Jedro

Sodišče druge stopnje je z napačno uporabo 286. člena ZPP tožniku onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, s čimer je poseglo v pravico tožnika do izjave in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako je tudi napačna odločitev sodišče druge stopnje, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni navedlo nobenih razlogov o tem, zakaj ni valoriziralo zavarovalne vsote.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v izpodbijanem delu (sodba sodišča druge stopnje glede zavrnitve tožnikove pritožbe in glede ugoditve pritožbi tožene stranke v celoti ter odločitev o drugostopenjskih stroških postopka, sodba sodišča prve stopnje pa glede odločitve o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka in o povrnitvi prvostopenjskih stroškov postopka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 20. 2. 1996 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica dolžna na podlagi pogodbe o kolektivnem nezgodnem zavarovanju izplačati zavarovalnino za 30 % invalidnost upoštevajoč valorizirano zavarovalno vsoto v znesku 20.030 EUR (prej 4,800.000,00 SIT).

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Odločilo je, da mora tožena zavarovalnica tožniku plačati 491,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 1996 dalje in mu povrniti pravdne stroške v znesku 4.426,29 EUR. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi tožene zavarovalnice pa je delno ugodilo in je odločitev sodišče prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti le za obdobje od 20. 2. 1996 do 31. 12. 2001, v presežku pa je tožnikov obrestni zahtevek zavrnilo. Spremenilo je tudi odločitev o stroških, tako da je tožniku naložilo, da mora toženi stranki plačati 4.564,77 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper takšno odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala prepozno, zato so bili stroški postopka zelo visoki, sedaj pa je on tisti, ki mora po odločitvi sodišča druge stopnje te stroške plačati, čeprav je med postopkom ves čas opozarjal na prekluzijo. Poudarja, da ni imel zavarovalne police in je tožbeni zahtevek oblikoval na podlagi zavarovalne police iz leta 1994, po kateri je zavarovalna vsota znašala 8,000.000 SIT oz. 33.383,41 EUR. Šele med postopkom se je izkazalo, da je znašala zavarovalna vsota le 470.800 SIT oz. 1964,61 EUR za 100 % invalidnost. Poudarja, da je tožena stranka polico predložila šele na tretjem naroku za glavno obravnavo in zato do takrat ni vedel, da je v polici dogovorjena valorizacija. Zato meni, da višje sodišče nikakor ne bi smelo šteti, da je z navedbami glede valorizacije prekludiran. Navaja, da je med postopkom zahteval valutno valorizacijo s preračunom v nemške marke in nato v slovenske tolarje na dan vložitve tožbe, ker od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti. Opozarja, da sta oba izvedenca finančne stroke, ki ju je v tem postopku postavilo sodišče, potrdila valorizacijo: izvedenka D. R. v znesku 4,427.471,80 SIT oz. 18.475,51 EUR, izvedenec Pucko pa v znesku 4,375.461,37 SIT oziroma 18.258,48 EUR. Tožnik poudarja, da je on po opravljeni valutni valorizaciji določil znesek 4,800.000 SIT oziroma 20.030 EUR, kar pomeni, da se je glede na izvedenska mnenja zmotil za manj kot 10 %, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo ni prerekala višine zahtevka. Tožnik navaja, da je višje sodišče štelo, da je tožena stranka s tem, ko je na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da je tožniku iz naslova invalidnosti že plačala 15 % invalidnost v znesku 108.930 SIT, ugovarjala tudi njegovi valorizaciji, tožnik pa meni, da to ni res. Navaja še, da bi moralo sodišče, če je bila tožena stranka z vsemi dokazi prekludirana, šteti, da je pravilna zavarovalna vsota, ki jo je navedel v tožbi in mu glede na to zavarovalno vsoto prisoditi zavarovalnino za 25 % invalidnost. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP) v prvem odstavku 227. člena določa, da če se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, zahteva sodišče od te stranke, naj listino predloži, in ji določi za to rok. To je sodišče prve stopnje tudi storilo na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišči imata prav, da dejstvo, da tožena stranka pogodbe ni predložila v roku, ki ji ga je določilo sodišče, ne more biti v škodo tožeči stranki. Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno ravnali, ko sta upoštevali predloženo pogodbo v korist tožeče stranke.

7. Ima pa tožnik prav, ko opozarja v reviziji, da je napačna odločitev sodišča druge stopnje, da ni pravočasno ugovarjal valorizacije oziroma da sploh ni zahteval valorizacije po 12 % letni stopnji, kot je bila dogovorjena v pogodbi. Tožnik do tretjega naroka za glavno obravnavo dne 17. 12. 2003, ko je tožena stranka končno predložila pogodbo o zavarovanju, ni poznal vsebine pogodbe. V prvi naslednji pripravljalni vlogi z dne 28. 1. 2003 je res sam opravil valutno valorizacijo, vendar je obenem predlagal, naj tožena stranka predloži veljavno valorizacijo zavarovalne vsote na dan vložitve tožbe, da bo lahko tožbeni zahtevek dokončno postavil. Tožena stranka je trditev o tem, koliko po njenem mnenju znaša valorizirana vsota, prvič podala v pripravljalni vlogi z dne 21. 12. 2004 (list. št. 65). Tožnik ima namreč prav, ko v reviziji navaja, da je zmotno stališče višjega sodišča, da je tožena stranka s tem, ko je v odgovoru na tožbo, ki ga je podala na prvem naroku, navedla, da je tožniku priznala 15 % invalidnost in plačala znesek 108.930 SIT, ugovarjala tudi valorizaciji. Sodišče prve stopnje je tožnika seznanilo s toženkino valorizacijo zavarovalne vsote na naroku 7. 1. 2005 in na tem naroku je tožnik takoj predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, da bo izračunal valorizacijo zavarovalne vsote po zavarovalni polici na dan vložitve tožbe. Glede na to, da je bil tožnik šele na tem naroku seznanjen s stališčem tožene stranke o višini valorizirane zavarovalne vsote, njegov dokazni predlog za postavitev izvedenca nikakor ni bil prepozen. Sodišče druge stopnje je tako z napačno uporabo 286. člena ZPP tožniku onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, s čimer je poseglo v pravico tožnika do izjave in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako je tudi napačna odločitev sodišče druge stopnje, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni navedlo nobenih razlogov o tem, zakaj ni valoriziralo zavarovalne vsote.

8. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v izpodbijanem delu razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje. Sodbo sodišča druge stopnje je razveljavilo glede odločitve o zavrnitvi tožnikove pritožbe v zvezi z glavno terjatvijo. Razveljavilo je tudi odločitev o ugoditvi pritožbi tožene stranke glede povrnitve prvostopenjskih stroškov postopka in glede zakonskih zamudnih obresti, kakor tudi odločitev o povrnitvi drugostopenjskih stroškov postopka, ker so vse te odločitve odvisne od odločitve o glavni stvari. Sodbo sodišča prve stopnje pa je revizijsko sodišče razveljavilo glede odločitve o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka in glede povrnitve stroškov prvostopenjskega postopka. V navedenem obsegu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za končno odločbo.