Jedro

Za obstoj oderuštva ni pomembno, kakšen je subjektivni odnos prikrajšane pogodbene stranke. Ta se na oderuštvo lahko sklicuje tudi, če je vedela, da sklepa pogodbo, iz katere izhaja nesorazmerna obremenitev. Seveda pa gre za oderuštvo lahko tudi tedaj, ko se nesorazmernosti obremenitve zave šele kasneje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 2.318,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe in s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku ter ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba z dne 4. 5. 2011, sklenjena med tožnico in tožencem, nična. Posledično je ugodilo še zahtevku na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist toženca pri sporni nepremičnini in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Obe sodišči sta odločili še o stroških postopka.

2. Revizijo vlaga toženec, kot navaja uvodoma, zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje, iz revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sklep in sodbo spremeni tako, da vse tožbene zahtevke v celoti zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka oziroma podredno, da reviziji ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje. Revizijski razlogi bodo povzeti v odgovoru nanje.

3. Toženec je dne 14. 9. 2015, to je po poteku roka za vložitev revizije, osebno v spis vložil vlogo, s katero dostavlja listinsko dokumentacijo, ki naj se priloži k reviziji, s pojasnilom, da je te dokaze pridobil dne 10. 9. 2015, zato ni njegova krivda, da jih sodišču ni mogel predložiti prej. Revizijsko sodišče te vloge s prilogami že iz razloga, ker je prepozna, ni upoštevalo. Sodba sodišča druge stopnje je bila pooblaščencu tožene stranke vročena dne 2. 6. 2015, rok za vložitev revizije pa je potekel dne 2. 7. 2015. Ker gre za izredno pravno sredstvo, vezano na rok, revizijsko sodišče upošteva samo navedbe in predloge, ki so vloženi do poteka roka za vložitev revizije, pri čemer vprašanje (ne)krivde stranke ni pravno relevantno. Poleg tega je toženec omenjeno vlogo vložil sam in ne po odvetniku, pri čimer ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, kar je dodaten razlog za neupoštevanje njegove vloge (367č. člen ZPP).

4. Revizija je bila v odgovor vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je sodišče druge stopnje s sklepom zavrnilo pritožbo toženca zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je dovolilo spremembo tožbe, in ta sklep potrdilo. Torej ne gre za tak sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe (sedmi odstavek 185. člena ZPP) in se sme ta sklep izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo (drugi odstavek 363. člena ZPP). Toženec uvodoma navaja, da izpodbija tako sodbo kot sklep sodišča druge stopnje, vendar v nadaljevanju revizije glede odločitve v zvezi s spremembo tožbe ne navede prav nobenih razlogov. Iz tega razloga je revizijsko sodišče štelo, da toženec revizijo vlaga zoper končno odločbo (in da torej ne vlaga dveh revizij v eni vlogi, pri čemer bi z eno izpodbijal sklep in z drugo sodbo).

7. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da je bila tožnica v letu 2011 v veliki finančni stiski in je potrebovala denar. Na spletnem portalu posoja.com se je pod imenom „Slovenec“ pojavila oseba, ki je ponujala posojila. Tožnica je stopila v stik s to osebo, ki se ji je predstavila pod imenom A., kasneje pa je izvedela, da je ta oseba v resnici B.B.. A. oziroma B. ji je bil pripravljen posoditi denar, vendar je v zameno želel nekaj v garancijo. Ker drugih vrednejših stvari ni imela, mu je tožnica kot jamstvo ponudila sporno nepremičnino. B.B. ji je odgovoril, da ni problema, vendar mora priti v V. Tožnica je res šla v V. in v notarski pisarni prvič videla toženca. Slednji je očitno pomagal B.B. pri spornih poslih, ko so se začele stvari okoli B. zapletati v drugih podobnih zadevah. Pravdni stranki sta tako dne 4. 5. 2011 pri notarki F. v V. sklenili prodajno pogodbo v obliki notarskega zapisa opr. št. SV-166/2011, v kateri je tožnica nastopala kot prodajalka, toženec pa kot kupec. Predmet prodaje je bila nepremičnina parc. št. 6412/58, k.o. ..., ki v naravi predstavlja vrstno hišo v K., katere izključna lastnica je bila tožnica, kupnina zanjo pa je znašala 123.965,00 EUR, kolikor je predstavljala ocenjena vrednost nepremičnine po GURS. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je v pogodbi navedeno, da se kupnina poravna na način, da je bil znesek 113.965,00 EUR poravnan na dan podpisa notarskega zapisa prodajne pogodbe, znesek v višini 10.000,00 EUR pa bo poravnan najkasneje do 1. 6. 2012 na transakcijski račun prodajalke. Ravno tako med strankama ni bilo sporno, da notarski zapis z dne 4. 5. 2011 vsebuje izrecno izjavo tožnice, s katero priznava, da je od toženca že prejela 113.965,00 EUR, kar potrjuje s podpisom na pogodbi.

