Jedro

Dolžnik mora v ugovoru konkretno navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, med drugim tudi iz razloga iz 8. točke, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Za navedeni ugovorni razlog velja prekluzija ugovornih navedb, kar pomeni, da dolžnik določenega pravno pomembna dejstva (npr. plačila terjatve) od določene faze postopka naprej ne more več uspešno uveljavljati (npr. od trenutka, ko bi to lahko in moral uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (I., II. in v prvem odstavku III. točke izreka) potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 15. 2. 2023 zavrnilo (I. točka izreka), zavrnilo zahtevo dolžnika za povrnitev izvršilnih stroškov (II. točka izreka) in odločilo, da je dolžnik dolžan upniku v 8 dneh plačati 671,98 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila (prvi odstavek III. točke izreka). V preostalem delu je zahtevo upnika zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik. Višjemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da dolžnikovemu ugovoru ugodi in postopek izvršbe ustavi za znesek v višini 9.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2018 dalje do plačila, upniku naloži povrnitev dolžnikovih stroškov izvršilnega postopka, oziroma podredno, da sklep razveljavi in vrne zadevo v izpodbijanem delu v novo odločanje, upniku pa naloži povrnitev dolžnikovih pritožbenih stroškov.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je upoštevajoč pravni interes pritožnika izpodbijano odločitev preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka niso podane. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je podana, če ima odločitev sodišča takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, zlasti pa če je izrek nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa ali če sklep sploh nima nobenih razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločitev sodišča prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje obrazložena v meri, ki omogoča njen preizkus.

6. Sodišče dovoli predlagano izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Izvršilni naslov je med drugim tudi izvršljiva sodna odločba. V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, kar pomeni, da je izvršilno sodišče na izvršilni naslov vezano in se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti oziroma ne more ponovno presojati upravičenost upnika do ugotovljene terjatve. Nanj je vezano toliko časa, dokler izvršilni naslov obstaja (dokler ni razveljavljen, odpravljen ali spremenjen). Izvršilni naslov je rezultat predhodnega postopka, v katerem je bila ugotovljena upnikova terjatev. Izvršilni postopek je namreč namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, torej, da upnik pride do uveljavitve svoje terjatve. Vsebina pravice do sodnega varstva ni namreč le v tem, da ima vsakdo pravico predložiti zadevo sodišču, pač pa tudi v tem, da ima vsakdo pravico od sodišča doseči meritorno, vsebinsko odločitev v sporu. Ta pravica pa je lahko učinkovita le, če se stranka lahko zanese, da v sodnem postopku pride do zavezujoče, pravnomočne odločitve, ki je v kakšnem drugem postopku, z izjemo izrednih pravnih sredstev, ni mogoče več postavljati pod vprašaj. Zato je razumljivo, da je s pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS neposredno povezan tudi institut pravnomočnosti.

7. Zoper sklep o izvršbi ima dolžnik pravico ugovora (drugi odstavek 9. člena ZIZ). Ugovor pa mora biti obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predložiti ustrezne dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Omenjeno določilo je potrebno razumeti tako, da mora dolžnik konkretno navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, med drugim tudi iz razloga iz 8. točke, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, ki ga v svojem ugovoru uveljavlja dolžnik. Za navedeni ugovorni razlog velja prekluzija ugovornih navedb, kar pomeni, da dolžnik določenega pravno pomembna dejstva (npr. plačila terjatve) od določene faze postopka naprej ne more več uspešno uveljavljati (npr. od trenutka, ko bi to lahko in moral uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov). V izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova je ugovor tisti, ki je namenjen podajanju pravno relevantnih trditev in predlaganju ustreznih dokazov, torej zbiranju in predlaganju ustreznega procesnega gradiva dolžnika, ki nasprotuje upnikovi terjatvi (zahteva po obrazloženosti ugovora), dodatno širjenje trditvene podlage na morebitnem naroku ni dopustno.

8. Predmetni izvršilni postopek se vodi na podlagi izvršilnega naslova, to je pravnomočnega in izvršljivega sklepa o končanju postopka osebnega stečaja St 00/2018 z dne 6. 1. 2023, začetem 22. 6. 2018, katerega sestavni del je tudi seznam neplačanih priznanih terjatev z dne 4. 1. 2022 (četrti odstavek 396. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP).

9. Ugovor dolžnika zoper izdani sklep o izvršbi je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Pritrditi je zavzetemu stališču prvostopenjskega sodišča, da dolžnik pravno relevantnih trditev v tej fazi postopka ni postavil. Dolžnik je v ugovoru zatrjeval dve plačili, in sicer plačilo v višini 8.000,00 EUR, ki naj bi bilo opravljeno s strani tretje osebe in plačilo 1.200,00 EUR, ki naj bi bilo upniku vrnjeno že leta 2015. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (točka 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa), gre za plačili v času pred oziroma med postopkom nastanka izvršilnega naslova, zato bi moral pritožnik to uspešno uveljavljati v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov, to je z ugovorom insolventnega dolžnika o prerekanju terjatev (prim. 64. člen ZFPPIPP). Izvršilno sodišče pa mora upoštevati terjatev, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. Dolžnikove trditve in predlagani dokazi v tej smeri so zato pravno neupoštevni. Očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tako ni podana. Za sodišče iz pravice stranke do obravnavanja pred sodiščem izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Vendar pa sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če je dokazni predlog pavšalen ali nesubstanciran ali če oceni, da izvedba predlaganega dokaza (npr. če bi se z njim dokazovala dejstvo, ki ni pravno pomembno) na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje tako ob podanih trditvah, ki jih je utemeljeno ocenilo kot pravno nepomembne, ni bilo dolžno izvesti predlaganih dokazov. Dokazni postopek je namreč namenjen temu, da se ugotovi resničnost pravno pomembnih dejstev. Dejstvo, da sodišče razlogov za njihovo neizvedbo ni še posebej navedlo, na dolžnikovo pravico do izjave v tem postopku ni vplivalo.

10. Glede na sprejeto odločitev je sodišče prve stopnje posledično dolžniku tudi pravilno naložilo v plačilo upnikove stroške odgovora na ugovor. Le te je glede na uradni preizkus sodišče prve stopnje odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, njihovi potrebnosti in višini pa pritožnik konkretno in obrazloženo niti ne nasprotuje.

11. Pritožba dolžnika tako ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje je tudi stroške odgovora na pritožbo ocenilo za nepotrebne in jih krije upnik sam. V njem namreč ni bilo navedeno ničesar, kar bi pripomoglo k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).