Jedro

Ker je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje in je zanj pravilno uporabila materialno pravo, prvostopno sodišče pa je na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, spremenilo prvostopno sodbo in tožbo zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke pa je Vrhovno sodišče zavrglo, saj meni, da ustavni spor, kot ga toženki predlagajo, ni potreben.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne. 2. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in in 26/07 – sklep US) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 26.3.2008, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Po predhodni združitvi zadev s sklepom je tožena stranka z odločbo na podlagi 33. člena v zvezi s 3. alineo 3. člena in 2. alineo 1. odstavka 52. člena v rednem postopku po 53. členu Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) zavrnila prošnje tožnikov za mednarodno zaščito (1. točka izreka odločbe) in odločila, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka odločbe). Presodila je, da tožniki niso izkazali preganjanja v smislu ZMZ, saj niso izkazali utemeljenega strahu, ki bi bil podkrepljen z objektivnim stanjem, da bi bili v izvorni državi preganjani zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Prav tako niso izkazali obstoja pogojev za subsidiarno zaščito, saj ne izhaja, da bi ob vrnitvi v izvorno državo utrpeli resno škodo v smislu ZMZ.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je odločitev tožene stranke v tem primeru preuranjena. Tožena stranka se je sicer opredelila do posameznih dogodkov, ki sta jih navajala polnoletna tožnika, ni pa preverila položaja stranke oziroma narave organizacije, ki ji je tožnik pripadal oziroma ji pripada. Z dodatnim zaslišanjem tožnikov ni preverila, ali so bile osebe, ki jih je navajal tožnik, člani tožnikove stranke oziroma kako so bili politično lahko identificirani. Ni se opredelila niti do tožnikove pisne izjave, ki je v upravnem spisu, in ni opravila primerjave tožnikovih izjav v tej pisni izjavi z ustnimi izjavami tožnika in tožnice in v zvezi s tem ni navedla svojih zaključkov. Podrobneje bi morala izprašati tožnika tudi glede obsežne dokumentacije, ki jo je predložil v upravni spis, in s podvprašanji poskušati pridobiti informacije glede posameznih dogodkov oziroma oseb, ki jih je opisal oziroma omenil. S podvprašanji bi morala tudi preveriti, ali iz dokumentacije, ki jo je tožnik predložil, izhajajo kakšni dogodki, ki bi se lahko primerjali z dogodki, ki jih zatrjuje tožnik oziroma bi bili lahko primerljivi. Tožnik namreč zatrjuje, da je bil v izvorni državi sprva preganjan zaradi pripadnosti stranki K.K., nato pa zaradi pripadnosti sedanjemu gibanju K. pravna zaščitna organizacija – D.A., kar potrjuje tudi tožnica. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na podatke iz časopisa T. v P., poročilo Urada za evropske in evroazijske zadeve Ameriškega zunanjega ministrstva iz septembra 2007, Zakon Ruske federacije o pravici državljanov do svobode gibanja, izbire bivališča in stalnega prebivališča znotraj Ruske federacije, vendar teh informacij tožnikoma pred izdajo odločbe ni predočila in jima ni omogočila, da se o tem izjavita. To je zlasti pomembno glede časopisa T. v P., na podlagi katerega je zaključila, da do dogodka dne 17.8.2007 ni prišlo. Zato je preuranjeno zaključila tudi, da niso podane okoliščine iz 26. člena ZMZ, ni se opredelila do elementov, navedenih v ZMZ, do subjektov preganjanja in subjektov zaščite po 24. in 25. členu ZMZ, prav tako se ni opredelila do razlogov preganjanja po 27. členu ZMZ. Preuranjeno je zaključila tudi, da tožnikom ob vrnitvi v izvorno državo ne bo nastala resna škoda, saj je tožnik zatrjeval, da bi ga oblasti ob vrnitvi v izvorno državo ubile, tožnico pa zaprle v norišnico. Tožena stranka z dodatnimi vprašanji ni preverila konkretizacije njunega strahu. Ni preverila vzroka smrti oseb, ki jih je navedel tožnik, in tudi ne izginotja še ene osebe, ki je bila zadržana zaradi tihotapljenja narkotikov. Te pomanjkljivosti mora tožena stranka odpraviti v skladu z napotki sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku.

Tožena stranka vlaga zoper sodbo prvostopnega sodišča pritožbo iz pritožbenih razlogov in predlaga, da vrhovno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Prereka stališče prvostopnega sodišča, da je v zadevi odločila preuranjeno in da ni zavzela stališča do tega, kako so v tem primeru izpolnjeni pogoji iz posameznih določb ZMZ. Tožnica se na lastno preganjanje ne sklicuje, temveč le na preganjanje tožnika, zato se je tožena stranka osredotočila na tožnikov navedbe. Iz teh pa glede na določbe ZMZ, ki jih je navedlo tudi prvostopno sodišče, ne izhaja, da bi bil tožnik v izvorni državi podvržen preganjanju v smislu ZMZ. Tožnikove izjave glede dogodkov, ki jih je opisoval kot preganjanje in jih tožena stranka zgoščeno prikazuje v pritožbi, je tožena stranka štela za verodostojne, razen zadnjega dogodka, ki naj bi bil poglavitni vzrok za zapustitev izvorne države, to je zatrjevanega streljanja nanj dne 17.8.2007. Že opis tega dogodka kaže na to, da ni verjeten, poleg tega pa v tedniku, ki izhaja v kraju, kjer naj bi se zatrjevano streljanje zgodilo, o tem ni poročal, čeprav ima obsežno črno kroniko o manj pomembnih kriminalnih dejanjih, pri tem pa je tožnik trdil, da streljanje ni ostalo neopaženo (po streljanju naj bi se začeli zbirati sosedje in kovinska vhodna vrata naj bi bila poškodovana od nabojev). Nenavaden je tudi čas zatrjevanega napada, ne ob prihodu iz službe, ki je predvidljiv, temveč po ponovnem odhodu od doma zaradi nakupa kruha, kar je izjemno in zato nepredvidljivo. Glede na tožnikove izjave se je nanj streljalo takoj, ko je odprl vhodna vrata, torej preden je stopil na ulico, in da so se vrata med streljanjem zaprla, kar pomeni, da napadalec niti ni mogel videti, na koga strelja. Streljanje povezuje s tem, da je vlada začela pobijati aktiviste opozicije in v zvezi s tem navaja imena nekaterih oseb. Ker so ti po njegovih navedbah umrli v sumljivih okoliščinah in je umor težko dokazati, ni logično, da bi nanj napravili tako odkrit atentat. Druga dejanja, ki jih navaja, pa po presoji tožene stranke nimajo značaja preganjanja v smislu 26. člena ZMZ. Le dva dogodka, ki ju omenja, bi bila morda lahko v povezavi z njegovo politično dejavnostjo, to je, da so ga pretepli leta 1999 in da so ga leta 2005 za 24 ur zadržali na policijski postaji. Tudi sam tožnik o politični motiviranosti teh dejanj nima dokazov, temveč to le sumi. Toda ti dve dajanji nista bili dovolj resne narave, da bi predstavljali hudo kršitev temeljnih človekovih pravic iz drugega odstavka 15. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Tožnikovo življenje ob teh dveh dogodkih ni bilo ogroženo, po pretepu leta 1999 je v nekaj dneh zapustil bolnišnico, po zadržanju na policijski postaji leta 2005 pa ni poiskal medicinske pomoči. Ti dve dejanji tudi nista dovolj ponavljajoči se, da bi se lahko šteli za preganjanje. V istem obdobju pa je bil tožnik odlikovan za delo na MNZ (leta 1993); ob upokojitvi leta 1999 je dosegel čin predstojnika policije; zaradi pomanjkanja dokazov so 3 krat zavrgli obtožbe proti njemu; imel je notranji in mednarodni potni list, pridobljena v letu 2007; od leta 2000 do 2005 je opravljal varnostne storitve; od leta 2006 do leta 2007 je bil vodja oddelka prodaje, kjer je dobro zaslužil; od leta 2001 do leta 2006 je doštudiral za psihologa na moskovski odprti univerzi. Od leta 1991 ni prejel nobene neposredne grožnje zaradi političnega udejstvovanja, le opozorila nadrejenih v policiji, ker so nasprotovali njegovemu političnemu udejstvovanju, saj je bil policist. Podobna prepoved velja za policiste tudi v Sloveniji. Ni torej res, da tožena stranka ne bi popolno ugotovila dejanskega stanja in je odločitev preuranjena. Tožniki tudi niso izkazali, da bi ob vrnitvi v izvorno državo utrpeli resno škodo. Česa takega ni mogoče sklepati iz dveh nasilnih dogodkov v 16 letih tožnikovega zatrjevanega političnega udejstvovanja, od tega zadnji v letu 2005, ob odsotnosti neposrednih groženj in zlasti zato, ker tožnik po lastnih navedbah od leta 2006 ni več politično aktiven. Tožena stranka se tud i ne strinja, da bi moral v ponovljenem postopku tožnike zaslišati, jih seznaniti z informacijami, ki jih navaja sodišče prve stopnje. Informacije o izvorni državi se štejejo za splošno znana dejstva (22. člen ZMZ) in jih torej prosilcu ni treba posebej predstavljati. Časopis, v katerem ni informacije o streljanju v letu 2007, ki ga zatrjuje tožnik, bi bilo strankam absurdno predstavljati, poleg tega tudi ni jasno, kaj relevantnega glede na to zadevo bi o tem lahko izjavil tožniki. Tožniki bi morali zakonodajo svoje izvorne države poznati, torej jih z njo ni treba seznanjati. Upoštevanje dokumentacije, to je okoli 300 člankov v ruščini v cirilici, ki jo je iz spleta pridobil tožnik in jo predložil v upravni spis, ni smiselno. Tožnik na zahtevo tožene stranke izmed teh člankov ni izbral najpomembnejših, trdil je, da so vsi enako pomembni. S tako količino dokumentov, ki so lahko povsem nepomembni za odločitev, bi pa jih bilo treba prevesti, pa se blokira postopek, saj bi prevajanje trajalo dolgo časa in bi bilo zvezano z velikimi stroški. V tem primeru je smo prevajanje naslovov člankov, ki jih je v spis predložil tožnik, stalo okoli 33 oskrbnih dni v azilnem domu. Tožnik pa ni hotel izbrati pomembnejših člankov, temveč je zahteval, da tožena stranka prevede vse članke. Tožena stranka meni tudi, da dodatno zaslišanje tožnikov ne bi doprineslo h popolnejši ugotovitvi dejanskega stanja, saj je njunim izjavam v glavnem verjela in torej dodatno razčiščevanje glede zatrjevanih dogodkov ni potrebno in ni bistveno za odločitev.

