Jedro

Če svojih trditev z drugimi sredstvi ni uspela oziroma mogla dokazati, tega ni mogoče šteti v škodo toženi, ampak tožeči stranki. Na njej je namreč breme, da dokaže dejstva, ki jih zatrjuje oziroma ki so ji v korist in s katerimi utemeljuje pravovarstveni zahtevek, medtem ko je na toženi stranki, da dokaže utemeljenost postavljenih ugovorov, kar pa ji je s predložitvijo arondacijskih odločb tudi uspelo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka postala lastnik nepremičnine parc. št. 1094/0, njiva v izmeri 92.849 m2, vpisana v k. o. X (ID 000), do deleža 77236/92849 (1. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 14.269,41 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje do plačila. Podrejeno je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in tožeči stranki naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, skupaj z obrestmi in pripadajočim DDV.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba pravilno navaja, da je za presojo utemeljenosti vtoževanega zahtevka ključna ugotovitev, ali je tožena stranka sporno nepremičnino v arondacijskem postopku pridobila na odplačen ali neodplačen način. Sodišče druge stopnje je v sklepu I Cpg 146/2012 z dne 20. 3. 2013 pojasnilo, da je tožena stranka kljub nepredložitvi potrdil o plačilu odškodnin upoštevaje časovno oddaljenost arondacijskih postopkov že s predložitvijo arondacijskih odločb zadostila procesnemu dokaznemu bremenu in uspela izpodbiti trditve tožeče stranke, da je nepremičnine pridobila neodplačno oziroma, da zanje ni plačala ničesar, s čimer je procesno dokazno breme prevalila na tožečo stranko. To ne pomeni, da bi potrdila o plačilih morala predložiti tožeča stranka, kot zmotno navaja pritožba, ampak da bi morala z drugimi dokaznimi sredstvi dokazati, da je tožena stranka v okviru arondacijskega postopka za pridobljene nepremičnine plačala odškodnino, ki je bila nižja od 30% njihove vrednosti. Če svojih trditev z drugimi sredstvi ni uspela oziroma mogla dokazati, tega po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti v škodo toženi, ampak tožeči stranki. Na njej je namreč breme, da dokaže dejstva, ki jih zatrjuje oziroma ki so ji v korist in s katerimi utemeljuje pravovarstveni zahtevek, medtem ko je na toženi stranki, da dokaže utemeljenost postavljenih ugovorov, kar pa ji je, kot že zgoraj obrazloženo, s predložitvijo arondacijskih odločb tudi uspelo. Ker tožeča stranka ni zadostila dokaznemu bremenu glede neodplačne pridobitve sporne nepremičnine s strani tožene stranke, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna.

6. Do pritožbenih navedb v zvezi z denacionalizacijo se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker za odločitev o pritožbi niso bile bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), poleg tega pa se je pritožbeno sodišče do navedenega opredelilo že v sklepu I Cpg 146/2012 z dne 20. 3. 2012 (6. točka obrazložitve).

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek ( prvi odstavek 155. člena ZPP).