Jedro

Pravno podlago glede obveznosti povrnitve sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaškega izobraževanja v primeru enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavlja drugi odstavek 93. člena ZObr. V njem je določeno, da mora pripadnik stalne sestave v primeru, če je pogodbo odpovedal pred iztekom desetih let, ministrstvu povrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, in sicer glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi. Pravne podlage tovrstnega zahtevka tako ne predstavlja določba tretjega odstavka 57. člena ZSSloV, ki se nanaša zgolj na ostale, dopolnilne oblike vojaškega izobraževanja oziroma usposabljanja, na katere je vojaška oseba skladno s prvim odstavkom 57. člena ZSSloV napotena z ukazom in pri katerih gre za možnost pridobitve dodatne izobrazbe, ki je v interesu delodajalca, niso pa pogoj za nadaljevanje opravljanja dela in njihova neoprava nima za posledico prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (prim. odločba US RS U-I-82/17, sodba VDSS Pdp 81/2021, sklepa VS RS VIII Ips 148/2018, VIII Ips 158/2016).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v I. točki, III. točki v delu, ki se nanaša na znesek 1.851,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2019, in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstojita terjatvi toženke oziroma tožnice po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: toženka) zoper tožnika oziroma toženca po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožnik) iz naslova vračila stroškov izobraževanja v Šoli za častnike v višini 2.277,84 EUR (točka I izreka) in iz naslova vračila stroškov izobraževanja na tečaju „A.“ v višini 5.046,64 EUR (točka II izreka). Zavrnilo je zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnik (toženec po nasprotni tožbi) dolžan toženki (tožnici po nasprotni tožbi) v roku 15 dni plačati znesek 6.897,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2019 dalje (točka III izreka). Toženki je naložilo plačilo stroškov postopka (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je odločitev sodišča nepravilna. Pravno podlago za vračilo sorazmernega dela stroškov izobraževanja v Šoli za častnike predstavlja drugi odstavek 93. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/04 s spremembami), saj gre za osnovno vojaško strokovno izobraževanje. Osnovno vojaško strokovno izobraževanje je predpisano kot obvezen pogoj za poklicno opravljanje vojaške službe. Če tega kandidat ne opravi uspešno oziroma v rokih, mu pogodba o zaposlitvi preneha veljati na podlagi samega zakona. To ne velja za ostale oblike izobraževanja. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, ki je glede osnovnega vojaškega strokovnega izobraževanja upoštevalo 57. člen Zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 s spremembami), ki ureja povrnitev stroškov ostalih oblik izobraževanj. Pri teh gre za možnost pridobitve dodatne izobrazbe, ki je sicer v interesu delodajalca, ni pa pogoj za opravljanje dela. Neuspešna oprava takega izobraževanja nima za posledico prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče razlogov za uporabo te določbe ni obrazložilo. Ker je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi podal pred potekom desetih let, ji je dolžan vrniti sorazmeren znesek. Tečaj „A.“ ne predstavlja osnovnega vojaškega strokovnega izobraževanja, saj ni predpisan kot pogoj za opravljanje vojaške službe. Sicer bi bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi dogovorjeno. Uporaba določbe četrtega odstavka 57. člena ZSSloV je materialnopravno zmotna, saj ne gre za izobraževanje, ki bi bilo predpisano kot pogoj za opravljanje določene formacijske dolžnosti. V kolikor bi bilo, bi bil tožnik nanj napoten takoj po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Zmotna je ocena sodišča, da toženka ni dokazala, da tečaj ni predstavljal pogoja za opravljanje tožnikove formacijske dolžnosti, napačen je tudi zaključek, da je tožnik z izpovedjo dokazal nasprotno. Določbe Zakona o letalstvu (ZLet, Ur. l. RS, št. 18/2001 s spremembami) in Pravilnika o licenciranju letalskega osebja – pilotov letal (Ur. l. RS, št. 23/2010), na katere se sodišče sklicuje v obrazložitvi, so nebistvene, saj ne predpisujejo pogojev, ki bi jih tožnik moral izpolnjevati za zasedbo formacijske dolžnosti, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Pravdni stranki sta sklenili veljavno in zavezujočo pogodbo o izobraževanju v tujini, s katero se je tožnik zavezal, da bo po končanem izobraževanju v tujini na delu ostal še pet let, sicer pa bo povrnil sorazmerno višino stroškov izobraževanja. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče višine sorazmernega dela stroškov obeh izobraževanj ni ugotavljalo. V zadevi Pd 63/2019 je odločilo drugače. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne ter ugodi zahtevku po nasprotni tožbi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče odločilo pravilno. Tožena stranka si določbe pravnih aktov razlaga, kot ji ustreza. Pravilnik za konkretno zadevo ne velja, če pa bi, bi ga bilo potrebno uporabljati tudi glede časovne zaveze. Tožena stranka bi kot delodajalec morala jasno določiti vse pogoje in obveznosti v zvezi s šolanjem. Ker tega ni storila (stroški v ZObr niso posebej definirani), stroški delavca ne morejo bremeniti. Na tečaju „A.“ je tožnik pridobival rating. Brez tega ni smel upravljati helikopterja. Tako ne bi mogel opravljati dela svoje takratne formacijske dolžnosti, tj. častnik drugi pilot v ... polku vojaškega letalstva / ... helikopterska eskadrilja / helikopterski oddelek ... Že iz poimenovanja formacijske dolžnosti izhaja, da je osrednji del njegovih nalog pilotiranje helikopterja tipa ... Tega izobraževanja drugače kot na simulatorju sploh ni mogoče opraviti. Izobraževanje ne predstavlja osnovnega vojaškega strokovnega izobraževanja niti vojaškega izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, potrdi sodbo sodišča prve stopnje in toženi stranki v plačilo naloži tudi nadaljnje pravdne stroške. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti - niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo neutemeljeno uveljavlja pritožba, saj je sodbo ustrezno obrazložilo, da je glede izobraževanja v Šoli za častnike ZSSloV uporabilo, ker je specialnejši kot ZObr, in je tako pritožbeno sodišče sodbo v tem delu lahko preizkusilo. Je pa glede tega zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem, glede sorazmernega deleža stroškov tečaja „A.“ je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba niti ne nasprotuje, izhaja, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 5. 2009. Skladno s slednjo je tožnik od 21. 9. 2009 do 24. 9. 2010 obiskoval Šolo za častnike in jo uspešno zaključil. Med strankama je bila nato dne 14. 8. 2014 sklenjena še pogodba o izobraževanju v tujini, na osnovi katere se je tožnik udeležil tečaja „A.“, ki ga je prav tako uspešno zaključil. S pogodbo se je zavezal po izobraževanju ostati v delovnem razmerju pri toženki še pet let, sicer pa vrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki na njegovo željo prenehalo 22. 9. 2018. 7. Po določbi prvega odstavka 57. člena ZSSloV je vojaška oseba lahko z ukazom napotena na izobraževanje ali usposabljanje, ki je lahko tudi daljše od enega leta. Njene pravice in obveznosti med izobraževanjem ali usposabljanjem se uredijo s pogodbo, če traja usposabljanje dalj kot 30 dni oziroma če so stroški usposabljanja višji od povprečne zadnje mesečne plače v Republiki Sloveniji, ugotovljeni po uradnih statističnih podatkih (drugi odstavek 57. člena ZSSloV). Po končanem izobraževanju ali usposabljanju mora ostati v delovnem razmerju najmanj dvakrat toliko časa, kolikor je trajalo izobraževanje ali usposabljanje, če je bilo to daljše od enega leta in najmanj dve leti, če je bilo krajše od enega leta in daljše od 30 dni oziroma so bili stroški usposabljanja višji od povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji, ugotovljene po uradnih statističnih podatkih. Ob predčasni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi razlogov na njeni strani mora povrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja ali usposabljanja (tretji odstavek 57. člena ZSSloV). Pogodba o izobraževanju pa se ne sklepa za tiste oblike usposabljanja ali preverjanja zmogljivosti, ki so predpisane kot pogoj za opravljanje določene formacijske dolžnosti, kot so usposabljanje na trenažerjih ali simulatorjih oborožitvenih sistemov, radarskih in drugih sistemov, plovil, orožij in drugih naprav (četrti odstavek 57. člena ZSSloV).

8. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je glede obveznosti povrnitve sorazmernega dela stroškov izobraževanja v Šoli za častnike uporaba 57. člena ZZSloV namesto 93. člena ZObr materialnopravno zmotna.

9. Šola za častnike predstavlja osnovno vojaško strokovno izobraževanje, saj je to predpisano in je obvezen pogoj za poklicno opravljanje vojaške službe. Po določbi tretjega odstavka 92. člena ZObr mora namreč kandidat, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi iz prvega odstavka 92. člena ZObr, uspešno opraviti osnovno vojaško strokovno usposabljanje. Kandidatu, ki ga uspešno oziroma pravočasno ne opravi, pa pogodba o zaposlitvi preneha veljati na podlagi samega zakona (četrti odstavek 92. člena ZObr), saj se uspešno opravljeno osnovno vojaško strokovno usposabljanje za vojaka šteje kot pogoj za poklicno delo v Slovenski vojski (peti odstavek 92. člena ZObr). Pravno podlago glede obveznosti povrnitve sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaškega izobraževanja v primeru enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavlja drugi odstavek 93. člena ZObr. V njem je določeno, da mora pripadnik stalne sestave v primeru, če je pogodbo odpovedal pred iztekom desetih let, ministrstvu povrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, in sicer glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi. Pravne podlage tovrstnega zahtevka tako ne predstavlja določba tretjega odstavka 57. člena ZSSloV, ki se nanaša zgolj na ostale, dopolnilne oblike vojaškega izobraževanja oziroma usposabljanja, na katere je vojaška oseba skladno s prvim odstavkom 57. člena ZSSloV napotena z ukazom in pri katerih gre za možnost pridobitve dodatne izobrazbe, ki je v interesu delodajalca, niso pa pogoj za nadaljevanje opravljanja dela in njihova neoprava nima za posledico prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (prim. odločba US RS U-I-82/17, sodba VDSS Pdp 81/2021, sklepa VS RS VIII Ips 148/2018, VIII Ips 158/2016).

10. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne materialnopravne presoje najmanj preuranjeno in zmotno ugodilo zahtevku tožnika za ugotovitev neobstoja terjatve iz naslova povračila sorazmernega zneska stroškov v Šoli za častnike oziroma je zahtevek toženke za njegovo plačilo preuranjeno in zmotno zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov v Šoli za častnike, izpodbijano sodbo v točkah I in III glede zahtevka za 1.851,11 EUR z zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2019 dalje ter posledično v točki IV glede stroškov postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče postopka samo ni dopolnjevalo, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da zahtevek po temelju ni podan, njegove utemeljenosti po višini še ni presojalo. Dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka po višini, ne morejo biti prvič ugotovljena na pritožbeni stopnji, ki je namenjena presoji pravilnosti izpodbijane odločitve. Razveljavitev dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje v tem obsegu glede na datum vložitve tožbe ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, da pravno podlago za povračilo stroškov izobraževanja na tečaju „A.“ predstavlja tretji odstavek 57. člena ZSSloV. Toženka v pritožbi pravilno izpostavlja, da pri tem izobraževanju ne gre za osnovno vojaško strokovno izobraževanje, ki ga sicer urejata 92. in 93. člen ZObr, na katerega je vezano nadaljevanje delovnega razmerja. Gre pa za drugo, dodatno obliko usposabljanja ali preverjanja zmogljivosti, določeno v četrtem odstavku 57. člena ZSSloV, ki je predpisana kot pogoj za opravljanje določene formacijske dolžnosti in za katero so zato pripadniki oproščeni sklenitve pogodbe o izobraževanju ter s tem obveznosti ostati v delovnem razmerju po usposabljanju in vračila sorazmernega dela stroškov za usposabljanje v primeru (predčasnega) prenehanja delovnega razmerja, kar sicer velja za ostala dodatna izobraževanja po 57. členu ZSSloV. Sklenjena pogodba o izobraževanju je tako v nasprotju s kogentnimi predpisi, nična in ne more predstavljati podlage za povrnitev stroškov.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je tečaj „A.“ usposabljanje v smislu četrtega odstavka 57. člena ZSSloV, in predstavlja pogoj za opravljanje formacijske dolžnosti. Tožnik je s svojo izpovedjo tovrstne trditve potrdil, toženka pa svojih nasprotnih ni dokazala. Zgolj odsotnost dogovora o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ob morebitni neuspešni opravi tečaja v pogodbi o izobraževanju, kar izpostavlja v pritožbi, njenih trditev ne potrjuje. Sicer so bile trditve toženke povsem pavšalne, saj ni navajala, na katero formacijo je bil tožnik ob zaposlitvi oziroma v času napotitve na izobraževanje sploh razporejen, kakšni so pogoji za razporeditev nanjo, katere delovne naloge delo na tej formaciji vključuje in ali je za opravo dela na njej predpisano kakšno usposabljanje na simulatorjih, pomanjkljivih trditev pa z dokazi ni moč nadomestiti, pri čemer toženka tudi ni predložila nobenih dokazov (na primer formacijske dolžnosti, iz katere bi se ugotovilo, kakšni so pogoji za njeno zasedbo). Upoštevaje navedeno in dejstvo, da se formacijska dolžnost pripadnikov med delovnim razmerjem lahko spreminja (98.a člen ZObr), so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi bil, v kolikor bi navedeno izobraževanje predstavljalo pogoj za opravljanje formacijske dolžnosti tožnika, nanj napoten neposredno po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.

13. Pritožbene navedbe glede drugačne odločitve v zadevi Pd 63/2019 niso utemeljene. Pritožbeno sodišče na sodbe sodišč prve stopnje ni vezano.

14. Ker sicer v delu, ki se nanaša na stroške izobraževanja na tečaju „A.“, niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo delno zavrnilo in potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.