Jedro

Kot izhaja iz 3. odstavka 396. člena ZFPPIPP pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja ni izvršilni naslov za izterjavo prav vseh prijavljenih in neplačanih terjatev v postopku osebnega stečaja, temveč zgolj za izterjavo tistih prijavljenih in neplačanih terjatev upnika iz seznama neplačanih terjatev, ki so bile v stečajnem postopku tudi priznane.

Tožeča stranka sodišču prve stopnje v pritožbi utemeljeno očita, da je v zvezi s tem odločilnim dejstvom nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj zgolj na podlagi Sklepa o končanju stečajnega postopka v povezavi s Seznamom neplačanih terjatev, še ni mogoče ugotoviti oziroma zaključiti, da je bila vtoževana terjatev tožeče stranke, ki je vsebovana v točki 27 tega seznama, v stečajnem postopku tudi priznana.

Ker sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odločilnega dejstva, ali je bila vtoževana terjatev tožeče stranke, ki je bila, kar pritožbeno ni sporno, v stečajnem postopku sicer prijavljena in je neplačana, tudi priznana, sploh ni ugotavljalo oziroma pri ugotavljanju tega dejstva ni upoštevalo vseh v stečajnem postopku uradno objavljenih podatkov in procesnih dejanj stečajnega sodišča, je vsaj preuranjeno, če ne že napačno, zaključilo, da je bila v stečajnem postopku, ki je nad tožencem tekel pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. St 104/..., prijavljena in neplačana vtoževana terjatev tožeče stranke tudi priznana. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno, verjetno pa tudi napačno, napravilo tudi materialno pravni zaključek, da je Sklep o končanju stečajnega postopka v skladu s 3. odstavkom 396. člena ZFPPIPP izvršilni naslov za izterjavo v tem pravdnem postopku vtoževane terjatve tožeče stranke in da zato tožeča stranka skladno z 274. členom ZPP nima več pravne koristi za nadaljevanje tega predmetnega pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I. izreka zavrglo tožbo tožeče stranke, vloženo dne 1. 3. 2019 in pod točko II. izreka še sklenilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka, ki sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, ki naj postopek na prvi stopnji na podlagi tožbe, vložene dne 1. 3. 2019, nadaljuje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. V pritožbi najprej označi kot pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je tožeča stranka kot upnik v postopku osebnega stečaja nad toženo stranko (v nadaljevanju: toženec), ki se je vodil pred Okrožnim sodišče v Celju pod opr. št. St 104/..., prijavila terjatev, ki jo vtožuje v tem pravdnem postopku. Predmetna prijavljena terjatev tožeče stranke je navedena v Seznamu neplačanih terjatev dolžnika - toženca z dne 23. 8. 2021, objavljenem v sistemu AJPES dne 24. 8. 2021 pod ID objave 5177184, opr. št. St 104/... (v nadaljevanju: Seznam neplačanih terjatev) pod zaporedno številko 27, in sicer je prijavljena terjatev v skupni višini 32.421,32 EUR, od česar je znesek glavnice 26.297,43 EUR, znesek obresti 4.473,44 EUR in znesek stroškov 1.650,45 EUR. Sodišču prve stopnje pa tožeča stranka očita, da v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, zakaj je v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa presodilo, da sklep Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St 104/... z dne 24. 8. 2021, ki je postal pravnomočen dne 9. 9. 2021 (v nadaljevanju: Sklep o končanju stečajnega postopka), ki je, kot sicer pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev, tudi izvršilni naslov za terjatev tožeče stranke, ki jo vtožuje v tem postopku, glede na to, da je bila ta neplačana, ne pa tudi priznana. Okrožno sodišče v Celju je namreč s Sklepom o končanju stečajnega postopka postopek osebnega stečaja nad tožencem končalo (prva točka izreka) in v drugi točki izreka razrešilo upravitelja A. A., v tretji točki izreka Sklepa o končanju stečajnega postopka pa je o tem, katere terjatve upnikov, ki so bile prijavljene v predmetnem stečajnem postopku, so priznane in o znesku teh terjatev, ki v predmetnem stečajnem postopku ni bil plačan, odločilo tako, kot je navedeno v seznamu neplačanih priznanih terjatev z dne 23. 8. 