Jedro

Tretjim osebam, ki nimajo soglasja imetnika blagovne znamke, ima slednji pravico prepovedati uporabo znaka na poslovni dokumentaciji, če bi tretji (kršitelj) uporabil znak na poslovni dokumentaciji za označevanje svojega blaga ali storitev. Enako velja za oglaševanje. Tretja oseba brez soglasja imetnika blagovne znamke ne sme za svoje blago in storitve, ki bi bile označene z blagovno znamko imetnika blagovne znamke le tega uporabljati v oglaševalske namene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep prvostopenjskega sodišča potrdi.

Zahteva za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, ki se glasi: "1. Do pravnomočne odločitve glede kršitve znamke SiOL tožnice se toženi stranki prepove uporaba znaka, ki obsega besedo SIOL ne glede na pojavno obliko zapisa;

2. Za vsak dan neupravičene uporabe znaka, ki obsega besedo SIOL, ne glede na pojavno obliko zapisa, v času do pravnomočne odločitve mora tožena stranka plačati tožnici 20.000,00 EUR v 15 dneh od dneva uporabe;

3. Pritožba zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve." Sklenilo je, da bo o stroških tega postopka odločeno s končno odločbo.

Proti sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču druge stopnje je predlagala naj pritožbi ugodi, izda predlagano začasno odredbo ali sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek prvostopenjskemu sodišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

1. Verjetnost obstoja terjatve po točki b 1. odstavka 123. člena ZIL-1/C. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu o tem, da ni podan prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost obstoja kršitve tožnikove blagovne znamke SIOL. Razlogi prvostopenjskega sodišča, da kršitev obstoji le tedaj, če tretja oseba opremi svoje blago z znakom, ki je enak znamki za enako blago ali storitev v smislu 47. člena ZIL-1, je pravilna.

Prvostopenjsko sodišče je na dan odločanja o predlagani začasni odredbi na spletnih straneh tožene stranke le preverilo vsebino iste primerjalne tabele, kot je bila vložena v spis skupaj s predlagano začasno odredbo (A/1). Splošno znano je, da se vsebine na internetnih straneh strank lahko spreminjajo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbo 7. člena ZPP, saj ni izvedlo dokaza, ki ga tožeča stranka ni predlagala (A/1). Dokazno je bila ocenjena priložena tabela z internetne strani tožene stranke (A 1), saj je sodišče prve stopnje na podlagi besedila nad primerjalno tabelo "če še niste primerjali cen različnih internetnih ponudnikov" pravilno sklepalo, da je tožena stranka kot oglaševalec na nedvomen način pojasnila, da gre za primerjalno tabelo, v kateri so primeroma naštete cene različnih internetnih ponudnikov enakih storitev. Z dodanim besedilom, da so vir podatkov spletna mesta ponudnikov, ki ponujajo storitve pod navedenimi blagovnimi znamkami, je tožena stranka na nedvoumen način seznanila potrošnike, da se prikazane cene nanašajo na blagovno znamko tožeče stranke.

Sklicevanje pritožnika na 2. odstavek 47. člena ZIL-1, ki pod točko d obsega prepoved uporabe znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju, je treba razlagati v povezavi s 1. odstavkom 47. člena ZIL-1. Tretjim osebam, ki nimajo soglasja imetnika blagovne znamke, ima slednji pravico prepovedati uporabo znaka na poslovni dokumentaciji, če bi tretji (kršitelj) uporabil znak na poslovni dokumentaciji za označevanje svojega blaga ali storitev. Enako velja za oglaševanje. Tretja oseba brez soglasja imetnika blagovne znamke ne sme za svoje blago in storitve, ki bi bile označene z blagovno znamko imetnika blagovne znamke le tega uporabljati v oglaševalske namene.

Ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijanem sklepu pa se ne nanaša na primer iz točke d 2. odstavka 47. člena ZIL-1. Šlo je namreč za primerjalno oglaševanje, urejeno v 12.c členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot, Uradni list RS, št. 20/2007). Po 1. odstavku 12.c člena ZVPot je primerjalno oglaševanje vsako oglaševanje, ki na kakršenkoli način, izrecno ali z nakazovanjem, določa identiteto konkurenta oziroma blaga ali storitev, ki jih ponuja konkurent. V besedilu primerjalne tabele pa je tožena stranka jasno navedla, da gre za primerjavo cen različnih internetnih ponudnikov. Poleg "SIOL" so v vodoravni, prvi vrstici tabele navedene gospodarske družbe (tožena stranka, x, y).

Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je kot izhaja iz podatkov informatizirane baze sodnega registra, do 1.4.2007 obstojala družba S. O. S. - I d.o.o., ki se je tedaj na podlagi statusnega preoblikovanja pripojila k družbi T.. Pritožbeni očitek, da je tožena stranka želela znamko SIOL uporabljati za oglaševanje svojih storitev, saj bi sicer uporabila v tabeli firmo T. S. d.d. in s tem kršila določbe 42. člena ZIL-1, je neutemeljen.

Materialnopravno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da ni podan že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po 1.b točki 123. člena ZIL-1, to je verjetnost obstoja kršitve tožnikove blagovne znamke SIOL, je pravilno.

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi v izpodbijanem sklepu glede pogojev predpisanih v 2. odstavku 123. člena ZIL-1. Pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče utemeljilo svojo odločitev na stališču, da naj bi bil SIOL "vrsta komunikacijske storitve", po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljen. Sicer sodišče druge stopnje razume, da ima tožeča stranka z blagovno znamko SIOL zaščitene storitve pod točko 38: Telekomunikacije, telekomunikacijske storitve preko računalniških terminalov, storitve elektronske pošte, itd. (primerjaj A/2), ki je varovana v besedi.

Pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče postavilo na stališče, da je začasna odredba možna šele takrat, ko škoda že nastane in je dokazljiva, ni utemeljen. Taki razlogi v prvostopenjskem sklepu niso navedeni. Glede točke a 2. odstavka 123. člena ZIL-1 je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da konkretnih navedb o nastanku nevarnosti, da bo uveljavitev zahtevka onemogočena ali precej otežena tožeča stranka ni navedla in zato trditev o hipotetični možnosti ne zadošča za zatrjevanje nevarnosti, da bo uveljavitev zahtevka onemogočena ali precej otežena. Tudi glede točke b 2. odstavka 123. člena ZIL-1, zgolj z navajanjem domneve, o morebitno nekvalitetno opravljenih storitvah tožene stranke ni mogoče izkazovati nastanka težko nadomestljive škode.

Sploh pa se glede na razloženo sodišče druge stopnje strinja, da ni podan že prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe, to je verjetnost obstoja terjatve. Zato so tudi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pomanjkanje drugega pogoja, ob tem, da morata biti oba pogoja podana kumulativno, to je glede obstoja predpostavk navedenih v 2. odstavku 123. člena ZIL-1 pravno nepomembne (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena kršitev določb postopka (2. odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške.