Jedro

Če delodajalec zagotovi delavcem ustrezno prehrano med delom, ni dolžan plačati povračila še v denarju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL85609/2017 z dne 25. 9. 2017 (I. točka izreka) in ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke: - v višini obračuna bruto plače za mesec december 2016, februar 2017, marec 2017, april 2017 in maj 2017 v višini 890,00 EUR mesečno, ter po odvodu davkov in prispevkov v višini ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v mesecu za plačo prejšnjega meseca do plačila; - v višini zakonskih zamudnih obresti od neto zneska plače 669,31 EUR od 11. 2. 2017 do vključno 9. 3. 2017; - v višini obračuna sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2017 v znesku 335,40 EUR bruto ter po odvodu davka v višini ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka).

Nadalje je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 590,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2017 dalje do plačila, v višini 1.020,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2017 dalje do plačila in v višini 1.460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2018 dalje do plačila in ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 830,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2017 dalje do plačila in v višini 4.380,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2018 dalje do plačila (III. točka izreka). Terjatvi je pobotalo v višini 590,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2017 dalje do plačila, v višini 1.020,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2017 dalje do plačila in v višini 1.460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2018 dalje do plačila (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati bruto zneske plače za mesec december 2016, februar 2017, marec 2017, april 2017 in maj 2017 v višini 890,00 EUR mesečno, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. v mesecu za plačo prejšnjega meseca do plačila; plačati zakonske zamudne obresti od neto zneska 669,31 EUR od 11. 2. 2017 do vključno 9. 3. 2017 in obračunati bruto znesek sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2017 v višini 335,40 EUR, ter ji po odvodu davka izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 dalje do plačila; vsa navedena neto izplačila pa izplačati tožeči stranki zmanjšano za znesek 590,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2017 dalje do plačila, za znesek 1.020,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2017 dalje do plačila in za znesek 1.460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2018 dalje do plačila (V. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto plačo za mesec januar 2017 v višini 890,00 EUR, ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek; za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznega neto zneska plače za vsak 10. dan v mesecu za plačo preteklega meseca pri plačah za mesece od decembra 2016 do maja 2017; za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2017 za dan 31. 5. 2017; za plačilo stroškov prehrane za mesece od decembra 2016 do maja 2017 v vsakokratnem mesečnem znesku 134,64 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2017 dalje; za plačilo neto zneskov v višini 590,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. dalje do plačila, v višini 1.020,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2017 dalje do plačila in v višini 1.460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2018 dalje do plačila (VI. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zaradi zmotne nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter pobotni ugovor kot neutemeljen zavrže, podredno pa, da ga v celoti zavrne in tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka. Glede zagotavljanja prehrane nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je delodajalec tožeči stranki zagotavljal prehrano. Meni, da niti sam zakoniti zastopnik ni povedal, da bi bila malica zagotovljena redno. Izpovedal je, da so malico včasih kuhali, včasih pa je kdo prinesel tudi sendviče iz lokala, malice naj bi bile sicer zagotovljene pri A., vendar za navedeno tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza. Meni, da je sodišče nekritično ocenilo izpovedi prič, ki imajo interes za pričanje v korist tožene stranke, saj z njo še vedno poslovno sodelujejo. Nasprotuje zaključku sodišča, da je v obravnavanem primeru pobot dovoljen in da gre za procesni pobot. Dejstvo je, da tožena stranka vtoževanih terjatev tožnice ob zapadlosti ni poravnala, kar pomeni, da je sama terjatvi že pobotala. Meni, da je v obravnavanem primeru šlo za materialnopravni pobot, ki pa je po zakonu prepovedan, saj tožeča stranka pisnega soglasja k pobotu ni dala. Sklicuje se na 136. člen ZDR, ki prepoveduje kakršnikoli pobot ali zadrževanje izplačila plače brez pisnega soglasja delavca. Glede utemeljenosti pobot uveljavljane terjatve priznava, da je zadržala znesek 590,00 EUR, ki ga ji je izročila B.B. in sicer iz naslova nagrade za opravljeno delo. To je namreč posledica dogovora o delitvi