Jedro

ZPP stranki ne omogoča, da bi vlagala predloge za kaznovanje zaradi žalitve v vlogi, temveč je kaznovanje udeležencev postopka izključno stvar sodišča. To lahko strankin predlog upošteva kot pobudo, vendar o njem ni dolžno odločati s sklepom.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrže. II. Pritožbi zoper sodbo se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik na podlagi oporoke zapustnice A. A. z dne 2. 2. 1988 volilojemnik in da je upravičen do volila, ki ga sestavlja nepremično premoženje: parc. št. 1, 2 in 3, vse k. o. ... in premično premoženje (čajni in kavni servis iz češkega kaolina visoke kvalitete, knjižna omara in raztegljiva miza s štirimi stoli iz masivnega orehovega lesa, manjša pisalna miza iz otroških let, kotel za kuhanje žganja, starinska lesena tehtnica do 200 kg z utežmi, denarna sredstva v gotovini 18.200,00 DEM, cisterna za 5000 l kurilnega olja), kar mu je tožena stranka dolžna izročiti. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti tožencem pravdne stroške v znesku 2.070,20 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik osebno in po pooblaščencu. Uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. V lastni pritožbi opozarja, da bi sodišče 102. člen ZD lahko uporabilo le, če bi dejansko prišlo do poznejšega razpolaganja oporočiteljice z vsem premoženjem. Vendar zapustnica po sestavi oporoke ni razpolagala z denarjem v gotovini, zato do preklica volila v tem delu nikakor ni moglo priti. Prav tako ni prišlo do preklica naklonitve oporočiteljice pod točko 10 v zvezi s parcelo 3, k. o. ..., saj darovalka v času sklenitve izročilne pogodbe ni bila lastnica te nepremičnine, temveč zgolj njena uporabnica. Zemljišče je bilo namreč v družbeni lasti. Ker je oporoka A. A. veljavna, ima lastninsko pravico na vseh vgrajenih napravah in bo z drugo tožbo tudi zahteval njihovo protivrednost. Sodišče ni odločilo o predlogu za kaznovanje odvetnika B. B. zaradi zlorabe pravic, ko je namerno zavajal sodišče z lažmi ter javno blatil dr. C. C. Vztraja, da ga sodišče kaznuje s kaznijo v višini 1.000,00 EUR. Napačna je odločitev o pravdnih stroških. Izvedenec je potrdil, da je oporoka verodostojna, zato tožnik teh stroškov ni dolžan nositi. Zakonodaja strogo loči premičnine od denarnih sredstev, česar sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo. Realizirati bi moralo oporočiteljičino željo, da pritožnik prejme polovico zneska, to je 18.200,00 DEM.

3. V pritožbi, sestavljeni po pooblaščencu, tožnik uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge in poudarja, da iz izreka sklepa ni razvidno, v čem je tožba spremenjena. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, temveč je enostavno zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. A. A. oporoke ni preklicala, zato je ta veljavna. Zahteva, da se izvede oporočno dedovanje.

4. Na pritožbo tožnika je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

5. Pritožba zoper sklep ni dovoljena, pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

6. Tožnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, saj je sodišče z njim ugodilo njegovemu predlogu in dopustilo spremembo tožbe, kar je ustrezno obrazložilo v 3. točki izreka izpodbijane odločbe. Pritožba tožnika, ki pavšalno navaja, da iz izreka sklepa ni jasno, v čem je bila tožba spremenjena, je zato nedopustna in jo je pritožbeno sodišče zavrglo skladno s 1. točko 365. člena ZPP.

7. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je zapustnica po sestavi oporoke z dne 2. 2. 1988 z istim premoženjem naknadno ponovno razpolagala, in sicer z izročilno pogodbo, sklenjeno s pravnim prednikom D. D. 4. 5. 1988. Iz 2. člena te pogodbe izhaja volja zapustnice, da prepusti v takojšnjo, popolno in izključno last svojemu sinu D. D. vse svoje premoženje, tako nepremičnine kot premičnine. Tak zapis nedvomno vključuje tudi zapustničina denarna sredstva kot del njenega premoženja, ki predstavlja celoto pravic in obveznosti in zato obsega vse stvari, na katerih je imela A. A. v času sklepanja pogodbe lastninsko pravico. Pritožbene navedbe, da denarna sredstva niso predmet izročilne pogodbe, kar tožnik prvič zatrjuje šele v pritožbi, zato ne vzdržijo. Sicer pa iz oporoke zapustnice izhaja, da je denar v gotovini štela med premičnine in ga je v tem sklopu tudi izrecno navedla pri popisu premoženja. Zato tudi v okviru izročilne pogodbe njene volje ni mogoče razlagati drugače. 8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da zapustnica ni mogla razpolagati s parcelami št. 1, 2 in 3, vse k. o. ..., ker je imela na njih v času sestave izročilne pogodbe le pravico uporabe in ne lastninske pravice. Tudi pravico uporabe je bilo namreč mogoče prenesti, kar se je v konkretnem primeru realiziralo, saj se je pravni prednik tožencev na omenjenih nepremičninah vknjižil kot lastnik prav na podlagi sklenjene izročilne pogodbe v povezavi z 2. členom ZLNDL.

9. Institut kaznovanja zaradi žaljive vloge po 109. členu ZPP je disciplinske in ne kazenskopravne narave. V tem členu sta varovani dobrini zaupanja v sodstvo in avtoriteta sodne oblasti. Namen kaznovanja je varovanje ugleda sodišča in zagotovitev procesne discipline. Izhajajoč iz navedenega in načela zakonitosti pravdnega ter drugih civilnih postopkov stranka sama nima predloga za kaznovanje zaradi žalitve v vlogi v smislu 109. člena ZPP. Stranka je namreč praviloma pooblaščena opravljati samo tista procesna dejanja, ki so predvidena v zakonu. Ker 109. člen ZPP niti druga določila ZPP ne določajo, da bi stranka lahko predlagala kaznovanje udeležencev postopka, sodišče lahko kaznuje le po uradni dolžnosti. Predlog stranke sicer lahko upošteva kot pobudo, vendar pa o njem ni dolžno odločati s pisnim sklepom. Pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo postopek, ker o predlogu tožnika za kaznovanje ni odločilo, zato niso utemeljene.

10. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka in obsegajo med drugim tudi nagrado za izvedenca (151. člen ZPP). Ker tožnik s tožbo ni uspel, je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, med njimi tudi stroške za izvedbo omenjenega dokaza (prvi odstavek 154. člena ZPP).

11. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154., na 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo glede stroškov tožene stranke z odgovorom na pritožbo, ki po vsebini ni predstavljal potrebne vloge v postopku.