Jedro

Pravica pridobiti certifikat tako ni le pravica državljana na dan 5. 12. 1992, temveč tudi vseh tistih oseb, ki so bile na ta dan v pravicah in dolžnostih izenačene z državljani v skladu s 13. členom Ustavnega zakona. Tožnik do pridobitve brezplačnega lastniškega certifikata ni bil upravičen, ker za slovensko državljanstvo ni pravočasno zaprosil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju toženki) povrne pravdne stroške.

2. Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev z vrnitvijo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo in odločanje oziroma podredno ugoditev pritožbi z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V sporih majhne vrednosti, kakršen je predmetni, je sodbo moč izpodbijati samo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), o čemer je stranke sicer poučilo že prvostopno sodišče. 6. Pritožba utemeljeno izpostavlja na napačnost stališča prvostopnega sodišča, po katerem tožnik ni upravičen do odškodnine iz razloga, ker na dne 5. 12. 1992 ni bil državljan Republike Slovenije (v nadaljevanju RS). Vendar se zavrnitev tožbenega zahtevka na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, kljub temu izkaže za materialnopravno pravilno. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) je namreč res v prvem odstavku 31. člena določil kot enotni kriterij za brezplačno razdelitev certifikatov državljanstvo RS, pri čemer je obstoj državljanskega statusa vezal na dne 5. 12. 1992. Določitev splošnega kriterija za razdelitev certifikatov nikjer ne upošteva dejstva, da je v obdobju brezplačne razdelitve certifikatov v RS živela določena skupina ljudi, ki (še ) niso bili njeni državljani, a so bili z njimi v skladu s 13. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (v nadaljevanju Ustavni zakon) v celoti izenačeni v pravicah in dolžnostih, če so izpolnjeni naslednji pogoji: (1.) da so na dan plebiscita 23. 12. 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v RS, (2.) če tukaj dejansko živijo in (3.) če so po 40. členu Zakona o državljanstvu RS (v nadaljevanju ZDRS). Določba pravkar citiranega 13. člena Ustavnega zakona ob izpolnjenih pogojih ne določa nobenega roka, do katerega bi jim pripadale pravice in dolžnosti, ki gredo državljanom RS, oziroma je določal, da jim te pravice gredo »do pridobitve državljanstva po 40. členu ZDRS«. Ta je poleg pogojev iz 13. člena Ustavnega zakona določil še, da je treba vlogo za pridobitev državljanstva po tem členu vložiti v roku šest mesecev od uveljavitve tega zakona. Ker je ZDRS začel veljati 25. 6. 1991, je rok za vložitev zahteve za pridobitev državljanstva po 40. členu ZDRS potekel 25. 12. 1991. Pravica pridobiti certifikat tako ni in ne more biti le pravica državljana na dan 5. 12. 1992, temveč tudi vseh tistih oseb, ki so bile na ta dan v pravicah in dolžnostih izenačene z državljani v skladu s 13. členom Ustavnega zakona1. 7. Tožnik je zatrjeval, da je bila vloga za državljanstvo vložena 27. 5. 1992, kot to izhaja tudi iz priloge B1. Merilom, določenim v Ustavnem zakonu in ZDRS, ki ga v njegovih pravicah izenačujejo z državljani RS, tako ni zadostil, saj za slovensko državljanstvo ni pravočasno zaprosil. Do pridobitve brezplačnega lastniškega certifikata zato ni bil upravičen. Sodišče prve stopnje je torej iz tega razloga na ugotovljena dejstva ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek na plačilo denarnega zneska (ustrezajočega nominalni vrednosti certifikata) s pripadki utemeljeno zavrnilo.

8. Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti ter sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

9. Pravdni stranki morata kriti vsaka svoje stroške, ki so jima nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi te zadeve in tako ta strošek za pravdo ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-156/93 z dne 6. 10. 1994 ter primerjaj s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 221/2017 z dne 24. 1. 2019.