Na pritožbo tožeče stranke so tožniki odgovorili s pomočjo svojega pooblaščenca v upravnem postopku ... . Navajajo, da tožena stranka v pritožbi v glavnem le ponavlja svoja stališča iz izpodbijane odločbe. Pri tem pa kaže svoj skrajno naivni in neživljenjski pristop do problematike političnega preganjanja. To pa zlasti v zvezi s streljanjem v letu 2007, ko ugotavlja, da o tem ni bilo nič v konkretnem časopisu. To je glede na razmere v Rusiji povsem pričakovano, saj od vlade kontrolirani oziroma njej naklonjeni mediji o zanjo neugodnem dogodku ne poročajo, kar pa ne dokazuje, da dogodka ni bilo. Sodišče prve stopnje od tožene stranke ni zahtevalo, da tožnike seznani s časopisom, v katerem o njih ne piše, temveč, da jih seznani s svojimi zaključki v zvezi s tem. Opozarjajo tudi na to, da iz navedb tožene stranke v pritožbi izhaja, da prevod 10 naslovov člankov stane toliko kot 1 oskrbni dan v azilnem domu, česar raje niti ne komentirajo. Iz pritožbe še bolj jasno kot iz odločbe izhaja, da je tožena stranka ugotavljala le dejanja preganjanja, ne pa utemeljenega strahu tožnikov v zvezi z dejanji preganjanja, pri čemer posebej izpostavlja dve najbolj izraziti takšni mesti v pritožbi. To so tožniki zatrjevali tudi že v tožbi, pa se prvostopno sodišče do tega ni opredelilo. Svojo odločitev je oprla na 26. člen ZMZ, ki ni ustaven in ni skladen z Ženevsko konvencijo. Tožena stranka kot dovolj resno dejanje preganjanja šteje le dajanje, pri katerem je ogroženo prosilčevo življenje; kot hude kršitve človekovih pravic pa šteje le tiste iz 15. člena EKČP, kar je napačna uporaba materialnega prava.

Tožniki zoper prvostopno sodbo vlagajo pritožbo s pomočjo svojega pooblaščenca v upravnem postopku ... . Čeprav je bilo tožbi ugodeno, pa sodišče prve stopnje ni ugodilo nekaterim tožbenim razlogom, predvsem očitani neskladnosti 26. člena ZMZ z Ženevsko konvencijo, za kar naj bi predlagalo ustavno presojo te določbe ZMZ pred Ustavnim sodiščem RS v skladu s 156. členom Ustave RS (URS). Razlog, ki ga je za zavrnitev tega predloga navedlo prvostopno sodišče (da je odločba odpravljena in zadeva vrnjena v nov postopek), je bodisi zavestno sprenevedanje glede vsebine tega tožbenega ugovora, ali pa popolno nerazumevanje problema oziroma za ta primer relevantnega materialnega prava. Izpodbijana sodba je zavajajoča, saj sodišče prve stopnje z napotkom za ponovni postopek usmerja toženo stranko v uporabo določbe 26. člena ZMZ, ki pa je neustaven, ker je v očitnem nasprotju z Ženevsko konvencijo, kar pomeni, da bo tudi nova odločitev nezakonita in potrebna ponovne sodne presoje, kar pa še dodatno podaljšuje azilni postopek, ki mora biti hiter, in bo pomenilo ponovno nepotrebno obremenjevanje že tako preobremenjenega upravnega sodstva, saj bodo spori obstojali, dokler ne bo določba 26. člena ZMZ kot protiustavna odstranjena.