8. Je pa bila med pravdnima strankama sporna pravna narava obravnavane pogodbe. Tožnica je trdila, da zneska 113.965,00 EUR ni nikoli prejela in da je bil namen sklenjene pogodbe ta, da dobi posojilo, to pa se zavaruje z njeno nepremičnino. Nikoli ni imela namena nepremičnine prodati. Toženec je temu nasprotoval in trdil, da je šlo za navadno prodajno pogodbo in da je tožnici na dan podpisa pogodbe izročil kupnino 113.965,00 EUR v gotovini.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta sledili navedbam tožnice in na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovili, da je toženec tožnici plačal zgolj 4.500,00 EUR in 5.500,00 EUR, skupaj 10.000,00 EUR, ni pa ji nikoli, kljub drugačnemu zapisu v pogodbi, plačal ostale kupnine v znesku 113.965,00 EUR. Ugotovili sta tudi, da se je toženec že vknjižil v zemljiški knjigi kot lastnik sporne nepremičnine. Ravno tako sta ugotovili, da je bila tožnica ob sklenitvi pogodbe tako v osebni stiski kot v veliki finančni stiski (zdravstvene težave in bolniški stalež ter nezmožnost plačevanja in tek izvršilnih postopkov zoper njo). Verjeli sta tudi izpovedbi tožnice, da je verjela notarki (in B.), da se bo sporna prodajna pogodba uničila, ko bo poplačala svoj dolg.

10. Na podlagi teh ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje presodili, da gre pri prodajni pogodbi z dne 4. 5. 2011 za oderuško pogodbo (119. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) z izpolnjenima elementoma: na strani tožnice sta ugotovili stisko, težko gmotno stanje ter njeno neizkušenost in lahkomiselnost (subjektivni element), hkrati pa očitno nesorazmerje med izpolnitvijo tožnice in izpolnitvijo toženca, saj je toženec v zameno za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, vredni 123.965,00 EUR, dal zgolj 10.000,00 EUR (objektivni element).

11. Toženec se s takšnim materialnopravnim zaključkom sodišča druge stopnje ne strinja in v reviziji uveljavlja, da na podlagi ugotovitve sodišča, da toženec ni plačal celotne kupnine, še ni mogoče zaključiti, da je prodajna pogodba nična zaradi oderuštva. Če kupec ne plača celotne kupnine, ima namreč prodajalec pravico zahtevati izpolnitev te obveznosti ali od pogodbe odstopiti, ne more pa zaradi tega uveljavljati ničnosti prodajne pogodbe. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da se je toženec po prodajni pogodbi zavezal plačati kupnino v znesku 123.965,00 EUR, kolikor tudi znaša ocenjena vrednost nepremičnine po evidencah GURS, po mnenju toženca o očitnem nesorazmerju med vrednostjo dajatve ene in druge pogodbene stranke ni mogoče govoriti. Ali je kupec kupnino dejansko plačal ali ne, je drugo vprašanje, ne more pa biti to razlog, da sodišče razglasi prodajno pogodbo za nično na podlagi 119. člena OZ. Poleg tega sodišče prve stopnje, čemur sodišče druge stopnje pritrjuje, ugotavlja, da je bila tožnica pri sklenitvi prodajne pogodbe spravljena v zmoto na način, da je mislila, da sklepa posojilno pogodbo, v zavarovanje katere mora dati svojo nepremičnino, dejansko pa je podpisala prodajno pogodbo. Stranka, ki je v zmoti, pa mora zahtevati razveljavitev pogodbe, ne pa ugotovitev njene ničnosti zaradi oderuštva. Pojasnjuje, da pri oderuštvu pogodbenik podpiše zanj neugodno pogodbo zaradi stiske (pri čemer se zaveda neugodnih posledic pogodbe) in ne zaradi tega, ker bi bil v zmoti (se ne bi zavedal neugodnih posledic). Kadar pa je za sklenitev pogodbe predpisana pisna oblika, kot v obravnavanem primeru, pa je zmota že pojmovno izključena. Nenazadnje pa je že tožnica po glavni obravnavi v spis vložila dopis, iz katerega izhaja, da se je na podlagi njene kazenske ovadbe vodil predkazenski postopek zaradi kaznivega dejanja goljufije in ne oderuštva. Goljufija pa predpostavlja zmoto in ne stiske.

12. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključku sodišča druge stopnje, da je prodajna pogodba z dne 4. 5. 2011 oderuška pogodba in iz tega razloga nična, in toženec z zgoraj povzetimi revizijskimi očitki revizijskega sodišča v nasprotno ne more prepričati.

13. Pravilno je sicer toženčevo stališče, da ima pogodbena stranka v primeru neizpolnitve obveznosti s strani druge pogodbene stranke pravico zahtevati izpolnitev te obveznosti (103. člen OZ) in da zgolj zaradi neizpolnitve obveznosti pogodba še ni nična, vendar v obravnavanem primeru, kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, med pravdnima strankama dejansko sploh ni bilo dogovorjeno, da bo toženec plačal celotno kupnino, kot je bila določena v prodajni pogodbi. Pogodbeno določilo v prodajni pogodbi, da se kupnina poravna na način, da je bil znesek 113.965,00 EUR poravnan na dan podpisa notarskega zapisa prodajne pogodbe, je bilo namreč zgolj navidezno, saj sta pravdni stranki zavestno in hote izjavili nekaj drugega, kot sta v resnici želeli: zavestno sta izjavili, da je bil tožnici znesek 113.965,00 EUR poravnan na dan podpisa notarskega zapisa prodajne pogodbe, čeprav sta obe vedeli, da to ne drži in da se toženec sploh ni zavezal tega zneska izročiti tožnici. Iz tega razloga sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da obstaja očitno nesorazmerje med izpolnitvijo tožnice in nasprotno izpolnitvijo toženca, torej da je izpolnjen objektivni element oderuške pogodbe.

14. Pravilne so tudi navedbe toženca, da je sodišče prve stopnje v točki 30 zapisalo, da je bila tožnica spravljena v zmoto na način, da je mislila, da sklepa posojilno pogodbo, v zavarovanje katere mora dati svojo nepremičnino, dejansko pa je podpisala notarski zapis, v katerem je prodala svojo nepremičnino. Vendar bi toženčeva nadaljnja izvajanja, da je v takem primeru pogodba izpodbojna in ne nična, veljala v primeru, če sodišči ne bi pravilno presodili, da je pogodba tudi oderuška. Čim pa je tako, je odločitev sodišča druge (in prve) stopnje, da je takšna pogodba nična, materialnopravno pravilna. Pa tudi sicer za obstoj oderuštva ni pomembno, kakšen je subjektivni odnos prikrajšane pogodbene stranke. Ta se na oderuštvo lahko sklicuje tudi, če je vedela, da sklepa pogodbo, iz katere izhaja nesorazmerna obremenitev. Seveda pa gre za oderuštvo lahko tudi tedaj, ko se nesorazmernosti obremenitve zave šele kasneje.(1) Zato tudi samo dejstvo, da se je predkazenski postopek potrditvah toženca vodil zaradi goljufije in ne oderuštva, pravilnosti te odločitve ne more v ničemer omajati. Poleg tega po izrecni določbi drugega odstavka 354. člena Zakona o kazenskem postopku kazensko sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje kaznivega dejanja. To pa pomeni, da sodišče lahko obdolženca spozna za krivega za tisto dejanje, ki po njegovi presoji izhaja iz opisa kaznivega dejanja.