2021 (p.d. 98), ki je sestavni del izreka Sklepa o končanju stečajnega postopka in je bil objavljen hkrati z objavo tega predmetnega sklepa. Nadalje je Okrožno sodišče v Celju v četrti točki izreka Sklepa o končanju stečajnega postopka odločilo, da mora dolžnik, torej toženec, upnikom plačati znesek neplačanih terjatev iz tretje točke izreka Sklepa o končanju stečajnega postopka. Na podlagi jezikovne razlage je po mnenju tožeče stranke tako moč zaključiti, da Seznam neplačanih terjatev ni seznam neplačanih priznanih terjatev, na katerega se sicer sklicuje Sklep o končanju stečajnega postopka, pač pa je zgolj seznam neplačanih terjatev. Navedeno po mnenju tožeče stranke izhaja že iz samega naslova seznama z dne 23. 8. 2021, ki se glasi: »Seznam neplačanih terjatev B. B., ...«. Prav tako v Seznamu neplačanih terjatev ni naveden znesek priznanih terjatev, pač pa zgolj znesek prijavljenih terjatev. Sklep o končanju stečajnega postopka pa nalaga dolžniku - toženi stranki plačilo neplačanih terjatev iz 3. točke izreka Sklepa o končanju postopka, ki se sklicuje na priznane in neplačane terjatve, kot izhajajo iz Seznama neplačanih terjatev dolžnika - tožene stranke z dne 23. 8. 2021. Navedeno bi lahko vodilo v zaključek, da s Sklepom o končanju stečajnega postopka dolžniku - tožencu ni bilo naloženo plačilo terjatev, ki niso bile priznane. Te kategorije v seznamu neplačanih terjatev z dne 23.8. 2021 sicer sploh ni. Ob tem tožeča stranka v pritožbi še izpostavlja, da v postopku osebnega stečaja nad tožencem ni bila priznana nobena prijavljena terjatev, saj preizkus terjatev sploh ni bil opravljen, kot to izhaja iz končnega poročila stečajnega upravitelja z dne 23. 8. 2021 z naslovom: »Končno poročilo (375. čl ZFPPIPP) s predlogom končanja stečajnega postopka brez razdelitve upnikom (378. čl. ZFPPIPP)« (v nadaljevanju: Končno poročilo), ki ga tožeča stranka prilaga v dokaz. Navedeno izhaja že iz naslova Končnega poročila in tudi iz točke I. in 7. točke II. točke le-tega, saj je stečajni upravitelj v teh predlagal končanje stečajnega postopka brez razdelitve stečajne mase skladno s 378. členom ZFPPIPP, skladno s katerim pa se med drugim tudi ne opravi preizkus terjatev. Iz vsega navedenega po oceni tožeče stranke izhaja, da ima v postopku opr. št. St 104/... prijavljeno neplačano terjatev, ne pa tudi priznane terjatve. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotovilo, da v seznamu neplačanih terjatev z dne 23. 8. 2021 ni priznanih terjatev, na katere se sklicuje Sklep o končanju stečajnega postopka niti da tožeči stranki terjatev (niti terjatve drugih upnikov) v postopku St 104/... ni bila priznana. Posledično je po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ima tožeča stranka na podlagi Sklepa o končanju postopka izvršilni naslov za v postopku P 151/2019 vtoževano terjatev in da posledično v tem pravdnem postopku nima več pravnega interesa. Skladno z navedenim napačnim sklepom pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, torej 274. člen ZPP, na podlagi katerega je tožbo tožeče stranke z izpodbijanim sklepom zavrglo. Sodišču prve stopnje tožeča stranka očita še bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ji pred izdajo izpodbijanega sklepa ni dalo možnosti, da se izjavi o relevantnih dejstvih. Očita pa mu tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi izpodbijanega sklepa nejasni, ker sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (sicer pravilno) navaja le znesek prijavljene neplačane terjatve tožeče stranke kot upnika v stečajnem postopku St 104/... kot izhaja iz Seznama neplačanih terjatev, ne navaja pa zneska priznane terjatve (kar je sicer logično in pravilno, ker ta ne obstaja), na katerega pa, kot je sicer moč sklepati iz nadaljnje obrazložitve izpodbijanega sklepa, opre zaključek, da ima tožeča stranka na podlagi Sklepa o končanju stečajnega postopka, ki sicer daje podlago za plačilo priznanim neplačanim terjatvam, že izvršilni naslov za izterjavo v predmetnem postopku vtoževano terjatev. Tožeča stranka končno sodišču prve stopnje očita še bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP z utemeljitvijo, da v Sklepu o končanju stečajnega postopka in v Seznamu neplačanih priznanih terjatev z dne 23. 8. 2021, na katera sicer opira svojo odločitev v izpodbijanem sklepu, ni podlage za zaključek, da ima tožeča stranka že izvršilni naslov za izterjavo v predmetnem postopku vtoževano terjatev. Ker je izpodbijani sklep nezakonit v točki I. izreka, je posledično nezakonit tudi v točki II. izreka, saj je odločitev o stroških postopka zgolj posledica odločitve iz točke I. izreka izpodbijanega sklepa.

3. Toženec na pritožbo tožeče stranke ni odgovoril. 4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Po predhodnem preizkusu tožbe izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, da je bila tožba vložena prepozno, da o tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe (274. člen ZPP).

7. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa v točkah 5. in 6. obrazložitve je sodišče prve stopnje ta sklep izdalo na podlagi 274. člena ZPP potem, ko je zaključilo, da tožeča stranka nima več pravne koristi oziroma pravnega interesa za tožbo. Ta svoj zaključek je utemeljilo z obrazložitvijo, da je pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 104/... z dne 24. 8. 2021 (v nadaljevanju: Sklep o končanju stečajnega postopka), izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev, med drugimi tudi terjatve, ki jo tožeča stranka vtožuje v tem pravdnem postopku.

8. Čeprav sodišče prve stopnje v točkah 2. in 3. obrazložitve izpodbijanega sklepa res navaja le zneska v stečajnem postopku pod opr. št. St 104/... prijavljene in neplačane terjatve tožeče stranke kot izhaja iz Seznama neplačanih terjatev, ne navaja pa zneska priznane terjatve, zaradi tega izpodbijani sklep ni nejasen, kot mu to zmotno očita tožeča stranka v pritožbi. Posledično izpodbijani sklep ni obremenjen s pritožbeno zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

9. Neutemeljen je tudi očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da naj bi protispisnost obstajala iz razloga, ker v Sklepu o končanju stečajnega postopka in v Seznamu neplačanih terjatev, na katera sicer sodišče prve stopnje opira svojo odločitev v izpodbijanem sklepu, ni podlage za zaključek, da ima tožeča stranka že izvršilni naslov za izterjavo v predmetnem postopku vtoževane terjatve. Zatrjevana kršitev pa ne predstavlja protispisnosti kot kršitve iz 15. točke 339. člena ZPP. Za protispisnost bi šlo namreč le v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva) v sodbo oziroma sklep. V tem primeru pa je zatrjevano protislovje rezultat sodnikovega (zatrjevano napačnega) sklepanja, da obstaja neko dejstvo, t.j. da je bila vtoževana terjatev, ki je neplačana, priznana v stečajnem postopku in da je bila tožencu kot taka s Sklepom o končanju stečajnega postopka naložena v plačilo in posledično tudi rezultat sodnikovega (zatrjevano napačnega) sklepanja, da je Sklep o končanju stečajnega postopka izvršilni naslov za izterjavo v tem pravdnem postopku vtoževane terjatve tožeče stranke.

10. Gre torej kvečjemu za zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, ki pa ju po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka sodišču prve stopnje očita utemeljeno.

