Jedro

Ker zahteve za vložitev oziroma določitev funkcionalnega zemljišča niso vložile stranke, ki bi v skladu z zakonom morale zahtevati izvedbo tega postopka, je tožena stranka iz tega razloga zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Oddelka za okolje in prostor Upravne enote A., št. ... z dne 17. 12. 2001, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil zahtevo tožnika za določitev funkcionalnega zemljišča k objektu - polnilnici, ki stoji na zemljišču parc. št. 1248/1 k. o. ..., ki naj bi obsegalo zemljišče v skupni izmeri 450 m2 na parcelah št. 1193/2, 1198/5 in 1248/8 k. o. ...

V obrazložitvi tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z določbo tretjega odstavka 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97), ki določa, da lahko upravni organ določi funkcionalno zemljišče le, če območje urejajo prostorsko ureditveni pogoji in je vložil zahtevo lastnik objekta, ki je tudi lastnik oziroma uporabnik zemljišča. V konkretnem primeru je nesporno, da je solastnica parc. št. 1193/2 k. o. ... do 1/2 Mestna občina A., ki v tem postopku ni nastopala kot sovlagateljica zahteve za določitev funkcionalnega zemljišča. Iz spisnih podatkov je tudi razvidno, da je Mestna občina A. organ prve stopnje obvestila, da je zemljišče parc. št. 1193/2 k. o. ... grajeno javno dobro in da tako opredeljena zemljišča ne morejo biti v upravnem postopku določena kot funkcionalno zemljišče. Tožena stranka opozarja, da kljub vsemu ni primerno postopanje Mestne občine A., ki v obravnavanem upravnem postopku določitve funkcionalnega zemljišča ni hotela sodelovati in se je odzvala z molkom, saj bi s svojo udeležbo lahko prispevala k razrešitvi oziroma razjasnitvi zadeve. Tožniku tudi pojasnjuje, da je v primeru, ko upravičena stranka utemeljeno in dosledno zavrača udeležbo v upravnem postopku, mogoče v sodnem nepravdnem postopku izposlovati listino, ki bo nadomestila njeno soglasje za vložitev vloge za določitev funkcionalnega zemljišča k obravnavanem objektu. V primeru solastništva zemljišča, ki naj bi se določilo kot funkcionalno, morajo vlogo za določitev funkcionalnega zemljišča vložiti vsi solastniki skupaj, s čimer je šele izpolnjen zakoniti pogoj aktivno legitimirane oziroma upravičene stranke za vložitev zahteve za določitev funkcionalnega zemljišča. Zato ne drži pritožbena navedba tožeče stranke, da je bil pogoj aktivne legitimacije stranke izpolnjen že s tem, ker je tožnik pisno zaprosil Mestno občino A. za soglasje, da se določi funkcionalno zemljišče k obravnavanem objektu.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke, ker meni, da z določitvijo funkcionalnega zemljišča ne bi spremenili zemljišča po kulturi, temveč bi ga razdelili tako, da bi na 1/2 lastniškega deleža tožeče stranke lahko objekt - polnilnico vzdrževali. Z zemljiškoknjižnim izpiskom dokazuje, da je predmetno zemljišče park, to je javno dobro v solastništvu tožeče stranke in Mestne občine A. Mestna občina A. ni hotela sodelovati v upravnem postopku določitve funkcionalnega zemljišča, s čimer je zavlačevala rešitev oziroma razjasnitev konkretne zadeve. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da se tožba zavrne. Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je sprožila upravni spor zaradi odločitve tožene stranke o zavrnitvi zahteve za določitev funkcionalnega zemljišča za objekt polnilnice na zemljišču s parc.št.1193/2 k.o. ..., ker vloge za določitev funkcionalnega zemljišča niso vložili vsi solastniki zemljišča parc. št. 1193/2 k. o. ... Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka in pred njo organ prve stopnje sta pravilno ugotovila, da za obstoječe objekte na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, funkcionalno zemljišče določi za urejanje prostora pristojen občinski upravni organ na zahtevo lastnika oziroma uporabnika, na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev (tretji odstavek 46. čelna ZUN). Navedeno pomeni, da je pogoj glede vlagatelja zahteve iz tretjega odstavka 46. člena ZUN izpolnjen le v primeru, če izvedbo tega postopka zahteva lastnik oziroma uporabnik zemljišča, na katerem naj bi se določilo funkcionalno zemljišče. To v konkretnem primeru, ko iz listin v predloženih upravnih spisih in iz izpodbijane odločbe izhaja, da je parc. št. 1193/2 k. o. ... v solasti tožeče stranke (do 1/2) in Mestne občine A. (do 1/2) pomeni, da sta aktivno legitimirani stranki za vložitev zahteve solastnici sporne parcele na kateri naj bi se odmerilo funkcionalno zemljišče in da zgolj pisno zaprosilo Mestni občini A. za izdajo soglasja za določitev funkcionalnega zemljišča na sporni parceli, še ne pomeni, da je bil s tem tudi podan njen zahtevek za določitev funkcionalnega zemljišča. Kot izhaja iz listin v upravnih spisih, Mestna občina A. soglasja za določitev funkcionalnega zemljišča na parc. št. 1193/2 ni dala. Upoštevaje njene ugovore v postopku pri toženi stranki, da je navedena parcela grajeno javno dobro (čeprav tega ni izkazala) in da je zato ni mogoče opredeliti kot funkcionalno zemljišče, bi bilo mogoče celo sklepati, da takemu zahtevku izrecno nasprotuje. Ker zahteve za vložitev oziroma določitev funkcionalnega zemljišča niso vložile stranke, ki bi v skladu z zakonom morale zahtevati izvedbo takega postopka, je tožena stranka iz tega razloga zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnila. Sodišče je zato kot neutemeljen in nerelevanten za odločitev v obravnavani zadevi zavrnilo tožbeni ugovor tožeče stranke, da Mestna občina A. ni hotela sodelovati v upravnem postopku določitve funkcionalnega zemljišča. Upoštevaje v postopku ugotovljeno dejansko stanje je zato povsem utemeljeno opozorilo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da gre v konkretnem primeru tudi za rešitev lastninskega vprašanja, torej za odkup spornega zemljišča od Mestne občine A., seveda vse pod pogojem, da sporno zemljišče ni grajeno javno dobro, ker pravni promet z zemljišči, ki imajo status grajenega javnega dobra, ni mogoč. Dejstvo, da je sporna parcela v solasti tožeče stranke in Mestne občine A. tudi pomeni, da deleži v naravi niso določeni. Zato je sodišče kot neutemeljene zavrnilo tudi tožbene ugovore, da bi se funkcionalno zemljišče lahko določilo na tistem delu zemljišča, ki pripada tožniku. ..Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo.