Jedro

Tožnika sta kljub temu, da sta vedela, da ima vrt v najemu toženec, za vrt sklenila najemno pogodbo (nista pa od najemodajalca uveljavljala izročitve najetega vrta), na drugi strani pa toženec vrt uporablja (ga ima v najemu) na podlagi sklenjene najemne pogodbe z obveznostjo plačevanja najemnine (te obveznosti nesporno (še) ni izpolnil). Prikrajšanje premoženja tožnikov ni bilo izzvano s toženčevo obogatitvijo zaradi neplačila najemnine (jasno torej obstoj vzročne zveze ni izkazan), poleg tega obstoji pravna podlaga, ki opravičuje zmanjšanje premoženja tožnikov (najemna pogodba), na strani toženca pa ni mogoče mimo dejstva obstoja obveznosti plačati najemnino (pogodbeno obveznost).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevke tožnikov za - povrnitev plačane najemnine za leto 2009 v višini 530,16 EUR s pripadki in za leto 2010 v višini 492,26 EUR s pripadki, - za plačilo najemnin za prve tri mesece leta 2011 po 200,00 EUR mesečno (skupno 600,00 EUR) s pripadki in - za plačilo premalo plačanih obrokov najemine po 90,65 EUR mesečno za čas od januarja 2010 do marca 2011 s pripadki.

Posledično je tožnikoma naložilo, da tožencu povrneta pravdne stroške v višnii 382,32 EUR s pripadki v primeru zamude.

2. Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev postopkovnih določb se zoper sodbo pritožujeta tožnika s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožnikov, podredno pa jo razveljavi in jo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V zvezi z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve toženca na račun tožnikov zaradi izključne uporabe vrta (parc. št. 96/27 k.o. x) v letih 2009 in 2010 izpodbijana sodba napačno zaključuje, da tožnika nista izkazala prikrajšanja (hkrati obogatitve) in tudi ne odsotnosti pravne podlage. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta imeli za predmetni vrt sklenjeno najemno pogodbo tako tožnika kot toženec, a sta najemnino plačevala izključno tožnika, toženec pa v celoti in izključno uporabljal predmetni vrt, pri čemer najemnine ni plačeval. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika od toženca nista upravičena terjati zneska, katerega sta plačala kot najemnino za predmetni vrt, saj je nedopustno, da toženec, ki najemnine ni plačeval ni je nepremičnino uporabljal, tožnikoma, ki sta najemnino plačevala in nepremičnine nista uporabljala, ni dolžan plačati ničesar. Izpodbijana sodba se ne opredeli, kdo je bil upravičen zaračunavati najemnino za vrt v zadevnem obdobju (Občina M. ali E. d.d.). Izpodbijana sodba stoji na predpostavki, da sta obe najemni pogodbi predstavljali veljavni pravni naslov za zaračunavanje najemnine, kar je napačno. Nesprejemljivo je namreč stališče, da naj bi bili za isto nepremičnino veljavni dve najemni pogodbi in dva različna najemodajalca upravičena do zaračunavanja najemnine. Pri tem je dejstvo, da je najemnino zaračunavala Občina M., takratni lastnik in najemodajalec. Najemodajalec Občina M. je tako upravičena do plačila najemnine, katero pa sta v celoti plačevala tožnika. Toženec je bil za zneske plačane najemnine za vrt nedvomno obogaten, saj ni plačal ničesar, kljub temu da je vrt v celoti uporabljal. Glede plačila najemnine za lokal (parc. št. 96/19 k.o. x.) je izpodbijana sodba na stališču, da je toženec od neto zneska 695,00 (v pritožbi očitno pomotoma 965,00) EUR dolžan za tožnika odvesti akontacijo dohodnine. Pri tem napačno tolmači določila najemne pogodbe, po kateri sta bili prvotni stranki najemne pogodbe dogovorjeni za plačevanje najemnine v znesku 695,00 EUR + 20 % DDV. Namen prvotnega najemnika in najemodajalca je bil jasen, to je da najemodajalcu ostane neto prihodek najemnine v višini 695,00 EUR. Morebitne davščine niso bile zajete v znesku najemnine (695,00 EUR), temveč poleg njega. Tožnika, ki sta stopila namesto najemodajalca, morata za to prejemati 695,00 EUR, plačilo eventualnega davka pa gre v breme toženca. Takšno stališče je zavzelo tudi Okrajno sodišče v Domžalah v pravnomočni sodbi P 144/2011 z dne 6. 4. 2012 med istimi strankami (glede izpraznitve poslovnega prostora zaradi neplačevanja najemnine – spornega dela). Poudarjata, da je prvotni najemodajalec prejemal neto znesek najemnine v višini 695,00 EUR, tožnika pa prejemata zgolj 604,35 EUR. Za predmetno pravdo je pomembna zgolj primerjava neto zneskov, vprašanje načina plačevanja davščin, pa je za konkretni postopek nepomembno.