15. Toženec se ne strinja niti s presojo sodišča druge stopnje, da je v obravnavanem primeru izpolnjen subjektivni element oderuštva. Poleg zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s tem uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pravi, da ni mogoče zaključiti, da se je tožnica nahajala v hudi finančni stiski v smislu 119. člena OZ, če pa sodišče ugotavlja, da je tožnica potrebovala denar za odkup funkcionalnega zemljišča. Poleg tega je tožnica sama izpovedala, da je iskala posojilo tudi na banki, vendar pri banki ni hotela zastaviti svoje nepremičnine. V spisu pa tudi ni dokazov o tem, da se je tožnica ob sklepanju pogodbe nahajala v osebni stiski. V takšni stiski je bila mogoče kasneje, ob sklepanju pogodbe pa zagotovo ne.

16. Toženec tudi s temi revizijskimi očitki ne more biti uspešen. Več kot očitno je, da se je tožnica znašla v težkem premoženjskem stanju, saj sicer ne bi iskala posojila pri neuradnih posojilodajalcih, ki ponujajo svoje storitve na spletnih portalih, in za katere je splošno znano, da so med njimi tudi prevaranti in oderuhi. To potrjujejo tudi ugotovitve sodišč nižjih stopenj, iz katerih izhaja, da so bili zoper tožnico v teku izvršilni postopki (o čemer je izpovedal tudi toženec sam) in da zaradi bolniškega staleža ni bila plačilno sposobna. V kolikor pa se toženec ne strinja z dokazno oceno njene izpovedbe, s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev revizije (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja za njegove trditve o tem, da ni dokazov o tem, da se je tožnica ob sklepanju pogodbe nahajala v osebni stiski. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovitev o osebni stiski oprli na zdravstvene težave tožnice, kar je podprto z njeno izpovedbo in listinsko dokumentacijo (priloga A16). Ravno tako je, po presoji revizijskega sodišča, na mestu ugotovitev sodišča druge stopnje o nezadostni izkušenosti in lahkomiselnosti tožnice, na kar dovolj zgovorno kaže že sam potek dogodkov pri sklepanju sporne prodajne pogodbe. Samo dejstvo, da je bila pogodba sklenjena pred notarko in da je bil tožnici notarski zapis prebran, pa kaže ravno na to, da sta bili njena nezadostna izkušenost in lahkomiselnost še bolj izkoriščeni, saj je tožnica notarki kot osebi javnega zaupanja še toliko bolj zaupala in verjela, da ravna pošteno, vestno ter v skladu s predpisi.(2)

17. Toženec se v reviziji tudi zavzema, da je šlo pri sporni pogodbi, glede na izpovedbo tožnice, da je verjela notarki in B., da se bo sporna pogodba uničila, ko bo poplačala svoj dolg, nemara za fiduciarni prenos lastninske pravice oziroma prenos lastninske pravice v zavarovanje. Bistvena značilnost takšnega prenosa lastninske pravice je v tem, da fiduciarni lastnik ni dolžan prenesti lastninske pravice nazaj na fiducianta vse dokler mu ta ne vrne celotnega zneska posojila, tožnica pa je sama povedala, da svojega dolga ni vrnila.

