Jedro

Zahtevki, ki imajo istovrstno dejansko podlago – porabljeno vodo na enem merilnem mestu – se lahko obravnavajo skupaj. Kljub skupnemu obravnavanju ohranjajo svojo samostojnost in se vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 99/17659 z dne 14.9.1999 v 1. in 3. točki izreka, kolikor se nanaša na 58 tožencev, razveljavljen ter tožba v tem delu zavržena. Glede ostalih tožencev je že odločeno na drug način.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v meritorno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je odločitev nepravična do tožencev, ki so s tožečo stranko sklenili sodno ali izvensodno poravnavo in iztoževano terjatev plačali. Trdi, da je predmet spora določno opredeljen; opredeljeno je proti komu in kakšna terjatev se uveljavlja. To potrjuje dejstvo, da je 51 tožencev s tožečo stranko sklenilo sodne poravnave. Do tega ne bi prišlo, če se toženci ne bi zavedali, da so nesporno dobavljeno vodo dolžni plačati tožeči stranki kot dobavitelju. Ker dediči vstopijo v pravdo, posebne trdite o nasledstvu niso potrebne. Tožeča stranka od vsakega od tožencev zahteva 1/148 zneska po vsakem od vtoževanih računov. Dokazno breme o sorazmernem plačilu je na toženi strani. Tožeča stranka namreč nima podatka o tem, kdo je delno plačal račun. Pritrjuje, da je le pri izračunu 1/148 zneska po računu 137490 prišlo do računske pomote, ostali zneski pa so pravilni. Za nepravilen označuje zaključek, da je tožba nepopolna iz razloga, ker ni navedeno, na katero obdobje se iztoževana terjatev nanaša in kaj točno je podlaga za terjatev do posameznega toženca.

3. Na pritožbo sta odgovorili S.K. in J. Š.. Obe pritrjujeta ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča in predlagata zavrnitev pritožbe. J. Š. ugotavlja, da tožniki niso enotni sosporniki, zato dejanja enega od njih na položaj drugega nimajo vpliva. Zanika nepravičnost. Opozarja na svoje navedbe in pomanjkljive navedbe tožeče stranke. Opozarja, da tožeča stranka ni navedla obdobja, za katerega zahteva plačilo, ne količine porabljene vode, niti odvedene kanalščine, niti cene za m3 vode oz. kanalščine.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je postopek vodilo po pravilih o sporih majhne vrednosti (442 do 458. čl. ZPP). Tudi v pritožbenem postopku je treba uporabiti ta pravila, saj so pritožbeni razlogi, ki jih je mogoče uveljavljati zoper v sporu majhne vrednosti izdano odločbo omejeni. V sporu majhne vrednosti izdana odločba se lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. čl. ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je uporabo pravil o sporih majhne vrednosti utemeljilo z ugotovitvijo, da so toženci navadni (formalni) sosporniki in da se zoper vsakega od njih uveljavlja terjatev v višini 66,60 EUR, torej denarna terjatev, manjša od 2.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje. Zahtevki zoper vse tožence imajo istovrstno dejansko podlago – porabljeno vodo na enem merilnem mestu. Zaradi istovrstne dejanske podlage so toženci lahko toženi skupaj – formalni sosporniki (2. točka prvega odstavka 191. čl. ZPP). Podlaga zahtevkov ni ista oz. identična, saj je predmet zahtevkov po posameznih tožencih porabljena voda. Zahtevek zoper vsakega od tožencev kljub skupnemu obravnavanju (obravnavanju v istem pravdnem postopku) ohranja svojo samostojnost. Gre za zahtevke, katerih skupno obravnavanje je dopustno zaradi istovrstne (in ne identične ali iste) dejanske podlage, sicer pa zahtevki (kljub skupnemu obravnavanju) ohranjajo svojo samostojnost. Za tak primer je z drugim odstavkom 41. čl. ZPP določeno, da se vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vsi zahtevki torej izpolnjujejo pogoje iz 443. čl. ZPP, ki uporabo pravil za spore majhne vrednosti predpisuje za postopke, katerih predmet so terjatve, ki ne presegajo 2.000,00 EUR.