11. Pritožbeno niso izpodbijane tudi sicer pravilne in dokazno podprte ugotovitve sodišča prve stopnje je v točkah 2. in 3. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je tožeča stranka v stečajnem postopku nad tožencem prijavila terjatev v višini 32.421,32 EUR, ki obsega glavnico v višini 26.297,43 EUR, obresti v višini 4.473,44 EUR in pravdne stroške v zvezi z uveljavljanjem terjatve pred začetkom postopka osebnega stečaja v višini 1.650,45 EUR, da gre za celotno v tem postopku vtoževano terjatev skupaj s pravdnimi stroški, da stečajnemu dolžniku (tožencu) njegove obveznosti niso bile odpuščene, ker je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St 104/..., z dne 14. 6. 2021 postopek odpusta obveznosti ustavljen in predlog za odpust obveznosti zavrnjen, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St 104/..., z dne 24. 8. 2021, ki je postal pravnomočen 9. 9. 2021, postopek osebnega stečaja nad tožencem končan (1. točka izreka) in upravitelj Silvo Zoreč razrešen (2. točka izreka), da je sodišče o tem, katere terjatve upnikov, ki so bile prijavljene v postopku osebnega stečaja, so priznane in o znesku teh terjatev, ki v postopku osebnega stečaja ni bil plačan, odločilo tako, kot je navedeno v seznamu neplačanih priznanih terjatev z dne 23. 8. 2021, ki je sestavni del izreka sklepa in je (bil) objavljen hkrati z objavo sklepa (3. točka izreka), stečajnemu dolžniku pa je sodišče ob tem naložilo, da mora upnikom plačati znesek neplačanih terjatev iz 3. točke izreka sklepa (4. točka izreka), da so iz seznama neplačanih terjatev, ki je sestavni del izreka citiranega sklepa, razvidni zneski prijavljenih terjatev posameznih upnikov in da je za terjatev tožeče stranke navedeno, da je bila prijavljena v višini 32.421,32 EUR (od tega glavnica v višini 26.297,43 EUR, obresti v višini 4.473,44 EUR in stroški v višini 1.650,45 EUR) in da ostaja neplačana v višini 32.421,32 EUR.

12. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu kot izhodišče za svojo odločitev povsem pravilno citiralo Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ko je zapisalo, da le-ta v 1. odstavku 396. člena določa, da sodišče s sklepom o končanju postopka osebnega stečaja poleg odločitev iz 1. odstavka 376. člena tega zakona tudi odloči, katere terjatve upnikov, ki so bile prijavljene v postopku osebnega stečaja, so priznane, in o znesku teh terjatev, ki v postopku osebnega stečaja ni bil plačan in naloži stečajnemu dolžniku, da plača neplačani del terjatev iz 1. točke tega odstavka. V izreku sklepa o končanju postopka osebnega stečaja sodišče svoje odločitve iz 1. odstavka tega člena oblikuje tako, da navede seznam neplačanih priznanih terjatev, ki ga mora sodišču predložiti upravitelj hkrati s svojim končnim poročilom in je sestavni del izreka tega sklepa (2. odstavek 396. člena ZFPPIPP). Pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja je izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev (3. odstavek 396. člena ZFPPIPP).

13. Kot izhaja iz 3. odstavka 396. člena ZFPPIPP pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja ni izvršilni naslov za izterjavo prav vseh prijavljenih in neplačanih terjatev v postopku osebnega stečaja, temveč zgolj za izterjavo tistih prijavljenih in neplačanih terjatev upnika iz seznama neplačanih terjatev, ki so bile v stečajnem postopku tudi priznane.

14. Tožeča stranka sodišču prve stopnje v pritožbi utemeljeno očita, da je v zvezi s tem odločilnim dejstvom nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj zgolj na podlagi Sklepa o končanju stečajnega postopka v povezavi s Seznamom neplačanih terjatev, še ni mogoče ugotoviti oziroma zaključiti, da je bila vtoževana terjatev tožeče stranke, ki je vsebovana v točki 27 tega seznama, v stečajnem postopku tudi priznana.

15. Ker sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odločilnega dejstva, ali je bila vtoževana terjatev tožeče stranke, ki je bila, kar pritožbeno ni sporno, v stečajnem postopku sicer prijavljena in je neplačana, tudi priznana, sploh ni ugotavljalo oziroma pri ugotavljanju tega dejstva ni upoštevalo vseh v stečajnem postopku uradno objavljenih podatkov in procesnih dejanj stečajnega sodišča, je pritrditi tožeči stranki, da je zaradi nepravilne ocene listin iz stečajnega postopka, t.j. Sklepa o končanju stečajnega postopka in Seznama neplačanih terjatev, pa tudi zaradi neupoštevanja preostalih uradno objavljenih podatkov stečajnega postopka, ki je tekel pred St 104/..., še zlasti pa Končnega poročila, v katerem se stečajni upravitelj med drugim sklicuje tudi na sklep stečajnega sodišča z dne 1. 6. 2021, da se preizkus terjatev ne opravi, vsaj preuranjeno, če ne že napačno, zaključilo, da je bila v stečajnem postopku, ki je nad tožencem tekel pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. St 104/..., prijavljena in neplačana vtoževana terjatev tožeče stranke tudi priznana. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno, verjetno pa tudi napačno, napravilo tudi materialno pravni zaključek, da je Sklep o končanju stečajnega postopka v skladu s 3. odstavkom 396. člena ZFPPIPP izvršilni naslov za izterjavo v tem pravdnem postopku vtoževane terjatve tožeče stranke in da zato tožeča stranka skladno z 274. členom ZPP nima več pravne koristi za nadaljevanje tega predmetnega pravdnega postopka.

16. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep, ki ga je izdalo vsaj preuranjeno, verjetno pa tudi nepravilno, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava izdalo po uradni dolžnosti, brez predloga strank, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v skladu s 3. točko 365. člena ZPP le razveljavilo, ne da bi zadevo vrnilo v nov postopek izdaje sklepa, kar pa seveda ne pomeni, da se postopek odločanja o glavni stvari ne bo nadaljeval. 17. Po vrnitvi zadeve s pritožbenega sodišča bo moralo sodišče prve stopnje najprej vpogledati v vse uradno objavljene podatke in procesna dejanja v postopku osebnega stečaja, ki se je vodil nad tožencem pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. St 104/..., tudi v Končno poročilo in v sklep stečajnega sodišča z dne 1. 6. 2021, nadalje o tem, katere podatke je pridobilo po uradni dolžnosti, obvestiti tudi obe pravdni stranki in jima dati možnost, da se v primernem roku izjavita o tem, ali še obstaja pravna korist tožeče stranke za nadaljevanje tega postopka, nato pa dokazno oceniti vse že predhodno in tudi novo pridobljene uradne podatke in opravljena procesna dejanja stečajnega sodišča in na njihovi podlagi ponovno presoditi, ali Sklep o končanju stečajnega postopka predstavlja v skladu s 3. odstavkom 396. člena ZFPPIPP izvršilni naslov za vtoževano terjatev tožeče stranke, ali je bila ta terjatev tožeče stranke, ki je navedena v Seznamu neplačanih terjatev tudi priznana, in presoditi, ali ima tožeča stranka še vedno pravno korist za nadaljevanje tega pravdnega postopka. Če bo zaključilo, da pravnega interesa za vodenje tega pravdnega postopka nima več, bo ponovno izdalo sklep, s katerim bo tožbo tožeče stranke zavrglo (274. člen ZPP), v nasprotnem primeru pa bo s postopkom nadaljevalo in vsebinsko, meritorno odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke.

18. Ker je bil predmet pritožbene obravnave procesni sklep sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče v tej zadevi kljub temu, da je šlo pri izpodbijanem sklepu za končni sklep, zaradi njegove narave ni moglo samo odpraviti pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa in brez razveljavitve samo dokončno odločiti v tej zadevi. Sodišče prve stopnje namreč vsebinsko, meritorno o glavni stvari (tožbenem zahtevku tožeče stranke) sploh še ni odločalo, tega pa namesto njega zaradi načela dvostopenjskega sojenja ne more kot prvo storiti pritožbeno sodišče. 19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka (ki temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP) je pridržana za končno odločbo.