provizije med tožečo in toženo stranko, torej znesek, ki je bil določen poleg plače, zato škodnega dogodka sploh ni bilo. Direktor je bil namreč seznanjen, da je bil dogovorjen znesek že poravnan osebno, saj je B.B. sam rekel naj znesek poravna kar tožnici. Navaja, da je potrdila tudi prejem zneska 1.120,00 EUR s strani C.C., vendar je ta znesek izročila direktorju. Pri tem ne drži, da bi za ta znesek trdila, da je z njim kompenzirala denar, ki ga je morala sama prinesti za plačo. V tem delu je izpovedba tožnice res nekoliko zmedena, vendar nasprotuje zaključku, da se kompenzacija nanaša tudi na znesek 1.120,00 EUR. Navaja, da je v vseh primerih, ko je denar res zadržala, to odkrito izpovedala, sicer pa ocenjuje, da tožena stranka za zahtevek v tem delu sploh ni aktivno legitimirana, saj bi bila lahko oškodovanka le C.C., ne pa tožena stranka. Tožeča stranka je tudi potrdila prejem provizije od D.D. v višini 1.460,00 EUR. To je bilo dogovorjeno med strankama, kar je potrdil tudi D.D.. Dejstvo, da si je direktor tožene stranke kasneje premislil, seveda ne pomeni, da je bilo storjeno škodno dejanje. Nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožena stranka oškodovana zato, ker je bila tožnica tam zaposlena. D.D. namreč ni bil stranka tožene stranke in se je za pomoč obrnil neposredno na tožečo stranko, kar je bilo znano tudi toženi stranki. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in meni, da ni mogoče preizkusiti, ker sodišče v sodbi ne obrazloži, zakaj glede določenih dejstev tožnici verjame, glede drugih pa ne. Nasprotuje tudi stališču sodišča, da je tožena stranka upravičena do obresti od dne nastanka škode. Sklicuje se na drugi odstavek 299. člena OZ in meni, da je tožena stranka svojo obveznost izpolnila šele z vložitvijo pobotnega ugovora, zato pred 14. 5. 2019 ne more biti upravičena do plačila obresti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotji, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. To bistveno kršitev pritožba uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožben razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbami prič in strank glede ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, ali je bila tožeči stranki zagotovljena prehrana med delom in v zvezi z delno utemeljenim pobotnim ugovorom tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposredni vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče in stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič, zakonitega zastopnika in tožeče stranke. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Po vpogledu v zapisnike o zaslišanju prič pritožbeno sodišče ugotavlja, da so o pravno pomembnih dejstvih priče izpovedovale usklajeno, da sodišče prve stopnje delov njihovih izpovedi ni iztrgalo iz konteksta, niti jih ni napačno povzelo, upoštevalo jih je namreč kot celoto in v povezavi z listinami v spisu. Tožničino splošno nasprotovanje verodostojnosti prič ni utemeljeno. Izpovedi prič tudi ni mogoče zgolj na podlagi dejstva, da še poslovno sodelujejo s toženo stranko, šteti za neverodostojne. Glede na navedeno pritožba pri pritožbenem sodišču ni vzbudila dvoma v dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v prvem odstavku 130. člena določa obveznost delodajalca, da zagotovi delavcu povračilo stroškov za prehrano med delom. Načina, na katerega delodajalec zagotovi povračilo za prehrano med delom, ZDR-1 ne določa, tega pa ne določa niti Kolektivna pogodba za dejavnost poslovanja z nepremičninami (Ur. l. RS, št. 67/16 in nadlj.), predvsem pa ne tako, da bi moralo biti samo v denarni obliki. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika, ki je izpovedal, da je bila prehrana med delom zagotovljena in da so po hrano hodili k E.E., v gostilno A., včasih pa se je skuhalo v poslovnih prostorih. Izpoved zakonitega zastopnika sta potrdili tudi priči F.F. ter E.E., lastnica lokala G., ki je izpovedala, da je imela z zakonitim zastopnikom tožene stranke dogovor, da je lahko ona pri njem parkirala, pri toženi stranki pa so poklicali in je nekdo prišel po hrano. Sodišče prve stopnje je sledilo prepričljivi izpovedbi zakonitega zastopnika, ki je bila potrjena z izpovedma F.F. in E.E., da je imela tožeča stranka prehrano med delom zagotovljeno, saj je bila le ta na voljo pri toženi stranki ali pa so jo hodili iskati v lokal G.. Če tožeča stranka te možnosti ni izkoristila, ne more zahtevati povračila stroškov za prehrano v denarju, razen v izjemnih primerih, kot je npr. potreba po dietni ali posebni prehrani, česar pa tožeča stranka ni zarjevala. Tožena stranka tako ni bila dolžna tožeči stranki povrniti stroškov prehrane v denarni obliki. Če delodajalec zagotovi delavcem ustrezno prehrano med delom, ni dolžan plačati povračila še v denarju, zato je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

8. V predmetnem sporu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za procesni pobot terjatve tožene stranke (zaradi nastale škode) do tožeče stranke in sicer zaradi tožničine prisvojitve provizije B.B., nevrnjenega zneska C.C. in škode zaradi prisvojitve provizije D.D..

