Jedro

Če je izrek sodbe v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe, to predstavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Ministrstvo za finance, Davčna uprava Ljubljana je s plačilnim nalogom PN 42970-3070/2010-2-08082-53 z dne 21. 7. 2010 storilko prekrška spoznal za odgovorno prekrška po 1. točki prvega odstavka 397. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter ji izrekel globo v znesku 1.200,00 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zahtevo za sodno varstvo pravne osebe zavrnilo kot neutemeljeno ter storilki prekrška naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V zahtevi navaja, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne obravnava dejstev in dokazov, na podlagi katerih je bil izrečen plačilni nalog, temveč neko drugo dejansko stanje, ki odgovarja drugačni kršitvi davčne zakonodaje, kot je očitana storilki prekrška. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki prekrška, ki se o njej ni izjavila.

B.

4. Iz opisa prekrška, vsebovanega v plačilnem nalogu prekrškovnega organa, izhaja, da kršiteljica do dne 31. 3. 2009, kljub pozivu davčnega organa, ni predložila obračuna davka od dohodka pravnih oseb za leto 2008 v predpisanem roku, s čimer je dne 1. 4. 2009 na Davčnem uradu Ljubljana kršila 356. in 358. člen ZDavP-2 ter s tem storila prekršek po 1. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2. 5. Zoper navedeni plačilni nalog je storilka prekrška dne 6. 8. 2010 vložila zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedla, da so bile v času izdaje plačilnega naloga uvedene novosti, in sicer oddaja dokumentov preko spleta ter ureditev digitalnega podpisa in pooblastila. Z navedenimi novostmi, da so imeli težave, ki pa so jih s pomočjo referenta DURS-a rešili, vendar res po izteku roka za oddajo dokumentov. Meni, da v skladu z zagotovilom referenta DURS-a, zaradi opisane zamude, ki je posledica tehničnih težav, pravna oseba „ni v prekršku“.

6. Okrajno sodišče v Ljubljani je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da se je zagovornik storilke pravne osebe (zahtevo za sodno varstvo je vložila odgovorna oseba pravne osebe A. Š. sama, ne po zagovorniku) v zahtevi za sodno varstvo skliceval na bolezen direktorja pravne osebe D. P., zaradi česar da pravna oseba ni pravočasno oddala obračunov davka na dodano vrednost. Sodišče v razlogih sodbe zaključuje, da storilka prekrška ni predložila dokazil o poteku in času zdravljenja odgovorne osebe, da torej niso izkazane objektivne okoliščine, ki bi opravičevale zamudo, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 65. člena ZP-1 zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se razlogi izpodbijane sodbe ne nanašajo na vloženo zahtevo za sodno varstvo, temveč na neko drugo zahtevo za sodno varstvo oziroma obravnavajo povsem druge ugovore, kot jih je v zahtevi za sodno varstvo uveljavljala storilka prekrška. Izrek sodbe, v katerem je navedeno, da se zahteva za sodno varstvo pravne osebe P. d. o. o., zavrne kot neutemeljena, je zato v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe, kar predstavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. C.

8. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1) ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.