Tožena stranka na pritožbo tožnikov ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Po ZMZ se mednarodna zaščita v obliki statusa begunca prizna osebam, ki zaprosijo za zaščito v tuji državi, iz razlogov, določenih v ŽK, to je, da se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot to določa 28. člen ZMZ. Ta določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Po ZMZ o mednarodni zaščiti odloča pristojni organ v pospešenem (54. člen ZMZ) ali v rednem azilnem postopku (53. člen ZMZ).

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru o prošnjah tožnikov pravilno in zakonito odločila v rednem postopku na podlagi 1. alinee 53. člena ZMZ, torej je ugotavljala izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz 2. člena ZMZ. Po presoji vrhovnega sodišča je pravilno in zakonito ugotovila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje mednarodne zaščite po 2. členu ZMZ, ker to iz izjav in dokazov, ki so jih predložili tožniki, zlasti prvi tožnik, pa tudi iz dokumentacije, ki jo je pridobila tožena stranka, ne izhaja.

Glede na okoliščine tega primera po presoji vrhovnega sodišča odločitev tožene stranke ni preuranjena, kot zmotno meni prvostopno sodišče. Ta ocena prvostopnega sodišča po presoji vrhovnega sodišča temelji na zmotni uporabi materialnega prava, namreč določbe 2. člena v povezavi s 26., 27. in 28. členom ZMZ. Da je mogoče neko dejanje šteti za preganjanje v smislu ZMZ, mora biti storjeno zaradi prosilčeve pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini; pripadnosti določeni veroizpovedi; narodni pripadnosti; pripadnosti posebni družbeni skupini oziroma političnemu prepričanju (27. člen ZMZ), poleg tega mora imeti dejanje lastnosti iz 26. člena ZMZ, da se šteje za preganjanje. Šele na podlagi ugotovitve, da gre za preganjanje v smislu ZMZ, se lahko ugotavlja utemeljenost prosilčevega strahu pred preganjanjem. Če dejanje ni preganjanje v smislu ZMZ (26. in 27. člen ZMZ), ni dejanske podlage za ugotavljanje prosilčevega utemeljenega strahu pred „preganjanjem“.

V obravnavanem primeru tožnik zatrjuje, da je bil preganjan zaradi politične pripadnosti najprej stranki K.-K., nato pa gibanju D.A., pri čemer naj bi s svojem delovanjem v katerikoli od teh oblik prenehal z letom 2006. Kot preganjanje navaja več dejanj, ki pa, iz razlogov, ki jih je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, tudi po presoji vrhovnega sodišča ne pomenijo preganjanja v smislu ZMZ. Iz izvorne države pa je skupaj z ženo, ki po svojih izjavah iz razlogov iz 27. člena ZMZ ni bila preganjana in tudi ni doživela nobenih dejanj, ki bi lahko pomenila preganjanje, temveč je izvorno državo zapustila zaradi razlogov, na katere se sklicuje njen mož - tožnik, in z mladoletno hčerko, odpotoval z letalom dne 18.9.2007, in sicer s potnim listom izvorne države in na podlagi slovenske turistične vize, in v Slovenijo pripotoval 19.9.2007, kjer je nemudoma zaprosil za mednarodno zaščito. Ker je tožnik po lastnih navedbah prenehal s politično dejavnostjo v politični stranki in v gibanju v začetku leta 2006, za odločitev v tej stvari ni pomembno, kakšen je bil položaj stranke oziroma gibanja, ki jima je tožnik nekoč pripadal, saj dejanja, ki naj bi bila zoper njega storjena po prenehanju njegovega političnega udejstvovanja, niso mogla biti usmerjena zoper njega zaradi njegove politični pripadnosti. Prvostopno sodišče torej napačno povzema, da je tožnik pred odhodom iz izvorne države pripadal organizaciji D.A., saj je tožnik v svoji prošnji in tudi v pisni izjavi pojasni, da je z vso politično aktivnostjo prenehal v začetku leta 2006. Tudi dodatno razčiščevanje politične angažiranosti P.K., A.V., I.Š. in njene hčerke ter njihovega razmerja do tožnika po presoji vrhovnega sodišča ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Tudi če so bile navedene osebe članice iste politične organizacije oziroma gibanja, ki mu je nekoč pripadal tožnik, in tudi če so bile umorjene, kot na podlagi svojega sklepanja navaja tožnik, to še ne pomeni, da je bil tožnik preganjan v smislu ZMZ oziroma, da bi bil, če bi ostal v izvorni državi, tudi sam ubit, saj to iz dejanj, ki so bila po njegovih navedbah usmerjena zoper njega in njegove sorodnike, ne izhaja. Če se tožena strank ni izrecno opredeljevala do tožnikovih navedb v njegovi pisni izjavi in ni opravila primerjave med navedbami v tej izjavi in izjavami tožnika in tožnice v prošnjah za mednarodno zaščito, to še ne pomeni, da te izjave ni upoštevala oziroma da njena odločitev ni pravila in zakonita ter ustrezno utemeljena, in da bi bila odločitev glede na to lahko drugačna. Tožnik je v pisni izjavi le podrobneje opisal svoje poklicno in politično udejstvovanje ter dejanja, ki jih opredeljuje kot preganjanje, kaj naj bi tožena stranka z dodatnim zaslišanjem tožnika in tožnice ter primerjavo izjav izvedela takega, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev, pa prvostopno sodišče niti ne pojasni. Pri tem pa vrhovno sodišče opozarja na zapisnik o tožnikovem zaslišanju z dne 12.12.2007, na katerem pa tožnik ni hotel odgovarjati na zastavljena vprašanja, temveč je poslušal zmesti uradno osebo s svojimi napovedmi, da bo oziroma ne bo predložil pisno izjavo o okoliščinah za mednarodno zaščito.

Tudi dodatna vprašanja v zvezi z dokumentacijo, ki jo je v ruskem jeziku v spis predložil tožnik (okoli 300 člankov), po presoji vrhovnega sodišča, glede na dosedanje tožnikove izjave, da so vsi članki dokaz o stanju v izvorni državi in da so vsi enako pomembni, pri čemer ni izjavil, da bi bilo v katerem od njih obravnavano katero od dejanj, ki so bila po njegovih navedbah storjena njemu oziroma njegovim oziroma ženinim sorodnikom, pa tudi prej navedenim osebam ne, po presoji vrhovnega sodišča ne bi pripeljala do razjasnitve stanja. Ni namreč mogoče utemeljeno pričakovati, da bi tožnik na ponovna izrecna vprašanja odgovarjal konkretneje kot je doslej. Pri tem vrhovno sodišče opozarja tudi na določbe 9. in 21. člena ZMZ, o katerih vsebini sta bila odrasla tožnika seznanjena pred sprejemanjem njune prošnje na predpisan obrazec (119. člen ZMZ). Po teh določbah pa je dolžnost prosilca, da sam navede vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, in da predloži vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje sovjo prošnjo, in to do konca osebnega razgovora v rednem postopku. V tem primeru pa tožnik, kot izhaja iz zapisnikov z dne 19.12.2007, niti na posebna vprašanja uradne osebe ni pojasnil vsebine in pomena navedenih predloženih člankov, torej je sam opustil svojo dolžnost kot prosilec za azil, zato nadaljnja vprašanja tožene stranke v zvezi s tem niso potrebna.

Dejstvo, da tožena stranka tožnikov pred izdajo odločbe ni seznanila s časopisom T. v P., Poročilom Urada za Evropske in Evroazijske zadeve Ameriškega zunanjega ministrstva iz septembra 2007 in Zakonom Ruske federacije o pravici državljanov do svobode gibanja, izbire bivališča in stalnega bivališča znotraj Ruske federacije, pa po presoji vrhovnega sodišč ne pomeni absolutne in tudi ne bistvene kršitve pravil postopka v upravnem postopku, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti.

Po določbi 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1 je bistvena kršitev pravil postopka podana takrat, kadar je neuporaba postopkovne zakonske določbe vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost oziroma pravilnost odločitve; absolutna bistvena kršitev pravil postopka pa je glede na določbo 3. odstavka v zvezi z 2. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1 podana, kadar jo kot tako odloča Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. ZUP pa v 3. točki 2. odstavka 237. člena določa, da je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka podana med drugim, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Številke časopisa T. v P., ki izhaja v mestu K., in se nanaša na obdobje, ko naj bi tožnika poskušali ustreliti, namreč, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka, o tem dogodku nima nobene informacije. Uporaba tega podatka po presoji vrhovnega sodišča ni bila pomembna za odločitev, zato opustitev seznanitve z vsebino časopisa, ki o tožniku in o dogodku, ki se mu je po njegovem zatrjevanju zgodil, nima ničesar, ni kršitev pravil upravnega postopka. Enako po presoji vrhovnega sodišča velja tudi za prej navedeni zakon Ruske federacije in Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva, saj za odločitev v tej zadevi nista bila pomembna. Poleg tega pa sta oba dokumenta po presoji vrhovnega sodišča splošno znani dejstvi v smislu 2. in 3. odstavka 22. člena ZMZ. Za splošno znana dejstva, še posebej pa prej navedeni zakon Ruske federacije, ki bi ga kot državljana Ruske federacije morala poznati, pa se domneva, da so znana tudi strankam, torej njihova vsebina za tožnika ne more biti presenečenje. Ker torej ta dva dokumenta nista bila pomembna za odločitev in se domneva, da bi ju tožnika kot splošno znana dejstva lahko poznala, se opustitev seznanitve z njima pred izdajo odločbe ne more šteti za nedopusten poseg v njuno pravico do obrambe in ne za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Splošno znanih dejstev ni mogoče izpodbiti brez nasprotnih dokazov. Konkretne dokaze o svojem preganjanju in o stanju v izvorni državi, na katere se sklicujeta, pa bi morala tožnika predložiti v skladu z 21. členom ZMZ sama in to do konca osebnega razgovora, česar pa tudi po presoji vrhovnega sodišča nista storila.

