op. št. (3): Zavarovalnica, ki so ji bile tedaj, ko je bila sklenjena pogodba, znane ali ji niso mogle ostati neznane okoliščine, pomembne za ocenitev nevarnosti, zavarovalec pa jih je neresnično prijavil ali zamolčal, se ne more sklicevati na neresničnost prijave ali na zamolčanje.