7. Zaradi nepopolnosti in nerazumljivosti tožbe je sodišče prve stopnje odreklo meritorno odločitev. Ugotovilo je: – da zahtevki zoper pravne naslednike prvotnih tožencev niso določno postavljeni (18. točka sodbe); – da ni opredeljeno, na katero obdobje se terjatve nanašajo in kaj točno je podlaga za terjatev do posameznega toženca; ni definiran pojem „dejanskega uporabnika vode“ (20. točka sodbe); – nejasnost navedb zaradi računskih napak pri izračunavanju na posameznega toženca odpadajočega dela računov (19. točka sodbe). Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi tremi ugotovitvami, ki so podlaga za zaključek, da je tožba nepopolna in nerazumljiva ter zato nesposobna za obravnavanje. S sklepom z dne 23.2.2012 (list. št. 262 do 265) je bila tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 108. čl. ZPP pozvana, da navede okoliščine, ki omogočajo identifikacijo zahtevka.

8. Uveljavljani zahtevek je tožeča stranka utemeljila s porabljeno vodo. Pojasnila je, da gre za več uporabnikov istega priključka, zato so toženci porabljeno vodo dolžni plačati po enakih delih. Navedla je, da ji ni znano, da bi si toženci obveznost razdelili v drugačnem razmerju. Citirala je dva odloka, s katerima so urejeni pogoji in način oskrbe z vodo ter odvajanje odpadnih vod. Navedla je, da se računi glasijo na Hišni svet, naslov X. Ni pa navedla: obdobja, za katero vodo zaračunava in količine porabljene vode; ni označila skupnega odjemnega mesta in opredelila odjemnih mest tožencev, niti drugih okoliščin v zvezi z odjemom vode. Opis teh okoliščin bi tožba morala vsebovati, da bi bil življenjski primer individualiziran in tožbeni zahtevek identificiran. Vložena tožba ne omogoča ločitve zahtevkov od drugih morebitnih zahtevkov zoper iste tožence (npr. za porabljeno vodo v drugem obdobju) ali zoper druge tožence. Zaradi skope trditvene podlage je tožba nepopolna in nesposobna za obravnavanje. To velja toliko bolj, ker so toženci zahtevkom nasprotovali: z ugovori zastaranja, trditvami o zaračunani porabi vode iz dveh odjemnih mest, opozarjali na dva računa za posamezni mesec, opozarjali na izdajo računov več osebam (Hišni svet K. in A. T.), zanikali pogodbeno razmerje, zanikali izključno lastništvo stanovanj (npr. J. Š.), zahtevali podatke o količini porabljene vode, ceni za m3 vode, kanalščini, zatrjevali in dokazovali so plačilo vode.

9. Kljub številnim okoliščinam, ki terjajo novo postavitev določnega zahtevka – zahtevka, ki bi ga bilo bilo mogoče vnesti v izrek sodbe – tožeča stranka vztraja pri v predlogu za izvršbo postavljenem zahtevku. Višina zahtevka, uveljavljana zoper prvotno tožene osebe, je nerazumljivo podana, saj je razdelitev vsote posameznih računov na sto oseminštiridesetine napačna. Obračun obveznosti posameznih tožencev, izveden v vlogi z dne 13.3.2012 (list. št. 269-270), izkazuje obveznost vsakega od prvotnih tožencev v višini 66,60 EUR, medtem ko na sto osemištiridesetine razdeljena iztoževana obveznost 1.161.596,00 SIT (4.848,62 EUR) izkazuje drug rezultat. Razlika v izračunih ni pojasnjena. Zahtevek ni prilagojen spremembi, ki je nastala zaradi smrti nekaterih prvotnih tožencev in vstopa njihovih dedičev v pravdo – zahtevki zoper dediče niso določno postavljeni.

10. Obravnavanje tožbe in meritorno odločitev o zahtevku je onemogočila tožeča stranka sama, zato je očitek o kršitvi 8. točke 339. čl. ZPP, ki ga v pritožbi smiselno zatrjuje, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je z zavrženjem tožbe upravičeno odreklo meritorno določitev, ker tožeča stranka ni izpolnila tistih pogojev, ki jih za sodno varstvo predpisuje zakon. V pritožbi tožeča stranka neargumentirano zatrjuje, da so njene trditve zadostne za identifikacijo zahtevka. Svojih trditev ne argumentira niti z enim stavkom ali pojasnilom; ne navaja vloge, v kateri so te navedbe podane. Tako splošnih in pavšalnih pritožbenih trditev v pritožbenem postopku ni mogoče preveriti. V okviru po uradni dolžnosti izvedene presoje razumljivosti, popolnosti, jasnosti in skladnosti razlogov sodbe (14. točka drugega odstavka 339. čl. ZPP) pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev dobro argumentirana in razumljivo obrazložena.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP). Sodnica posameznica odloča na podlagi petega odstavka 458. čl. ZPP.