Glede na odločitev in utemeljitev tožene stranke v obravnavanem primeru, da tožnika nista izkazala, da bi bil tožnik preganjan v smislu ZMZ (tožnica namreč lastnega preganjanja niti ne zatrjuje), ker za dejanja, ki jih navajata in jih tožena stranka šteje za storjena, nista izkazala, da bi bila storjena iz razlogov iz 27. člena ZMZ oziroma nimajo lastnosti iz 26. člena ZMZ, kar pa prvostopno sodišče zmotno šteje za preuranjeno, se toženi stranki tudi ni bilo treba opredeljevati do subjektov preganjanja in do subjektov zaščite. To opredeljevanje bi prišlo v poštev le, če bi šlo za dejanja preganjana v smislu ZMZ, kar pa v tem primeru tudi po presoji vrhovnega sodišča ne gre.

Vrhovno sodišče se namreč pridružuje stališču tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da: – opozorila vodstva ONZ, kjer je bil tožnik zaposlen, da bodo zoper njega začeli disciplinski postopek, če kot inšpektor prometne policije v činu predstojnika policije (torej vodilnega delavca) ne bo prenehal s političnimi aktivnostmi, ni mogoče šteti za preganjanje po ZMZ, saj ni temeljilo na razlogih iz 27. člena ZMZ in ni imelo lastnosti iz 26. člena ZMZ. Kakršnokoli aktivno politično delovanje, tudi v strankah na oblasti, je namreč vodilnim delavcem policije prepovedano v številnih državah, med drugim tudi v Sloveniji; – znakov preganjanja v smislu ZMZ tudi nimajo tri obtožbe za storitev kaznivih dejanj zoper tožnika v letu 1999, saj tožnik ni izkazal, da bi bil razlog zanje njegovo politično udejstvovanje, poleg tega pa je bil postopek vsakokrat ustavljen, torej tožnik ni bil obsojen, kar pomeni, da ga je bila njegova izvorna država kot subjekt zaščite preko samostojnega in neodvisnega sodstva sposobna zaščititi, tudi če bi obtožbe bile zaradi njegovega političnega preganjanja; – znakov preganjanja po ZMZ tudi nima dejanje, ko naj bi v letu 1999 tožnika po njegovi upokojitvi, do tedaj je delal na policiji, pretepli trije neznanci, saj je sam izjavil, da je bilo vodstvo policije zaradi njegove upokojitve „nepopisno jezno“ in mu je v napisalo napačen datum upokojitve; iz njegovih izjav pa ne izhaja, da bi mu policist, ki ga je v bolnišnici obiskal, dal vedeti, da je bil napad politično motiviran, rekel mu je le, da naj ga ne prijavi, ker bo sicer zaprt. Taka izjava pa tudi po presoji vrhovnega sodišča ne daje podlage za tožnikovo navajanje, da je bil ta pretep politično motiviran; – tožnik tudi ni izkazal, da bi bilo njegovo 24-urno pridržanje na policijski postaji, kjer naj bi ga priprli in pretepli, oktobra 2005, politično motivirano, saj niti sam ni navedel, da bi ob tem od njega zahtevali, naj preneha s politično aktivnostjo. To je še toliko bolj nerazumljivo, če drži tožnikova navedba, da so take zahteve zanj v začetku leta 2006 po tožnikovih navedbah postavili tožnikovi tašči; – tožnik za svoje navedbe o umorih oseb, ki jih navaja, ni predložil nobenih dokazov, niti ni izrecno navedel, da bi bili taki dokazi vsebovani v okoli 300 internetnih člankih v ruščini, ki jih je predložil v upravni spis, ne da bi pojasnil, kaj z njimi poskuša dokazovati. Vrhovno sodišče se v celoti pridružuje tudi pomislekom tožene stranke o vlogi in uboju A.V., saj ni verjetno, da bi bile človeku, ki se je po tožnikovih navedbah politično zelo izpostavil, vladajoča oblast, ki naj bi takšne osebe zaradi političnega prepričanja preganjala, zaupala preiskave smrti njegovih političnih somišljenikov, če so res umrli v sumljivih okoliščinah. Zato tudi ni logično nadaljnje utemeljevanje tožnika, da so V. zaprli in ubili potem, ko je zagrozil, da bo s svojimi ugotovitvami glede teh smrti seznanil (mednarodno) javnost; – s strani tožnika zatrjevana 10 dnevna ugrabitev njegove sestre ni povezana s preganjanjem, ki ga zase zatrjuje tožnik. Tudi po presoji vrhovnega sodišča ni logično, da bi podatke o tožniku zbirali pri njegovi sestri, pri kateri je imel sicer po lastnih navedbah določeno obdobje prijavljeno prebivališče, ne pa tudi pri njegovi ženi. Ta je po navedbah obeh tožnikov v letu 2006 kar osem mesecev prebivala pri svoji materi, potem, ko je mati, ki jima je čuvala hčerko, zbolela. Zbolela pa je, ker naj bi jo v januarju 2006 obiskal neznan gospod in jo zasliševal o tožniku in ji odkrito grozil. Če je grozil tašči, bi lahko izvedel tudi za to, da je tožnikova žena pri materi in bi bilo ob takšnih zatrjevanih okoliščinah logično, da bi jo zasliševali o tem, kje je tožnik; – glede na vse okoliščine, ki jih v zvezi s strelskim napadom nase dne 17.8.2007 zatrjuje tožnik, ni mogoče verjeti tožnikovim navedbam, da bi se tak dogodek res zgodil. Razloge za to je podrobno navedla že tožena stranka v izpodbijani odločbi in se vrhovno sodišče z njimi strinja ter nanje sklicuje.

