Jedro

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti z odločbo št. U-I-512/18-10 z dne 23. 4. 2020 odločalo o zahtevi za oceno ustavnosti druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena, kolikor se ta nanaša na 383.b člen ZFPPIPP. Tudi v tem delu se obstoječa, sicer ugotovljeno protiustavna ureditev uporablja še naprej, saj zakonodajalec še ni sprejel nove ureditve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti z dne 2. 12. 2020. Pojasnilo je, da skladno z določbo spremenjenega 399. člena ZFPPIPP, odpust obveznosti ni dovoljen, če je sodišče v obdobju zadnjih desetih let že pravnomočno zavrnilo predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti, ker je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP, kakor tudi, če je bil predlog za odpust obveznosti zavrnjen zaradi ovire iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Ugotovilo je, da je v tem stečajnem postopku Okrožno sodišče v Murski Soboti s sklepom z dne 29. 1. 2016 predlog dolžnika za odpust obveznosti zavrnilo zaradi obstoja ovire iz 4. točke tedaj veljavnega 399. člena ZFPPIPP (sedaj 3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP v zvezi s tretjim odstavkom 399. člena ZFPPIPP), ker je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, poleg tega pa v poročilu o svojem premoženju ni navedel vsega svojega premoženja ter je s tem kršil svoje obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP. O razlogih, zaradi katerih je Okrožno sodišče v Murski Soboti s sklepom St ..., z dne 29. 1. 2016, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 165/2016, z dne 29. 3. 2016, pravnomočno zavrnilo dolžnikov predlog za odpust obveznosti, pa ni mogoče ponovno odločati. Glede na to, da od pravnomočnosti sklepa z dne 29. 1. 2016 še ni preteklo 10 let, nov predlog za odpust obveznosti dolžnika, upoštevaje drugi odstavek 399. člena ZFPPIPP, ni dovoljen.

2. Zoper navedeni sklep je vložil pravočasno pritožbo stečajni dolžnik. V pritožbi uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbo vlaga z namenom, da višje sodišče presodi njegove navedbe o neustavnosti desetletnega obdobja, ki mora preteči od zavrnjenega predloga za odpust obveznosti. Trdi, da je neutemeljeno v enakem položaju kot dolžnik, ki je prikrivanjem, lažnivim prikazovanem ali prevaro prišel do odpusta obveznosti. Trdi tudi, da je zaradi presoje sodišča, da je prevzemal nesorazmerne obveznosti, v slabšem položaju, kot če bi bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zoper premoženje ali gospodarstvo, saj bi v takem primeru lahko po osmih letih dosegel odpust obveznosti. Navaja, da je upnik M. H., ki je vložil ugovor zoper odpust obveznosti, zoper dolžnika vložil tudi kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja goljufije ter da je bil dolžnik v kazenskem postopku oproščen, kar bi moralo biti podlaga za odločitev sodišča o ustavitvi postopka odpusta obveznosti. Odločitev o prevzemu nesorazmerne obveznosti je sodišče sprejelo, čeprav je bilo nato v sodnem postopku dokazano, da ni storil kaznivega dejanja. Šlo je torej za okoliščino, ki se je pripetila dolžniku, insolventnost pa je bila posledica goljufivega ravnanja oziroma kaznivega dejanja tretje osebe (A.). Glede očitka, da sodišču ni dal ustreznih podatkov o svojem premoženju pa navaja, da je šlo pri sredstvih za hišo za posebno premoženje njegove žene. Slednja pa stečaja ni obremenjevala s pravdnim postopkom za določitev deležev ter je na podlagi sodne poravnave v stečajno maso vplačala del, ki naj bi predstavljal dolžnikov delež na skupnem premoženju. Opozarja na to, da je upnica R., d.o.o., ki je prav tako vložila ugovor zoper odpust obveznosti, prodala svojo terjatev novemu upniku, zato bi se moral o predlogu za odpust obveznosti izjasniti novi upnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi.