9. Splošne pogoje za pobot ureja 311. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ), ki določa, da dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Neutemeljen je ugovor tožeče stranke, da 136. člen ZDR-1 prepoveduje tudi procesni pobot. Navedeni člen ureja zadrževanje in pobot izplačila plače in določa, da delodajalec lahko zadrži izplačila izplačevanja plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih in da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Navedeni člen tako ne dopušča materialnega pobotanja brez pisnega soglasja delavca, vendar to v predmetni zadevi ni relevantno, saj tožena stranka ni zunaj sodnega postopka pobotala svoje terjatve s tožničino plačo, ki jo je sodišče v predmetnem sporu prisodilo. Tožena stranka je uveljavljala procesni pobot, za katerega navedena določila ne veljajo in sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na ustaljeno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča1. 10. Prvi odstavek 177. člena ZDR-1 določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, škodo dolžan povrniti. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje glede prisvojitve provizije B.B. in sicer da je B.B. tožeči stranki dala nagrado, ker si jo je zaslužila, ker je edina sodelovala pri prodaji nepremičnine. Priča B.B. je izpovedala, da je tožeči stranki z gotovino plačala 1 % provizije, kakor ji je naročil zakoniti zastopnik, ki je bil takrat v bolnici, kar je znašalo 590,00 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožeče stranke in priče B.B. ugotovilo, da je tožeča stranka od navedene prejela znesek 590,00 EUR v višini 1 % provizije, kot je določeno v 7. členu posredniške pogodbe (B3). Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi tožnice, da je šlo za nagrado, temveč izpovedi priče B.B., da je šlo za provizijo, kakor izhaja iz posredniške pogodbe, medtem ko je zakoniti zastopnik izpovedal, da ni prejel nobene provizije od B.B., saj je slednja zavrnila račun z obrazložitvijo, da je bil račun v celoti plačan z gotovino. Ni bistveno, ali je zakoniti zastopnik tožene stranke dal soglasje, da B.B. preda denar tožeči stranki, bistveno je, da si ga je tožeča stranka po prejemu prilastila, kljub temu, da je delo opravljala za račun tožene stranke. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka toženi stranki kot delodajalcu povzročila škodo v višini 590,00 EUR, saj je denar v tem znesku, ki ga je B.B. plačala kot provizijo, skladno s pogodbo o posredovanju, ki jo je sklenila s toženo stranko, naklepno zadržala in ga ni izročila toženi stranki. Tožena stranka je za naveden znesek oškodovana, s tem pa so izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda). V skladu s 165. členom OZ se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, zato je sodišče prve stopnje pravilno od v pobot uveljavljane terjatve toženi stranki priznalo zakonske zamudne obresti od 4. 7. 2017, saj iz zaznamka tožeče stranke na računu z dne 23. 5. 2017 izhaja, da je bila takrat plačana provizija (B5). Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožena stranka upravičena do obresti šele od 14. 5. 2019 dalje, to je od vložitve pobotnega ugovora. Terjatev, ki jo tožena stranka v višini 590,00 EUR uveljavlja v pobot, je premoženjska škoda, in zamudne obresti tečejo od nastanka škode, skladno s 165. členom OZ.

