Jedro

Uveljavljanje neveljavnosti oporoke v zapuščinskem postopku povzroči pretrganje s 76. členom ZD predpisanega roka za uveljavljanje neveljavnosti oporoke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zapustničina lastnoročna oporoka ni veljavna in nima pravnega učinka. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da sta jih toženca nerazdelno dolžna povrniti tožeči stranki v višini 507,50 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: nepravilno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Trdi, da sodišče 76. čl. Zakona o dedovanju napačno razlaga. To zakonsko določilo predvideva tek enoletnega roka od dne, ko je stranka (tožnica) izvedela za oporoko in ne od dne, ko je tožnica izvedela, da se listina šteje za oporoko, kakor je odločilo sodišče prve stopnje. Graja stališče o pomembnosti dejstva, kdaj je tožnica dobila pravni interes za izpodbijanje oporoke. Tožnica je pravni interes za vložitev tožbe imela že takrat, ko jo je sodišče s sklepom z dne 25.5.2011 v zadevi D 265/2009 razglasilo za lastnico celotne zapuščine. Sklep je prejela dne 1.7.2011, dne 31.8.2011 pa je prejela v odgovor pritožbo toženih strank. S tem je bila seznanjena z oporoko, saj je sodišče v obrazložitvi sklepa z dne 25.5.2011 zapisalo, da oporoka ni veljavna. Že takrat je imela pravni interes za zahtevek, da je lastnoročna oporoka neveljavna. Meni, da tožnica na napotitveni sklep z dne 17.7.2013 ni vezana. Sporna oporoka je bila razglašena v zapuščinskem postopku. Oporoka je bila lastnoročno napisana in podpisana, zato je nepravilen zaključek, da je tožnica šele s prejemom sklepa z dne 17.7.2013 izvedela, da se listina z dne 23.1.2009 šteje za oporoko. Enoletni subjektivni rok iz 76. čl. Zakona o dedovanju začne teči takrat, ko je stranka za oporoko izvedela – ko je izvedela za obstoj oporoke in ne od dne, ko je izvedela za vsebino oporoke. Ker je tožnica tožbo vložila po izteku tega roka, je tožbo treba zavreči. Opozarja, da je izvedenec mnenje, da je podpis na oporoki ponarejen, podal z gotovostjo; kljub temu, da je v obrazložitvi navedel, da je imel premalo primerjalnih originalnih podpisov zapustnice in je bila med zapisom primerjalnih in spornega podpisa velika časovna oddaljenost. Meni, da je iz teh razlogov mnenje le na stopnji verjetnosti, kar velja tudi za izvedensko mnenje izdelano v kazenskem postopku. Na osnovi pripomb, ki so bile podane, bi moralo sodišče izdelano mnenje dopolniti, kljub temu, da tožena stranka tega ni izrecno predlagala. Izvedenec bi moral biti zaslišan, da bi odpadel vsak dvom v pravilnost njegovega mnenja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je tožeča stranka neveljavnost oporoke pravočasno uveljavljala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, pritožnik pa te ugotovitve ne izpodbija, da je bila oporoka tožeči stranki, skupaj z vabilom na zapuščinsko obravnavno, vročena dne 15.1.2013 (povratnica pripeta list. št. 76); na osnovi odredbe z dne 11.1.2013 (list. št. 76). Šele s prejemom oporoke v fizični obliki se je tožeča stranka z oporoko lahko seznanila (izvedela za njeno obliko). Zato ni mogoče slediti pritožbi, da je enoletni rok za uveljavljanje neveljavnosti oporoke zaradi napak v obliki (76. čl. Zakona o dedovanju) začel teči že takrat, ko je tožena stranka iz sklepa o dedovanju z dne 25.5.2011 lahko razbrala, da oporoka obstaja. Dokler tožeča stranka oporoke ni videla, nepravilnosti v obliki ni mogla zaznati in uveljavljati. Za oporoko je izvedela, ko je prejela njeno kopijo; ko si jo je lahko ogledala. Neveljavnost oporoke, ki jo je prejela dne 15.1.2013, je tožena stranka uveljavljala že na naroku dne 11.2.2013, torej prej kot v enem mesecu po tem, ko se je z oporoko seznanila. Na tem naroku prisotna pooblaščenka tožene stranke je izjavila, da (lastnoročne) oporoke ne prizna, ker je ni napisala zapustnica. S tem dejanjem je uveljavljala neveljavnost oporoke zaradi napake v obliki oz. listini z dne 23.1.2009 ni priznavala lastnosti zapustničine oporoke.