3. Stečajna upraviteljica je podala mnenje glede dolžnikove pritožbe. Navaja, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-512/18-10 ugotovilo neskladnost ZFPPIPP z Ustavo. V dolžnikovem primeru, ki sicer obravnavanemu ni povsem enak, naj bi bila desetletna doba v nasprotju z namenom citirane odločbe. Navaja, da je zavrnitev predloga za odpust obveznosti temeljila na odpadli pravni podlagi. Če dolžnik predloga za odpust ne bi vložil ob začetku postopku, sedaj, po njenem mnenju, ne bi bilo ovire za odpust obveznosti. Prav tako naj bi se od takrat spremenila relevantna dejstva, ki so bila podlaga za zavrnitev odpusta obveznosti. Poudarja, da so se v tem postopku osebnega stečaja natekla sredstva v višini 118.832,19 EUR, zato naj bi si dolžnik s svojim prizadevanjem za poplačilo dolgov in sodelovanjem z upraviteljico, zaslužil ugodnost odpusta obveznosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi ugotovilo, da je bilo o dolžnikovem predlogu za odpust obveznosti v tem stečajnem postopku že odločeno s sklepom z dne 29. 1. 2016, ki je postal pravnomočen dne 29. 3. 2016, od tedaj pa še ni minilo deset let. V postopku odpusta obveznosti, ki se je začel s sklepom z dne 15. 7. 2015 sta dva upnika vložila ugovor zoper odpust obveznosti, in sicer je upnik R., d.o.o. ugovor vložil dne 2. 12. 2015, upnik M. H. pa dne 8. 12. 2015. Sodišče je s sklepom z dne 29. 1. 2016 predlog za odpust obveznosti zavrnilo, saj je presodilo, da obstajata razloga, ki jih je uveljavljal z ugovorom upnik R., d.o.o. Ugotovilo je, da je dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka prevzemal obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, saj je s tem upnikom dne 9. 5. 2015 podpisal poroštveno pogodbo za obveznost v znesku cca 230.000,00 EUR (ovira iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP, sedaj 3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP v zvezi s tretjim odstavkom 399. člena ZFPPIPP). Poleg tega dolžnik niti ob vložitvi predloga za začetek postopka osebnega stečaja niti pozneje ni navedel vsega svojega premoženja in sicer življenjskega zavarovanja, traktorja John Deer ter nepremičnega premoženja v R. (kršitev 384. člena ZFPPIPP). To pomeni, da po drugem odstavku 399. člena ZFPPIPP dolžniku ni dovoljen odpust obveznosti v naslednjih desetih letih od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti z dne 29. 1. 2016. 6. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti z odločbo št. U-I-512/18-10 z dne 23. 4. 2020 odločalo o zahtevi za oceno ustavnosti druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena, kolikor se ta nanaša na 383.b člen ZFPPIPP. Ugotovilo je, da pri posameznih ugotovljenih minornih kršitvah po 383.b členu ZFPPIPP dolžnik ni nujno vedno nevesten in nepošten, saj tega zaključka ni mogoče sprejeti v primerih, ki utemeljujejo le izrazito majhno stopnjo vrednostnega očitka dolžniku. Hkrati je sklenilo, da gre pri opredelitvi in ovrednotenju kršitev ter njihovem sankcioniranju za kompleksno vprašanje, ki terja celovito zakonsko ureditev, to pa mora sprejeti zakonodajalec. Glede na navedeno je odločilo, da se sicer ugotovljena protiustavna ureditev uporablja še naprej, dokler zakonodajalec ne odpravi njene protiustavnosti.

7. Iz navedenega torej izhaja, da je bila protiustavnost zakonske ureditve ugotovljena samo v delu, kolikor se ureditev iz 2. alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena nanaša na 383.b člen ZFPPIPP (dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju). Pa tudi v tem delu se obstoječa zakonska ureditev še naprej uporablja, saj zakonodajalec še ni sprejel nove ureditve. To pomeni, da sodišče tudi pri dolžnikih, pri katerih ugotovi, da je šlo za izrazito blage kršitve 383.b člena ZFPPIPP, ponovnega odpusta obveznosti ne sme dovoliti pred potekom desetih let od pravnomočne odločitve o predhodno zavrnjenem predlogu za odpust obveznosti, saj se še naprej uporablja zakonska ureditev po 399. členu ZFFPPIPP. Zmotno je zato stališče pritožnika, da bi lahko sodišče, če bi menilo, da je zakonska ureditev v sedaj relevantnem delu določb ZFPPIPP protiustavna, dovolilo ponoven predlog odpusta obveznosti pred potekom desetih let od pravnomočne odločitve v prejšnjem postopku. Prav tako pa je tudi zmotno stališče stečajne upraviteljice, da gre za „odpadlo pravno podlago.“

8. Sodišče prve stopnje je torej pri izdaji izpodbijanega sklepa ravnalo v skladu s tem, kar mu nalaga zakon. Določba iz 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP je jasna in nedvoumna ter je ni mogoče razlagati drugače, kot da odpust obveznosti ni dopusten v desetih letih po pravnomočni odločitvi o zavrnitvi prvega predloga za odpust. 9. Oprostilna sodba sodišča v kazenskem postopku ne predstavlja okoliščine, ki bi lahko vplivala na dovoljenost odpusta obveznosti zato, ker dolžniku predlog za odpust obveznosti ni bil zavrnjen iz razloga po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZFPPIPP (pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu), temveč zaradi tega, ker je bil predhodni predlog za odpust obveznosti pravnomočno zavrnjen, saj je bilo ugotovljeno, da je dolžnik kršil svoje obveznosti po 384. členu ZFPPIPP ter zaradi ugotovljene ovire za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Sedaj obravnavani primer se zato razlikuje od primerov, na katere se sklicuje pritožnik v pritožbi (Cst 586/2015 in Cst 715/2017), pri katerih odpust obveznosti ni bil dovoljen zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje zoper premoženje ali gospodarstvo, ki je bila nato izbrisana iz kazenske evidence.1 Razloga za zavrnitev predloga za odpust obveznosti dolžniku se nanašata na čas pred uvedbo stečaja oziroma ob vložitvi predloga za začetek postopka osebnega stečaja, zato nadaljnji potek stečajnega in kazenskega postopka ne moreta predstavljati pravno relevantnih spremenjenih okoliščin.

10. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je bil dolžnik v kazenskem postopku oproščen očitka kaznivega dejanja goljufije po 3. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 9. 9. 2019 tudi že pojasnilo, da se je kazenska zadeva pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti št. II K 48100/2015 nanašala na dolžnikovo pogodbeno razmerje z upnikom M. H., ne pa na dolžnikovo razmerje z upnikom R., d.o.o. Dolžnik nadalje navaja, da ni šlo za nesorazmerne obveznosti in pojasnjuje, da naj bi do njegove insolventnosti prišlo zaradi A. goljufivega ravnanja ter da naj bi bila sredstva za hišo ženino posebno premoženje. S temi pritožbenimi navedbami dolžnik ne more uspeti, ker je bilo o ugovorih že pravnomočno odločeno.

11. Po presoji pritožbenega sodišča se dolžnik tudi sicer neutemeljeno sklicuje na primerjavo obdobja v katerem odpust obveznosti ni dovoljen po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP,2 torej v primeru pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu ter po 2. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP.3 Glede izbrisa obsodbe iz kazenske evidence4 je treba, poleg trajanja prestane zaporne kazni in roka za zakonsko rehabilitacijo (dolžnik navaja primer prestane kazni zapora treh let, nato doba rehabilitacije pet let, skupaj osem letni rok za izbris iz kazenske evidence), upoštevati tudi čas teka kazenskega postopka, ki je potreben, da se kazenski postopek pravnomočno konča. S sklicevanjem na rok za izbris obsodbe iz kazenske evidence zato dolžnik ne more uspešno utemeljiti, da naj bi bila neustavna zakonska ureditev po 2. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki določa desetletni rok. Ta dva roka nista primerljiva, niti ne začneta teči istočasno.

12. Pritožbeno sodišče je nadalje obravnavalo pritožbene trditve o neustavnosti zakonske ureditve, ki določa dobo desetih let, v kateri odpust obveznosti ni dovoljen, za vse primere različnih položajev, navedenih v drugi točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Med te sodi tudi primer uspešno izpodbitega odpusta obveznosti po 411. členu ZFPPIPP, ker je dolžnik s prikrivanjem ali lažnim prikazovanjem podatkov o svojem premoženjskem položaju ali z drugačno prevaro dosegel izdajo sklepa o odpustu obveznosti.5 Po presoji pritožbenega sodišča pa v tem primeru ne gre za neutemeljeno izenačitev, saj je sodišče prve stopnje dolžniku očitalo med drugim prav to, da ni navedel vsega svojega premoženja, kar je bil po 384. členu ZFPPIPP dolžan storiti.

13. Kot izhaja iz odločbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti v zadevi St ..., z dne 29. 1. 2016, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 165/2016, z dne 29. 3. 2016, je dolžnik mesec dni pred uvedbo postopka osebnega stečaja, dne 9. 2. 2015 pristopil kot porok za obveznosti svoje hčerke T. K. do upnika R., d.o.o. po pogodbi o prodaji blaga v znesku 230.448,29 EUR, ki ni bila niti delno izpolnjena. Sodišče je stečajnemu dolžniku očitalo, da se je ob prevzemu te obveznosti moral zavedati, da (po lastnih navedbah) nima drugega premoženja kot plačo v višini cca 1.500,00 EUR mesečno. Nepremičnine in premičnine, ki so sestavljale kmetijo, je namreč dolžnik že na podlagi pogodbe o preužitku z dne 6. 9. 2010 prenesel na svojo tedaj mladoletno hčerko T. K., pri čemer je kmetijo še naprej vodil sam. Kot kmetijski inšpektor je nedvomno zelo dobro poznal poslovodenje kmetije. Že v letu 2014 je tako vedel, da kmetija ne bo imela prihodkov iz najetih kmetijskih površin, kljub temu pa niso bili sproženi sodni postopki za vračilo plačanega zneska po najemni pogodbi, niti glede plačila blaga v vrednosti 230.448,29 EUR, ki naj bi ga prevzel najemodajalec O. L., tako da je kmetija v tem letu pridelala četrt milijona EUR izgube. Tudi vozilo znamke Volvo ni bilo nikoli v dolžnikovi lasti, temveč je bil dolžnik kot leasingojemalec njegov uporabnik do dne 27. 2. 2015, saj ni zmogel več plačevati leasing obrokov (450,00 EUR mesečno). Nadalje je sodišče v sklepu z dne 29. 1. 2016 ugotovilo, da dolžnik niti v poročilu o svojem premoženju niti kasneje ni navedel vsega svojega premoženja (življenjsko zavarovanje, traktor John Deer, nepremično premoženje v R.). Ugotovljeno je bilo, da so bile v času trajanja zakonske zveze leta 2000 kupljene parcele, na katerih je bila v letu 2001 zgrajena stanovanjska hiša, ki pa je bila zemljiškoknjižno pisana na dolžnikovo ženo. Zakonca sta nato v letu 2000 ter 2006 najela kredit v znesku 852.300 ATS in 15.000 EUR ter za zavarovanje zastavila navedene nepremičnine. Šele potem, ko je upraviteljica vložila tožbo za ugotovitev obsega skupnega premoženja, je bila sklenjena sodna poravnava, s katero se je K. K. zavezala plačati v stečajno maso znesek 41.274,94 EUR.

14. Dolžnik je v tem postopku uveljavljal, da je zakonska ureditev neustavna, saj naj bi predstavljala desetletna doba, v kateri ne more doseči odpusta obveznosti, nesorazmerno sankcijo. Vendar pa, glede na povzeto, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi pritožnikovemu stališču, da bi šlo v njegovem primeru za blažjo kršitev, ki bi ob tehtanju okoliščin primera terjala milejšo sankcijo. Desetletni rok, ki mora preteči od zavrnjenega odpusta obveznosti, zato v konkretnem primeru ni nesorazmerno dolga doba. Dolžniku iz navedenega razloga ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), prav tako pa tudi ne načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Dolžnik še navrže, da je v neprimerljivo slabšem položaju v primerjavi z dolžniki v postopku izvršbe, vendar tega očitka ne konkretizira.

15. Prav tako pa ni relevantna pritožbena trditev, da je družba R., d.o.o. prodala svojo terjatev, zaradi česar naj bi se o predlogu za odpust obveznosti izjavil nov upnik. O ugovoru te družbe zoper odpust obveznosti (prvi odstavek 403. člena ZFPPIPP) je bilo že odločeno. Obstoj ovire glede predhodnih odpustov obveznosti, po drugem odstavku 399. člena ZFPPIPP, pa presoja sodišče samo glede na podatke uradnih evidenc. Sodišču zato v tem postopku ni bilo treba pridobivati mnenja upnikov.6 Na mnenje upravitelja pa sodišče ni vezano, temveč je dolžno ravnati v skladu z zakonom.

16. Nazadnje je treba odgovoriti še na dolžnikovo pritožbeno navedbo, da je že šesto leto v postopku osebnega stečaja, v katerem je bilo vnovčeno celotno njegovo premoženje. Iz podatkov v spisu je razvidno, da so se v tem postopku osebnega stečaja natekla sredstva v višini 118.832,19 EUR zato, ker so bili sproženi določeni postopki (tožba na ugotovitev obstoja skupnega premoženja, sklep o izterjavi stalnih prejemkov).7 V kolikor torej drži, da dolžnik nima drugega premoženja, ki bi ga bilo mogoče vnovčiti, je to razlog za končanje postopka osebnega stečaja brez odpusta obveznosti, saj tega dolžnik, glede na navedeno, v tem postopku osebnega stečaja ne more doseči. 17. Pritožba torej ni utemeljena. Izpodbijani sklep je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Z izbrisom obsodbe iz kazenske evidence namreč po zakonu prenehajo vse njene posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega (prvi odstavek 82. člena KZ-1).

2 Odpust obveznosti ni dovoljen: če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, razen če je ta obsodba do poteka preizkusnega obdobja že izbrisana iz kazenske evidence ali če se do poteka preizkusnega obdobja izpolnijo pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije (1. točka drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

3 Odpust obveznosti ni dovoljen: če je bilo o odpustu obveznosti stečajnemu dolžniku že pravnomočno odločeno v naslednjih primerih in od pravnomočnosti sklepa ali sodbe še ni preteklo deset let: če je bil predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnjen, ker je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 383.b, 384., 386. ali 401. člena tega zakona, ali zaradi ovire iz tretjega odstavka tega člena (druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

4 Obsodba se izbriše iz kazenske evidence v določenem roku šele od takrat, ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena (tretji odstavek 82. člena Kazenskega zakonika; KZ-1).

5 Odpust obveznosti ni dovoljen: če je bilo o odpustu obveznosti stečajnemu dolžniku že pravnomočno odločeno v naslednjih primerih in od pravnomočnosti sklepa ali sodbe še ni preteklo deset let: če je bil sklep o odpustu obveznosti razveljavljen po 411. členu ZFPPIPP (tretja alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

6 Če sodišče na podlagi podatkov evidenc ugotovi, da obstaja ovira za odpust obveznosti iz drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, sodišče predlog za odpust obveznosti zavrne (drugi odstavek 400. člena ZFPPIPP).

7 Dolžnik ob začetku stečaja niti ni imel premoženja, ki bi spadalo v stečajno maso (glej otvoritveno poročilo).V stečajno maso se je natekel znesek 120.172,20 € pretežno iz dveh naslovov: presežka plače nad minimalno 77.546,95 ter nakazila K. K. v višini 41.274,94 € (poročilo z dne 13. 4. 2021).