3. Na pritožbo je odgovorilo toženec, ki v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe in opozarja, da je v pritožbi citirana sodba (v zadevi P 144/2011) pravnomočna zgolj zaradi dejstva, da je toženec prepozno plačal sodno takso, kljub temu da je odločitev napačna. Nanjo sodišče ni vezano, izpodbijana odločitev pa je glede navedenega povsem pravilna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kašne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede vtoževane najemnine za prve tri mesece za leto 2011 za vrt sodišče prve stopnje ugotavlja, da je toženec vtoževano obveznost izpolnil, zato je zahtevek zavrnilo. Pritožba glede navedenega nima razlogov, pritožbeno sodišče pa kakšnih uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni ugotovilo. Odločitev, ki temelji na ugotovitvi izpolnjene obveznosti, pa je materialnopravno povsem pravilna, zato je pritožba (neobrazložena) glede navedenega neutemeljena.

6. Glede neupravičene pridobitve (obogatitve) zakon (190. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) določa predpostavke (tako kondikcije kot verzije – v obravnavanem primeru gre za verzijo), ki jih pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v točki 8 razlogov ter se nanje v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi sklicuje. In če je že mogoče govoriti o prikrajšanju na strani tožnikov (zaradi neuporabe vrta) in povečanju premoženja oziroma obogatitvi na strani toženca (zaradi neplačila najemnine), pa je povsem jasno, da tožnika nista izkazala niti obstoja vzročne zveze med prikrajšanjem premoženja na eni strani in povečanjem na drugi (povečanju premoženja na eni strani, ki bi bilo izzvano z njegovim zmanjšanjem na drugi), niti odsotnosti pravne podlage, ki bi opravičevala zmanjšanje premoženja na eni strani in njegovo povečanje na drugi (kot pravna podlaga je mišljen pravni posel ali zakon). Tožnika sta kljub temu, da sta vedela, da ima vrt v najemu toženec, za vrt sklenila najemno pogodbo (nista pa od najemodajalca uveljavljala izročitve najetega vrta), na drugi strani pa toženec vrt uporablja (ga ima v najemu) na podlagi sklenjene najemne pogodbe z obveznostjo plačevanja najemnine (te obveznosti nesporno (še) ni izpolnil). Prikrajšanje premoženja tožnikov ni bilo izzvano s toženčevo obogatitvijo zaradi neplačila najemnine (jasno torej obstoj vzročne zveze ni izkazan), poleg tega obstoji pravna podlaga, ki opravičuje zmanjšanje premoženja tožnikov (najemna pogodba), na strani toženca pa ni mogoče mimo dejstva obstoja obveznosti plačati najemnino (pogodbeno obveznost). To pa pomeni neizkazanost odsotnosti pravne podlage, ki bi opravičevala zmanjšanje premoženja na eni strani in njegovo povečanje na drugi. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi sodišče moralo ugotavljati, komu je toženec dolžan plačevati najemnino; predpostavke neupravičene pridobitve (bogatitve) sta dolžna izkazati tožnika, pa niti trditvenega bremena nista zmogla (in jasno posledično tudi ne dokaznega bremena). Pri tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da več najemnih pogodb (hkrati) za isto nepremičnino ne more biti veljavnih; nasprotno dokazuje prav obravnavana zadeva (poleg tega je najemno pogodbo skleniti za tujo nepremičnino). V dejanskem in pravnem pogledu je zato izpodbijana sodba tudi glede navedenega povsem pravilna, pritožba tožnikov pa neutemeljena, saj izpodbijane sodbe v tem delu prav v ničemer ne omaja.

7. Glede obveznosti plačila (doplačila) najemnine za lokal, pa je pogodba (najemna) glede cene jasna. Tožnika, ki sta kot najemodajalca vstopila v pogodbeno razmerje prejšnjega najemodajalca, sta upravičena do mesečne najemnine 695,00 EUR s pripadajočim DDV. Ker najem nepremičnin, ko je najemodajalec fizična oseba, ni obremenjen s plačilom DDV, sta tožnika upravičena zgolj do najemnine v znesku 695,00 EUR mesečno. Dejstvo, da plačilo najemnine ni obremenjeno z DDV, pa v skladu z najemno pogodbo pomeni pač manjšo obremenitev za toženca. Kolikor pa toženec del najemnine v skladu z določbami Zakona o dohodnini plačuje kot akontacijo dohodnine, gre za izpolnitev obveznosti (tožnikoma) v skladu s prvim odstavkom 280. člena OZ. Ugotovitev sodišča prve stopnje o izpolnitvi toženčeve obveznosti glede plačila najemnine za lokal je torej pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pritožbeni očitki pritožnikov glede navedenega pa povsem neutemeljeni (pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da je za obravnavano zadevo pravno povsem nepomembna odločitev Okrajnega sodišča v Domžalah v navedeni pravnomočni sodbi med istima strankama). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

8. Predlog tožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, odločitev pa je obsežena v izreku o zavrnitvi pritožbe tožnikov (toženec povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni uveljavljal).