18. Revizijsko sodišče na te revizijske navedbe odgovarja, da bi bila zgoraj zatrjevana pogodbena volja utrditi oziroma zavarovati tožničino obveznost vračila posojila pravno upoštevna le, če ne bi nasprotovala temeljnim kogentnim pravilom, ki veljajo za vse tovrstne oblike zavarovanja terjatev. Učinek, ki sta ga pogodbenika s prodajno pogodbo potrditvah tožnice zasledovala, je bil v prehodu lastninske pravice na tožničini vrstni hiši na toženca - upnika, če tožnica - dolžnica ne bi izpolnila svoje obveznosti (vrnila posojila). Tako bi toženec za protidajatev 10.000,00 EUR pridobil nepremičnino vredno 123.965,00 EUR. Ta učinek je po ekonomskih značilnostih istoveten z učinkom, ki ga ima zastavna pogodba s t. i. komisoričnim sporazumom (lex commisoria), ki pa je prepovedan oziroma ničen (132. člen Stvarnopravnega zakonika), razen če ne vsebuje določb, ki obvarujejo dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev.(3) To pomeni, da sta pravdni stranki za zavarovanje toženčeve terjatve uporabili instrumentarij s končnim prehodom lastništva predmeta zavarovanja (tožničine hiše) na toženca - upnika, ki pa mu pravni red vnaprej odreka pravno veljavnost. 19. V okviru bistvenih kršitev določb pravdnega postopka toženec nadalje uveljavlja, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo zapisnika izjave tožnice, ki ga je dala v kazensko preiskovalni zadevi I Kpr 54175/2013 z dne 15. 5. 2014, ki ga je toženec priložil k pritožbi, ker naj bi bil dan prepozno, kar pa ne drži, saj že iz pritožbe in sodbe sodišča druge stopnje izhaja (str. 4), da je bil zapisnik k pritožbi priložen.

20. Toženec pravilno navaja, da sodišče druge stopnje omenjenega zapisnika ni upoštevalo, kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, iz razloga, ker toženec tega zapisnika kljub nasprotnim trditvam v pritožbenem postopku ni predložil (glej točko 24. na str. 13 sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe na str. 4 sicer res zapisalo, da „v zvezi z grajanjem nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja toženec v spis vlaga zapisnik o zaslišanju tožnice“, vendar je to zapisalo zgolj v okviru povzetka pritožbenih navedb toženca, v katerih je toženec navajal, da ta zapisnik prilaga. Toženec pa spregleda, da ga je sodišče druge stopnje na pritožbeni obravnavi dne 21. 4. 2015 pozvalo, da se izjavi v zvezi z omenjeno dokazno listino, na katero se sklicuje v pritožbi, saj ta listina ni bila priložena k pritožbi in je pritožbeno sodišče ni sprejelo. Sodišče je tožencu pojasnilo, da navedene listine ni moč upoštevati, ker sodišču ni bila predložena v pritožbenem roku (glej list. št. 114 spisa). Iz zapisnika o pritožbeni obravnavi ne izhaja, da bi toženec tej ugotovitvi sodišča druge stopnje ugovarjal. Revizijsko sodišče je tudi samo vpogledalo v spis in ugotovilo, da k pritožbi niso bile priložene nobene priloge. Ravnanje sodišča druge stopnje, ko pritožbenih izvajanj v zvezi z omenjenim zapisnikom ni preizkusilo, je zato pravilno. Tega zapisnika o zaslišanju tožnice, ki ga toženec „iz previdnosti“ prilaga k reviziji, pa tudi revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. Stranke smejo v reviziji navesti nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP). Čeprav toženec v zvezi s tem zapisnikom uveljavlja bistveno kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), pa z njim ne dokazuje te kršitve, temveč uveljavlja drugačno dejansko stanje, kot je bilo podlaga za odločanje sodišč nižjih stopenj, kar pa ne more biti predmet revizijske obravnave (tretji odstavek 370. člena ZPP).

21. Toženec v okviru bistvenih kršitev določb pravdnega postopka še uveljavlja, da je v očitnem nasprotju z listinami v spisu ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bila tožnica ob vložitvi tožbe vpisana v zemljiško knjigo ter da je v očitnem nasprotju z listinami in izpovedbo tožnice ugotovitev sodišča druge stopnje, da je toženec tožnici plačal 4.500,00 EUR in 5.500,00 EUR, ni pa ji plačal preostanka kupnine. Toženec je zagotovo ob sklenitvi pogodbe plačal del kupnine v gotovini, in sicer po toženčevem zatrjevanju 113.965,00 EUR, po zatrjevanju tožnice pa enkrat 1.800,00 EUR, kot je povedala na glavni obravnavi, oziroma 2.700,00 EUR, kot je povedala na pritožbeni obravnavi.

22. Kolikor toženec s povzetimi očitki o nasprotju med razlogi sodbe in listinami ter izpovedbo tožnice uveljavlja t.i. protispisnost (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), je potrebno tožencu pojasniti, da protispisnost lahko predstavlja le tehnično napako in sicer napačen postopek prenosa samega avtentičnega zapisa listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razlogih (povzetka oz. prepisa vsebine zapisa), pri katerem se sodišče dokazno in pravno (vrednostno) še ne opredeljuje. Napaka v povzemanju (prenosu) vsebine listinskega gradiva mora biti razvidna iz samega spisa – če protislovje ni posledica „operacije prenosa“ podatka iz spisa v sodbo, ampak rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za protispisnost, temveč za zmotno dokazno oceno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da takšne zmote v operaciji prenosa sodišče druge stopnje ni zagrešilo. Tudi sicer pri ugotovitvi o tem, ali je bila tožnica ob vložitvi tožbe (ali kdaj kasneje) vpisana kot lastnica v zemljiški knjigi ali ne, ne gre za odločilno dejstvo, temveč je odločilnega pomena ugotovitev, da se je toženec na podlagi njenega zemljiškoknjižnega dovolila uspešno vknjižil v zemljiški knjigi kot lastnik sporne nepremičnine. S trditvami o tem, da je toženec tudi ob sklenitvi pogodbe plačal del kupnine v gotovini, pa toženec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

23. Toženec kršitev določb pravdnega postopka vidi tudi v tem, da je sodišče druge stopnje zaslišalo priče C., D. in E.. Pravi, da ni razvidno, katero pravno relevantno dejstvo je sodišče z njimi dokazovalo in takšen način dokazovanja odstopa od siceršnje prakse in teorije. Nobena od teh prič namreč ni poznala niti tožnice niti toženca niti ni nobena vedela povedati ničesar o sklepanju sporne pogodbe. Zato je utemeljevanje sodbe na teh pričevanjih potrditvah toženca nezakonito.

24. Zaslišanje omenjenih prič je predlaga tožeča stranka. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Če je sodišče druge stopnje ocenilo, da gre za pravno relevanten dokaz in je omenjene priče zaslišalo, ni ravnalo nezakonito, ko je na izvedbe teh prič oprlo sodbo. Zgolj dejstvo, da so omenjene priče (posredno) izpovedale tožencu v škodo, pa še ne pomeni, da je bil predlog za njihovo zaslišanje neprimeren ali nepotreben dokaz. Priče resda niso vedele povedati ničesar o obravnavani zadevi, so pa izpovedale o ravnanju B.B. v njihovih primerih, na podlagi česar je sodišče druge stopnje utemeljeno sklepalo o njegovem načinu delovanja, ki je bil na las podoben tistemu v tožničinem primeru, le da je v njenem primeru deloval preko toženca.

25. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

26. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo. Revizijsko sodišče ji je glede na revizijsko sporno vrednost predmeta priznalo 2.318,00 EUR (nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300; 1.880,00 EUR), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002; 20,00 EUR), povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015).

(1) Tako Juhart M. v Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, str. 626-627. (2) Prvi odstavek 23. člena Zakona o notariatu določa, da notar ne sme opravljati zadev iz 2. člena tega zakona v poslih, ki so po zakonu nedopustni ali o katerih sumi, da jih stranke sklepajo samo navidezno ali zato, da bi se izognile zakonskim obveznostim ali da bi protipravno oškodovale tretjo osebo.

(3) VSRS sodba in sklep II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004.