Tudi presoja prvostopnega sodišča, da je odločitev tožene stranke, da se tožnikom ne prizna niti subsidiarna zaščita, preuranjena, je zmotna in temelji na zmotni uporabi določbe 3. odstavka 2. člena ZMZ. Po tej določbi se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot to določa 28. člen ZMZ. Ta določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožnika tudi po presoji vrhovnega sodišča namreč nista izkazala, da bi jima ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda. Zgolj njuno zatrjevanje, da bi tožnika ubili, tožnico pa zaprli v umobolnico, še ne pomeni niti verjetnosti grozeče resne škode v smislu ZMZ. Glede tega vprašanja se vrhovno sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da tožnika nista izkazala, da bi bila v izvorni državi preganjana v smislu ZMZ, zato tudi ni mogoče niti s stopnjo verjetnosti pričakovati, da bi ju ob vrnitvi v izvorno državo preganjali ali celo povzročili resno škodo. To pa še zlasti, ker sta skupaj z mladoletno hčerko izvorno državo zapustila z veljavnimi potnimi listinami Ruske federacije na podlagi slovenske turistične vize, pri čemer ni verjetno, da ruske oblasti ne bi vedele, da so jima izdane mednarodne potne listine, čeprav sta jih po lastnem zatrjevanju dobila preko zvez. Sodišče prve stopnje pa po presoji vrhovnega sodišča neutemeljeno pričakuje, da bi z dodatnimi vprašanji tožnikoma bilo mogoče razčistiti, ali tožnikoma po vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda, še zlasti, ker že na zaslišanjih 12.12. oziroma 11.12.2007 na vprašanja uradne osebe nista odgovarjala.

Vrhovno sodišče torej meni, da je v tem primeru tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi napravila pravilen sklep o njem ter pravilo uporabila določbe ZMZ, pri tem pa tudi ni kršila določb ZUP, torej je njena odločba pravilna in zakonita. Glede na to je vrhovno sodišče na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišče prve stopnje tako, da je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. V zvezi s tožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek in zahtevati presojo ustavnosti 26. člena ZMZ oziroma pritožbeno navedbo, da se prvostopno sodišče do tega tožbenega predloga ni opredelilo oziroma ni zavzelo nikakršnega stališča, vrhovno sodišče pojasnjuje, da so po 125. členu Ustave Republike Slovenije (URS) sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni; vezani so na ustavo in zakon. Po 156. členu URS lahko sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije (ustavno sodišče). Sodišče torej za začetek postopka za presojo ustavnosti določene zakonske določbe ni vezano na predlog strank v postopku, temveč gre za njegovo suvereno ugotovitev in odločitev. Če pa stranka poda takšen predlog, to ni tožbeni zahtevek, o katerem bi moralo sodišče odločiti. Po presoji vrhovnega sodišča v takem primeru sodišču, ker o oceni skladnosti določb zakonov z URS ni pristojno odločati, temveč je to oceno pristojno opraviti ustavno sodišče, tudi ni treba posebej pojasnjevati, zakaj šteje posamezno zakonsko določbo za ustavno skladno in zakaj v zvezi s predlogom stranke ne bo začelo postopka pred ustavnim sodiščem. Zato izpodbijana sodba glede teh vprašanj nima s pritožbo tožeče stranke očitanih pomanjkljivosti, saj opustitev opredelitve do tožbenega predloga, da naj sodišče začne postopek ocene ustavnosti 26. člena ZMZ, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne more vplivati.