5. Dednopravni zahtevki se prvenstveno obravnavajo v zapuščinskem postopku, v pravdnem postopku pa le v primeru spornih dejstev, od katerih je odvisna kakšna pravica dedičev (210. čl. Zakona o dedovanju in naslednji). To velja tudi za uveljavljanje neveljavnosti oporoke. Z neveljavnostjo oporoke namreč lahko (so)dediči soglašajo, lahko pa o (ne)veljavnosti odloči tudi zapuščinsko sodišče; v nobenem od teh primerov do uveljavljanja neveljavnosti oporoke v pravdnem postopku sploh ne pride. Uveljavljanje neveljavnosti oporoke v zapuščinskem postopku povzroči pretrganje s 76. čl. Zakona o dedovanju predpisanega roka za uveljavljanje neveljavnosti oporoke. Rok je pretrgan, ne glede na to, ali do ugotavljanja neveljavnosti pride v zapuščinskem ali pravdnem postopku. V Zakonu o dedovanju predpisani roki, med njimi tudi rok iz 76. čl., so namreč zastaralni. Zastaranje je zato pretrgano, ko upravičenec svojo pravico (neveljavnost oporoke) uveljavi pred zapuščinskim sodiščem (365. čl. Obligacijskega zakonika).

6. Obravnavani zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke ni zastaran, ker je tožeča stranka neveljavnost oporoke v zapuščinskem postopku uveljavljala dne 11.2.2013 – v roku enega leta od dne 15.1.2013, ko se je z oporoko seznanila. Tožbo zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke je vložila 13.9.2013. Razen tega se je v dokaznem postopku izkazalo, da listine z dne 23.1.2009 oporočiteljica ni podpisala, zato ta listina ne more predstavljati veljavne (lastnoročne) oporoke. V zadevi II Ips 240/2012 je Vrhovno sodišče v identičnem primeru – očitek je bil usmerjen v neobstoj oporoke – zavzelo stališče, da določila Zakon o dedovanju o vsebinskih in oblikovnih pomanjkljivostih oporok sploh ne pridejo v poštev, posledično pa tudi z Zakonom o dedovanju predpisana omejitev roka za uveljavljanje neveljavnosti oporoke ne.

7. Tudi pritožbeno sodišče – enako kot prvostopenjsko – v izvedenskem mnenju izvedenca dr. B. R. ne zazna nobenega nasprotja, nejasnosti ali pomanjkljivosti. Izvedenec je natančno analiziral primerjalno gradivo (primerjalne podpise), ki mu je bilo na razpolago. Dejstvo, da je opozoril tudi na okoliščine, ki pomenijo oviro za analizo (razlika v času nastanka spornega podpisa in primerjalnih podpisov, vpliv spremembe zdravstvenega stanja, nekateri primerjalni podpisi so pisani samo s priimkom ...), kaže na njegovo kritičnost do primerjalnega gradiva in strokoven pristop k delu. Kljub temu je ugotovil táko odstopanje pri oblikovanosti ter gibalnih in delno tudi prostorskih pisalnih značilnostih, da je lahko z gotovostjo zaključil, da podpis na listini z dne 23.1.2009 ni zapustničin. Mnenji, ki sta bili izdelani v kazenskem postopku, ne vzbujata dvoma v točnost izvedenskega mnenja, saj obe, enako kot izvedenec R., podpis ocenjujeta za nepristen oz. ponarejen. Ker je mnenje razumljivo in jasno ter zato preverljivo, njegovo dopolnjevanje ni bilo potrebno. Tudi toženca nista podala pripomb, ki bi terjale dopolnjevanje mnenja. Sklicevala sta se na obseg primerjalnega gradiva, ki ga je imel izvedenec na razpolago, medtem ko razlikam med primerjalnim gradivom in spornim podpisom, na osnovi katerih je izvedenec gradil svoje mnenje, nista oporekala. Pripombe, da je imel izvedenec na razpolago premalo primerjalnega gradiva in večji del tega gradiva v fotokopijah, niso terjale dopolnjevanja izvedenskega mnenja.

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).