11. Neutemeljen je pritožben ugovor, da tožena stranka za znesek v višini 1.020,00 EUR, ki ga je tožeča stranka prejela od C.C., sploh ni aktivno legitimirana, saj bi bila lahko oškodovanka le C.C.. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v februarju 2017 C.C., ki je nameravala kupiti stanovanje, ki ga je imela v najemu od tožene stranke, izročila tožeči stranki znesek 1.020,00 EUR, zaradi plačila davka na promet nepremičnin. Tožeča stranka je brez vednosti tožene stranke na Finančno upravo Republike Slovenije predložila osnutek kupoprodajne pogodbe med toženo stranko in C.C. za potrebe odmere davka na promet nepremičnin, ki pa Finančni upravi RS nikoli ni bil plačan, prav tako pa je bila kupoprodajna pogodba med toženo stranko in C.C. kasneje sporazumno razveljavljena zaradi nemožnosti plačila kupnine. Tožeča stranka kljub navedenemu prejetega zneska ni vrnila C.C., zato je tožena stranka s C.C. kot svojo najemojemalko pobotala terjatev C.C. iz naslova škode zaradi plačila zneska davka tožeči stranki s svojo terjatvijo iz naslova zapadlih najemnin. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka preslepila C.C., da ji je ta plačala denar za davek, ki ga tožeča stranka ni plačala naprej Finančni upravi Republike Slovenije, niti ga ni dala zakonitemu zastopniku tožene stranke, niti ga ni vrnila C.C., temveč ga je zadržala zase. Ta znesek je bil nato s strani tožene stranke kompenziran za najemnino, ki jo je C.C. dolgovala toženi stranki. V skladu s prvim odstavkom 147. člena OZ, ki ureja odgovornost delodajalcev za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Tožena stranka je tako kot delodajalec odgovorna za škodo, ki jo je tožeča stranka povzročila C.C.. Na podlagi tretjega odstavka 147. člena OZ2 ima tožena stranka pravico, da zahteva od tožeče stranke kot delavke vrnitev plačanega zneska. Tožeča stranka si je namenoma protipravno prilastila denarni znesek, ki ji ga je izročila C.C. za plačilo davka. Ker se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ), je sodišče prve stopnje pravilno priznalo zakonske zamudne obresti od 4. 11. 2017, čeprav je bila kompenzacija terjatve C.C. s strani tožene stranke opravljena že 3. 5. 2017. 12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka dala v podpis posredniško pogodbo D.D. ter da je D.D. tožnici plačal provizijo v višini 1 % v znesku 1.460,00 EUR. Čeprav do sklenitve posredniške pogodbe naknadno ni prišlo, je toženi stranki nastala škoda v višini 1.460,00 EUR, kolikor je D.D. izročil gotovine tožeči stranki. Tožeča stranka je opravljala delo na račun tožene stranke in ni imela pravice, da si denar prilasti, ne glede na to kar uveljavlja tudi v pritožbi, da je ona tista, ki je pomagala pri poslu in je zakoniti zastopnik zgolj pripravil pogodbo. S tem, ko si je tožeča stranka namenoma prilastila 1.460,00 EUR, je toženi stranki nastala škoda v tej višini, izpolnjeni pa so tudi vsi elementi odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je od v pobot uveljavljane terjatve toženi stranki pravilno priznalo zakonske zamudne obresti od 9. 4. 2018 dalje, kot je uveljavljala tožena stranka, čeprav bi jih lahko zahtevala že od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Zmotno je sklicevanje pritožbe na 299. člen OZ. Ta je pri odškodninskih terjatvah za nepremoženjsko škodo vezan na poziv upnika dolžniku, da mu povrne škodo, v obravnavanem primeru pa gre za povrnitev premoženjske škode.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 glej: VDSS Pdp 924/2016, Pdp 300/2018 in Pdp 882/2017 2 Kdor je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma ali iz hude malomarnosti, ima pravico zahtevati od delavca povrnitev plačanega zneska.