Po presoji vrhovnega sodišča ni utemeljen tožbeni ugovor, da se tožena stranka ni opredelila do vseh za odločitev pomembnih dokazov, ki jih je predložil tožnik oziroma, da so njene opredelitve do dokazov, ki jih je predložil tožnik, nasprotujoče si. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, da sta imela tožnika pravico in dolžnost, pa tudi možnost, da za svoje trditve predložita dokaze, torej morajo biti navedbe podprte z ustreznimi dokazi. Za vsak predlagani dokaz je zato treba navesti, kaj vsebuje in kaj od zatrjevanega se z njim dokazuje. Če tega stranka ne stori, organ, ki vodi postopek, ni dolžan izvesti takih „dokazov“ (glej 8., 10., 11., 140. člen ZUP in komentar skupine avtorjev, prvi dr. Tone Jerovšek, k tem členom). V tem primeru je tožnik v upravni spis predložil okoli 300 internetnih člankov v ruščini kot dokaz za svoje trditve o svojem preganjanju, pri čemer tudi na izrecno vprašanje uradne osebe ni povedal, kaj konkretno članki vsebujejo, kaj s temi članki dokazuje in kateri od teh člankov je pomembnejši. To vprašanje je v tem primeru še posebej pomembno, saj bi v primeru, če bi ti članki izpolnjevali prej navedene pogoje, da bi se šteli za dokaz, morala tožena stranka poskrbeti za njihove prevode, kar pa glede na količino teh člankov, pomeni bistveno podaljšanje in podražitev postopka, torej glede na neizpolnjeno dolžnost tožnika, da opredeli dokazno moč teh člankov, neutemeljeno kršenje načela ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP), pa tudi kršenje načela materialne resnice (8. člen ZUP), proste presoje dokazov (10. člen ZUP) in dolžnosti govoriti resnico ter poštene uporabe pravic (11. člen ZUP).

V tožbi primeroma našteta neskladja in nelogičnosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožene stranke ter s strani tožnikov zatrjevano neživljenjsko in birokratsko gledanje tožene stranke na okoliščine tega primera, pa po presoji vrhovnega sodišča ne izpodbijejo pravilnosti, zakonitosti in utemeljenosti odločitve tožene stranke v izpodbijani odločbi. Po ZMZ namreč ni dolžnost tožene stranke, da sama najde razloge za priznanje mednarodne zaščite prosilcu oziroma da z dokazi ovrže prosilčeve nedokazane navedbe glede okoliščin za mednarodno zaščito, temveč je breme dokazovanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito predvsem na prosilcu, ki mora izpolniti svoje dolžnosti iz 21. člena ZMZ. Ker v tem primeru tožnika tudi po presoji vrhovnega sodišča okoliščin za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ nista izkazala, je torej pravilna in zakonita odločitev tožene stranke, da prosilcem take zaščite ni priznala, za to svojo odločitev pa je navedla utemeljene razloge.

Ker so glede na navedeno uveljavljeni pritožbeni razlogi tožene stranke podani, je pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je iz zgoraj navedenih razlogov na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno.

K 2. točk izreka: Pritožba tožnikov ni utemeljena.

Kot je vrhovno sodišče v tej sodbi že navedlo, so po 125. členu Ustave Republike Slovenije (URS) sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni; vezani so na ustavo in zakon. Po 156. členu URS lahko sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije (ustavno sodišče). Sodišče torej za začetek postopka za presojo ustavnosti določene zakonske določbe ni vezano na predlog strank v postopku, temveč gre za njegovo suvereno ugotovitev in odločitev. Če pa stranka poda takšen predlog, to ni tožbeni zahtevek, o katerem bi moralo sodišče odločiti. Po presoji vrhovnega sodišča v takem primeru sodišču, ker o oceni skladnosti določb zakonov z URS ni pristojno odločati, temveč je to oceno pristojno opraviti ustavno sodišče, tudi ni treba posebej pojasnjevati, zakaj šteje posamezno zakonsko določbo za ustavno skladno in zakaj v zvezi s predlogom stranke ne bo začelo postopka pred ustavnim sodiščem. Zato izpodbijana sodba glede teh vprašanj nima s pritožbo tožeče stranke očitanih pomanjkljivosti, saj opustitev opredelitve do tožbenega predloga, da naj sodišče začne postopek ocene ustavnosti 26. člena ZMZ, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne more vplivati.

Ker tožba tožnikov ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1.